Mramor ali nekdo drug iz »visoke« slovenske politike je pred kratkim povedal, da država nima nobenih možnosti, da bi se zadolžila in izgradila druge tir. »Zlobneži« iz zasebnega gospodarstva smo izjavo razumeli tako, da se država lahko zadolžuje le za vračilo starih kreditov in le nekaj malega za dodatke k plačam v javnem sektorju in pokojninam. V tem modelu za zadolževanje za državne investicije mesta ni. Med vrsticami, v vrsticah, pod vrsticami, nad vrsticami, v biti, esse, esenci, bistvu, tubiti, tubitku, črni luknji, vprašanju biti in nebiti v slovenskem prostoru in času, in če dojemamo stvarnost v njeni biti, država drugega tira zgradila ne bo. Če bi v Luki Koper le z malo pameti in vizije gledali naprej bi že zdavnaj morali začeti količiti novo progo do Trsta.

Vsakemu ladjarju je v interesu, da pripelje čimveč tovora v eni vožnji in ga razloži samo na enem mestu. Tako je tudi z kontejnerji. pri nas se pojavljajo izjave, k iustrezajo vsakokratni sutiaciji. Posledično pa se dela škoda. ČE gledamo zgodovino in izjave posameznikov vidimo, da bi elektrificirali kar celo pristanišče in posledično še povečali stroške transporta. Sočasno pa kot slišimo nebi povečali moči elektrike na progi.

Iz povedanega je jasno, da je največkrat problem v organizaciji dela in pravilnem pristopu k tehnološkemu procesu dela.

V LUKI Koper vidim glavni problem v tem, ker se kadruje na politični bazi. Če smo poslušali izjave doloečenih zaposlenih v Luki Koper smo videli, da so problemi majhni, ki povzročajo škodo. Večkratno prekladanje istega kontejnerja in z tem izguba časa.