Izbrani forum: Glavni forum

Izbrana tema: članek Živeti s spominom na Auschwitz

Strani: 1

anon-298799 sporočil: 1.950
[#2519717] 12.05.15 08:20
Odgovori   +    12
Mislim, da se bo v Sloveniji začetek sprave lahko začel šele takrat, ko bodo pomrli zadnji akterji povojne morije in uživalci nezasluženih bonitet in ne bo več potrebe, da jih leva politika ščititi z vsemi sredstvi. Tudi počasna privatizacija bo naredila svoje, kajti finančnih virov za financiranje takšnih in drugačnih maškerad bo vedno manj. Žal, bomo za vrnitev v normalno stanje rabili enako dolgo, kot smo živeli v nerealnem družbenem redu. Petinvajset let je že minilo, čaka nas še nadaljnih dvajset.
FIN-454644 sporočil: 7.571
[#2519722] 12.05.15 08:59
Odgovori   +    18
Avtor bi pokazal ekvidistanco, ce bi povabil tudi v Hudo jamo in ne samo v Auschwitz. Konec diktature pa bo, ko bodo smeli potomci zrtev upravljati s svojimi mislimi in custvi. Zakaj pa ne bi smeli nabirati dnevnopoliticnih tock? Jaz jih ne, ker nisem v politiki, ampak o spravi enakopravno odlocata dve strani. Ceprav stevilcno neenaki.Tisti, ki so pobijali so leta prikrivali z represivnim aparatom, ko je bilo jasno, da resnica nezadrzno prihaja na dan, so izumili spravo, zdaj pa bi se ji najraje odrekli. Turnsek!!!
janov sporočil: 726
[#2519735] 12.05.15 11:21
Odgovori   +    11
Zadnja sprememba: janov 12.05.2015 11:40
Spoštovani komentator, vaš komentar podrobneje razkriva nacistično preteklost in hvala Bogu to brez olepševanj, ker si ta tega nikakor ne zasluži.

Saj ob tem komentator napiše, da je to potrebno za
samospraševanje o tem, zakaj je večina Nemcev v določenem zgodovinskem trenutku sodelovala z zločinsko diktaturo s psihopatom na čelu, je danes del identitete sodobne Nemčije.
Kajti v kolikor pri liberalnih gospodarstvenikih že leta 1952 ustanovljene Evropske skupnosti za premog in jeklo (ki je bila preoblikovana v Evropsko skupnost), tudi ne bi bilo sprave in volje po sodelovanju Roberta Schumana, Konrada Adenauerja, Winstona Churchilla in drugih in ti ne bi mogli postati očetje Evrope. Tako tudi največji zgodovinski sovražnici Nemčija in Francija ne bi leta 1963 mogli podpisati pogodbe o prijateljstvu, ki je postala mejnik evropskega povezovanja in sodelovanja.

Torej v kolikor ne bi bil v narodih, ki sta se zgodovinsko sovražila vzpostavljen
kritičen odnos do lastne zgodovine z vzdrževanjem kolektivnega spomina na Auschwitz in samospraševanje o tem, zakaj je večina Nemcev v določenem zgodovinskem trenutku sodelovala z zločinsko diktaturo s psihopatom na čelu, je danes del identitete sodobne Nemčije.
Predvsem, ko je v nepreglednem barakarskem naselju imenovanem tovarna smrti, deloval cvet nemškega naroda ne, da bi ob tem sploh zaznal ali se kakorkoli drugače zavedel, da ob samopašni ideologiji prav on izvaja genocid in krati človekove pravice vsem ostalim, ki niso privrženci njihove nacionalsocialistične ideologije.
Predvsem pa tisti čas simbolizira Auschwitz, največje nacistično taborišče in tovarna smrti, kjer so nacisti načrtno, sistematično, racionalno, po akordu, s profitom tudi od izdelovanja mila iz trupel, z industrijskimi metodami in pedantno izvajali morilski inženiring.
Komentator bi se v zadnjem odstavku, ko v svoji domovini Sloveniji vsegliharsko »opozarja«, da naj pa bi
v naši politični kulturi postalo nedopustno, da bi katerakoli stran dogodke iz tega tragičnega obdobja izkoriščala za nabiranje dnevnih političnih točk.
Ter, da se bomo ob tradicionalni kverulantski politični kulturi delitve na naše in vaše
pravili, ko bodo medvojni in povojni revolucionarni poboji, državljanska vojna in kolaboracija postali del naše zgodovine.
Dragi komentator gre za točko preloma z ostalo Evropo in ne z Rusijo in njenimi sateliti, v katerih so človekove pravice »malo zanemarjene« s stališča ekonomske prevlade »vaših rdečih nad našimi belimi«. Potem gre tudi pri nas za samospraševanje naroda o svoji zgodovini. O zgodovini zavestnega sodelovanja, še več sistematičnega režimskega sodelovanja, izvajanja diskriminacije nad "belimi" z veselim pohlepom in hinavščino. Ker je to hinavsko veselje pri sodelovanju z diktaturo prinašalo gromozanske ekonomske privilegije, pri nasprotni strani pa, v kolikor je sploh lahko povzročalo kakršno koli občutljivost, je povzročalo eksistencialne travme.

Kajti "ubijalci niso odvzeli lastnine samo zato, ker so bili pohlepni. Odvzem lastnine nekaterim pomeni tudi ponižanje. Kajti lastnina pomeni dostojanstvo in ponos. Lastnina pomeni prednike in njihovo čast. Razlastiti nekoga, mu odvzeti lastnino dobesedno pomeni uničiti ga ekstencialno in tudi človeško.

Razlastitev pomeni izbrisati iz družbe in končno tudi iz spomina. Tudi tisti, ki so jih razlastili so ostali uničeni. Taki ljudje so bili globoko ponižani, saj so bili ožigosani s pomanjševalniumi pridevniki. Njihovi otroci so trpeli ponižanje v šolah in kasneje tudi karierno v zaposlitvah (usmerjeno izobraževanje).

Kajti za razlaščence so bili uvedeni ukrepi, ki so njim oziroma njihovim otrokom v prihodnosti preprečevali kakršno koli uveljavljanje v družbi, ki bi lahko ogrozilo upravljanje oziroma status zatečenega stanja z razlastitvijo. Zato za razlaščence in njihove otroke ni bilo prihodnosti in to je povzročilo nove politične in ekonomske exoduse", je leta 2014 v Teherjih zločine zaradi ekonomskega pohlepa revolucionarjev, označil murskosoboški škof Štrumf.

Na tem mestu nastopi točka preloma v spravi med evropskimi narodi in nami Slovenci. Evropa se je najprej vsaj poskušala spraviti ekonomsko (Evropska skupnost za premog in jeklo 1952) in šele nato leta 1963 politično.

Komunistična stran se je pomena te točke zelo dobro zavedla, zato je v času t.i. fazi odmrtja države (SFRJ) in rojevanja nove (RS) izvedla denacionalizacijo. Gre za slepilni manever, kako bo »naša zamrznjena oblast« kasneje v PRI(H)VATIZACIJI delovala tako kot, da je popravila vse ekonomske krivice. V bistvu pa je v revoluciji naropane resurse v čim večji meri obdržala zase. Zato se denacionalizacija kot pripritetni postopek privtizacije v sedanji luči kaže kot legalizacija revolucionarne kraje (prvobitna akomulacija kapitala). Zato je bila denacionalizacija vse prej kot DEPRIVATIZACIJA odnosno restitucija, ki bi jo zahtevalo civilizacijsko pravo in pravna kultura, ki spoštuje privatno lastnino in človekove pravice in temeljne svoboščine. Razkorak med spoštovanjem človekovih pravic torej restitucijo in na drugi strani »nacionalnim interesom« vodenim iz birojev družbenega inženiringa udbomafije, kjer »inženirji aplikativne matematike« v resnici pa politični računarji in mešetarji v slovenski družbi vrednotijo stvari, tako malo čez palec porinjen med sredinec in kazalec in vse skupaj vtaknjeno v žep (s figo v žepu). Kot revolucionarni mešetarji so še vedno zaposleni v birokratskem aparatu in v državljanski vojni vodeni z ekonomskimi sredstvi skrbijo za »permanetno revolucijo« in sprotno načrtovanje frontalnih oziroma diverzantskih akcij na »drugorazredne«.

Pre-dragi vsegliharski komentator Bojan tudi slovenski narod mora opraviti samospraševanje glede prostovoljnega predvsem pa vznesenega sodelovanja s skoraj petdeset letno diskriminacijsko diktaturo in njenim dolgoletnim samopašnim vodjem. Tudi naša koncentracijsko delovna taborišča zločinske diktature (Litostroj, Kidričevo, elektrarne ….. ) si zaslužijo samospraševanje. Zato tu ne gre vsegliharsko tolmačiti slovensko kverulantstvo. Kajti ekonomska državljanska vojna z ekonomskimi sredstvi ima v sedanjem času učinek »dogmatičnega zatiranja uspešnih" in je del zgodovinske identitete našega naroda.

forum.finance.si/?m=...402&single
FIN-264779 sporočil: 10
[#2519759] 12.05.15 12:42
Odgovori   +    5
čas vnosa: 12.05.15 11:15
Ni res. Slovenija je bila popolnoma osvobojena šele leta 1991. In nekateri imajo s tem velike težave. To smo lahko videli na sobotni proslavi. Žalostno, zelo žalostno.

Strani: 1