Nekoč so domovi za starejše res bili drugi dom za tiste, ki so v starosti ostali sami in jim je bilo samostojno življenje pretežko, bodisi zaradi bolezni, bodisi zaradi osamljenosti, pa tudi za tiste, ki so potrebovali višje oblike pomoči zaradi onemoglosti in težjih, tudi terminalnih bolezni so poskrbeli. Žal je v samostojni Sloveniji v večini primerov oskrba v domovih za ostarele padla na tako nizek nivo, da po mojih izkušnjah vsem, ki niso dovolj "pri sebi", razen tistim totalno nepokretnim in terminalno bolnim, da se dobro prepričajo, kam bodo šli, preden se potegujejo za mesto v teh domovih. V večini primerov direktorska mesta zasedajo politični nameščenci/ke, ki jim je malo mar za oskrbovance, ampak so tu zaradi solidne plače. Tem političnim kreaturam je malo mar tudi za zaposlene, zaradi tega starostnike velikokrat "negujejo" tudi popolnoma brezčutni in nusposobljeni kadri, ki jim je ta zaposlitev le prehodna postaja v čakanju na boljšo priložnost. Prišli smo do tega, da zaradi finančnih koristi, vsakega novega oskrbovanca v domovih skušajo uvrstiti v najdražja dva oskrbovalna razreda, v katerih je našteto morje enih pomoči, ki jih bodo nudili oskrbovancu, potem pa nič, oziroma dobijo vsi enako najnižjo možno oskrbo in slabo hrano. V večini teh domov tudi ni telovadbe, ni fizioterapevtskih pomoči, ni redne zdravniške pomoči in tudi družabnega življenja ni. To vse se izvaja le kadar pride kakšna TV na obisk, sicer pa nič. Vem, da so nekateri oskrbovanci povsem zadovoljni v teh domovih, a to so tisti redki priviligiranci, ki jim država plačuje oskrbnino, ker bi bili sicer na cesti in pa nekateri tisti oskrbovanci, ki imajo globoke žepe in lahko doplačujejo za svojo komoditeto direktno v žepe negovalnega osebja in na ta račun še bolj osiromašijo pomoč tistim, ki jo zares potrebujejo.