Čakamo Robyja, da (spet) dobi pred volitvami preblisk, da je treba one na bolniški posebej nagraditi, da se jih tako čim prej vrne z bolniške na delo. Seveda na račun delodajalca, ker Roby ve bolje od delodajalca, kaj je zanj in delavca najbolje...
Roby ne rabi vprašat strokovnjake. On je namreč Strokovnjak.

Xdek pa še razmejite kok je v skupni bolniški delež javnega sektorja občin agencij in vsga balasta nekje 312000 prisesanih na javni denar in izračun pokaže 68% ubožci ....javni mal kihnejo delo ni opravljeno marš mora it vse u maloro

Itak, da so bolniške podivjale.

In še slabše bo.

Nekdo zboli in čaka nekaj mesecev na pregled pri specialistu.

Potem še nekaj mesecev na določene posege.

Poznam primer letos poleti, ko je človek bil na CT.

Prišel relativno hitro na vrtsto in dobil izvid radiologa.

Potem pa čakal 2,5 meseca na mnenje specialita !!!

In dobil termin za dodatni pregled v UKC Maribor poleti 2026 !

Za probleme s hrbtenico se čaka več kot pol leta na ortopega in fizioterapijo.

Brez veze naštevat.

Medtem, ko se čaka se po navadi zdravstveno stanje še poslabša, ker ni terapije takoj.

In potem zdravljenje traja še dlje, kot bi sicer in uspeh zdravljenja je manjši.

V glavnem naš sistem sam producira bolniške, ker ljudje ne pridejo pravočasno do zdravnika.

V naši firmi smo imeli problem, ko je zaposlena, ki ji je bilo dano vedet, da se bodejo naše skupne poti končale, šla naslednji dan na bolniško, in jo vleče že 6 mesecev. Izgorelost.

V firmi, kjer dela moja partnerka, so imeli zaposleno, ki je v 6 mesecih nabrala 42 bolniških dni. Otrok je zboleval praviloma v petek ali ponedeljek.

V prejšnji firmi smo imeli tipa, ki si je poškodoval nogo. 3 mesece bolniške. Vmes se je na smučkah zaletel v direktorja na Krvavcu.

V firmi kjer sem sedaj, je ena tetka ravno tako "pregorela". Okej izgorelost. Promptno smo blokirali dostop do službenih zadev (za čas trajanja bolniške), izklopili njen mobilni služben telefon, in ji ugasnili internet, ki ga je doma imela, ker je veliko delala od doma. Cel halo.

Meli smo tudi strica, ki je šel zaradi bolečin v križu na bolniško. Pa pozabil, da je na družbenih omrežjih pofočkan s pol firme. Z bolečim križem ne greš na jadranje, in še objaviš fotografije. Zelo hitro je sam dal odpoved. Ker bi ga slekli na sodišču.

Moje izkušnje (in vse iz zasebnega sektorja) so zelo pisane. In načelo izkoriščanja bolniške ni omejeno na javni sektor.

Precej je tu na strani samih zdravnikov. Jaz mam takega, ki mi ne bo dal bolniške pa če mi pol noge manjka. Pridi da pogledam, pa se pol pogovarjava. Imaš pa takšne, ki ti bolnisko odprejo brez da si prestopil vrata ordinacije. Prav je da se zdravnike kontrolira.

Če pogledamo države z veliko bolniškimi in tiste z malo bolniškimi, je jasno, da kjer so bolniška nadomestila radodarna, tam je folk pač veliko bolan. Ker se enostavno splača.

Rešitev je torej na dlani. Treba je bistveno znižati procent bolniškega nadomestila!

Ni vsaka bolniška nujna, mnogo se jih na to izgovori in zdravniki zraven sodelujejo.

Mah, ne bi rekel, da je to ključni problem. Bolj je v kulturi in odnosu delodajalec - delavec.

Kot zanimivost, več bolniških je v javnem sektorju kot v zasebnem. To marsikaj tudi pove.

Ni čisto tako kakor pišeš. Aktivna populacija je prednostna pri izvajanju medicinskih storitev, ki se pa prakticira tedaj ko se sumi na realno bolezensko pojavo pri pacientu. Da to funkcionira lahko potrdim iz lastne izkušnje nekaj let nazaj ko sem imel v treh tednih od izdanih napotnic opravljenih 12 različnih preizkav na različnih delih telesa ker se je iskalo vzrok bolezenskega pojava.

Velik problem pri bolniškah pri nas predstavlja najmasovnejša psihološka bolezen, skoraj lahko rečem epidemija, imenovana hipohondrija. Po podatkih ZZZS je več kot polovica bolniških staležev v dolžini do 5 dni, kar pomeni samo to da pri vseh teh primerih ne gre za nobeno resneješ obolenje temveč je bolniški stalež bolj posledica psihološkega stanja ali pa celo iz popolnoma lukratinih namenov bolniško odsotnega.