Lahko jim gremo nasproti in še mi v LJ dodamo nekoč avtentični napis Wiener Strasse.

Dörfler poudarja: »Razumeti morate, da imajo koroški Slovenci zgodovinski in edinstven pomen za vso Avstrijo.«

Seveda, kar je skoraj zagotovo mislil z zgornjo izjavo Dörfler, je to, da brez (nekaterih) koroških Slovencev takratna Cona A s plebiscitom 10. oktobra 1920 ne bi prišla pod oziroma ostala v Avstrijski republiki. Bi me pa zanimalo, če kdo ve ("AI" nisem šel spraševati), koliko je bilo do tistega dne v Coni A vseh občin? Takšnih, kjer so za priključitev k Jugoslaviji glasovali večinsko, je namreč bilo 18 takratnih občin.

Bližje, kot je bila vas slovenski meji, je bil rezultat znatno nad 50% za priključitev Sloveniji. Ker pa so zviti Avstrijci vasi povezali v enotno cono z mesti severneje od meje (Velikovec je bil ključen) in ker pač na odročnih mestih glih do vsake naselbine niso kao mogli... je bil rezultat dober za Avstrijo.
Interpretacija je, da so naselbine v pasu slabih 10 km od sedanje meje bile odločno za priključitev SHS, v Pliberku, ki je v tudi tem pasu, so tudi bili kar za Slovenijo oz. Jugoslavijo.
Pač, ni šlo.
A tudi na jugu smo v letih 1944 do 1950 (ključna leta) izgubili upravno (in kasneje državno) mejo do reke Mirne v Istri... ali pa vsaj savudrijski polotok, ki je zgodovinsko nesporno pripadal Piranu. Lahko se našim vrlim ljubljanskim komunistom zahvalimo za to izgubo, ker se jim ni dalo kregati s hrvaškimi kolegi, saj so (naši) menili, da itak je vse jugoslovansko, pa kaj se sekiramo. (In brez Savudrije v naši lasti si moramo s Hrvati deliti Piranski zaliv in nimamo uradno še svojega dostopa do mednarodnega, odprtega morja.)
Eto, tako po nerodnosti in lastni nevednosti ali neukosti se oblikujejo te meje, če gremo v zgodovino gledat.

Kakorkoli gledamo in obrnemo, dvomim, da bi si ljudje na Avstrijskem Koroškem res želeli živeti v Sloveniji na Koroškem.

Koroška v Sloveniji, še danes po več kot 30 letih samostojne Slovenije, nima poštene, kvalitetne cestne povezave z drugimi deli države.

Da o drugih stvareh ne pišem.

[]
Bližje, kot je bila vas slovenski meji, je bil rezultat znatno nad 50% za priključitev Sloveniji. Ker pa so zviti Avstrijci vasi povezali v enotno cono z mesti severneje od meje (Velikovec je bil ključen) in ker pač na odročnih mestih glih do vsake naselbine niso kao mogli... je bil rezultat dober za Avstrijo.
Interpretacija je, da so naselbine v pasu slabih 10 km od sedanje meje bile odločno za priključitev SHS, v Pliberku, ki je v tudi tem pasu, so tudi bili kar za Slovenijo oz. Jugoslavijo.
Pač, ni šlo.
A tudi na jugu smo v letih 1944 do 1950 (ključna leta) izgubili upravno (in kasneje državno) mejo do reke Mirne v Istri... ali pa vsaj savudrijski polotok, ki je zgodovinsko nesporno pripadal Piranu. Lahko se našim vrlim ljubljanskim komunistom zahvalimo za to izgubo, ker se jim ni dalo kregati s hrvaškimi kolegi, saj so (naši) menili, da itak je vse jugoslovansko, pa kaj se sekiramo. (In brez Savudrije v naši lasti si moramo s Hrvati deliti Piranski zaliv in nimamo uradno še svojega dostopa do mednarodnega, odprtega morja.)
Eto, tako po nerodnosti in lastni nevednosti ali neukosti se oblikujejo te meje, če gremo v zgodovino gledat.

Slovenci imamo baje 100k nepremicnin po Hrvaški, to je kar nekaj zemlje.
To je za cetrino prebivalstva prostora ;).
Meje so predvsem v glavah.