Dober intervju. Realističen pogled na problematiko.

Pokrajine bodo imele določene pristojnosti, kar pomeni še več birokarcije.

Zaposleni na pokrajinskih uradih bodo plačani iz proračuna, kar pomeni še višje davke.

Če bi le hkrati zmanjšali število občin. Nekatere so povsem nezmožne samostojnega obstoja, največkrat zaradi premajhnosti.

Gospod Grad je odlično vse povedal.

Velik problem je, ker večina ljudi sploh ne razume, kaj pokrajina pomeni.

Mislijo, da je še ena dodatna birokracija, kar pa ni res.

Na pokrajino se prenesejo določene večje stvari občin, kar se po navadi tiče več občin na nekem področju.

In prenese se tudi del pristojnosti države.

Pokrajine dobijo tudi določen proračun.

In tukaj se je po navadi zataknilo.

Ljubljana je tako dobila bistveno več denarja, kot ostali.

Zato se dogaja, da za kakšno regionalno cesto enostavno zmanjka denarja.

Tako bi se določena sredstva razporejala na nivoju pokrajine.

V glavnem je dobro prebrati intervju.

Naše sosede imajo pokrajine in zadeve zelo dobro delujejo.

Dejstvo pa je, da bo denarja vedno premalo glede na želje in predvsem potrebe.

Iluzorno je tudi pričakovati kakšno združevanje občin.

Bil bi prevelik revolt po terenu.

Izgubil me je pri 9-12 pokrajinah. Še 6 jih je preveč. Morda če naredimo nek izjemno slab politični kompromis bi šlo 8. Pa še to je na meji.

Današnji Zasavska in Notranjska (statistična regija) imata vsaka po malo nad 50.000 prebivalcev. Nekje na ravni občine Kranj. Nimata resnega mestnega središča na katerem bi se lahko gradilo. Tako, da to niti pod razno ne moreš računati na njiju.

Koroška, ki ima cca. 70.000 ljudi. Tam se bosta potem med sabo dajali občini Ravne in Slovenj Gradec, dva vaška petelina na kupu gnoja. Če bi večino prebivalcev preselil v Slovenj Gradec, bi morda dobili neko mestno središče, ki bi imelo ekonomijo obsega. Samo to se oni ne bodo uspeli med sabo zmeniti. Tako, da je tudi to izgubljeni primer.


Pri Posavju, ki ima cca. 75.000 prebivalcev bi spet imeli dva pritlikava petelina, Krško in Brežice, ki imata mestni naselji s 6.000 oz. 7.000 prebivalci, ki bi se borila med sabo. Pa to niso mesta, ampak malo večje vasi.

Potem so tukaj t.i. Goriška, Obalno-kraška in Prekmurska statistične regije. Vse med cca. 110-120.000 prebivalci. To je na ravni enega Maribora. Nova Gorica, Koper in Murska Sobota so morda že nekoliko bolj mestna naselja. Morda bi lahko tukaj kaj gradil, če bi ta središča res okrepil. Da bi recimo Notranjsko razdelil, pa bi dal še Postojno k Goriški, ostale pa k Obalno-kraški regiji. Pa še to bi bilo treba potem narediti nek tak sistem, da bi finančno nagrajeval in razvijal ta središča. Bistveno bolj logično bi bilo združiti Goriško, Obalno-kraško ter Notranjsko v eno pokrajino. Tako bi se približali velikosti Ljubljane.

Jugo-vzhodna Slovenija je tudi majhna. Tudi če bi ji priključili Posavje, ne bi bila velika. Morda če bi ji dali še kakšno občino iz Osrednje Slovenije, npr. Ivančno Gorico. Tako, da bi se po številu prebivalcev približala Ljubljani.

Tudi cela Gorenjska je precej manjša od Ljubljane, ki ima čez 300.000 prebivalcev. Če bi ji priključili recimo Medvode, Vodice, Komendo in Kamnik bi se po velikosti približala Ljubljani.

Za osnovo bi morda lahko vzeli ta zemljevid: mario.plesej.si/p/ka...jo-da-bodo

In še potem bi morali zakonodajo napisati tako, da bi znotraj teh šestih enot zadeve koncentrirali v njihovih centrih. Ker če bi hoteli resnično konkurenco Ljubljani, neke vrste antipol, potem bi morali povečati Maribor, Kranj, Koper, Celje in Novo mesto.

Ampak tega predloga ne bi zrušili v Ljubljani. Zrušili bi ga v Novi Gorici, v Krškem, na Ptuju, v Slovenj Gradcu, v Murski Soboti itd. In tako je vedno bilo. Zato pokrajin ni in jih ne bo. Medtem pa se bo Ljubljana in koncentracija v Osrednji Sloveniji samo še povečevala.

2 mio nas je, eno srednje mesto, pa tudi velikost cele Slovenije je majhna.
Pokrajine ok, naj jih bo čim manj, občine postopoma ukiniti in prenesti vse na pokrajine in po poti izgubiti vsaj 1/3 zaposlenih v sedanji birokraciji....

[AlojzFerluga]
2 mio nas je, eno srednje mesto, pa tudi velikost cele Slovenije je majhna.
Pokrajine ok, naj jih bo čim manj, občine postopoma ukiniti in prenesti vse na pokrajine in po poti izgubiti vsaj 1/3 zaposlenih v sedanji birokraciji....

Potem pa bomo dobili pokrajinske urade, pa naj bi bilo vsaj teh manj od občin. A ker je tu najprej politika povezana na vollitve, ni kaj upanja na to.

Intervju s profesorjem Francem Gradom prinaša izjemno dragocen ustavnopravni pregled nastajanja slovenske lokalne samouprave in razkriva prave razloge, zakaj je projekt pokrajin že dve desetletji ujet v slepi ulici. Sogovornik pravilno ugotavlja, da se je proces ustavljal pri določanju števila regij ter pri odporu lokalnih politikov in javnosti, ki se bojijo dodatnih stroškov. Vendar pa Grad – kljub svojemu izjemnemu poznavanju stroke – izpušča nekaj ključnih sistemskih in finančnih resnic, brez katerih debata o pokrajinah ostaja jalova.

1. Iluzija demokracije brez finančnih virov
Osnovna hiba prevladujočega razmišljanja (ki ga pooseblja tudi ustavnopravna stroka) je predpostavka, da se o lokalnih zadevah lahko odloča demokratično zgolj na podlagi prenosa pristojnosti, brez zagotovitve lastnih finančnih virov. Demokracija na lokalni ali regionalni ravni je namreč prazna črka na papirju, če tisti, ki odločajo, nimajo v rokah primarnih finančnih tokov za uresničitev sprejetih odločitev, temveč so odvisni od miloščine in dotacij državnega proračuna.

2. Past birokratskega modela in strah pred davki
Ker si pravniki regij skorajda ne znajo predstavljati drugače kot v klasičnem, "državnem" formatu, se samodejno predpostavlja, da bo nova vmesna raven nujno pomenila masten birokratski aparat, nove zaposlene, počasnejše postopke in posledično zahteve po dvigu davkov.
Točno ta predpostavka je bila in še vedno je glavno orožje v rokah strankokracije. Politične elite so skozi medije uspele med ljudi lansirati strah, da so pokrajine zgolj še dodaten birokratski zamašek. A takšen strah je upravičen le, če pokrajine zasnujemo napačno – kot predimenzionirane upravne pošte z vsaj 100.000 prebivalci, da sploh lahko preživijo svojo administracijo. Primeri iz prakse, kot je denimo švicarski kanton Uri z vsega 32.000 prebivalci (ki z lastno kantonalno banko suvereno deluje kot celovita gospodarska in družbena enota), dokazujejo, da velikost ni ovira, če je sistem postavljen na trdnih ekonomskih temeljih.

3. Finančna decentralizacija kot grožnja strankokraciji
Zakaj politika v resnici tako krčevito zavrača pokrajine? Pravi razlog se skriva v obvladovanju finančnih tokov.
V Sloveniji je strankokracija v nasprotju z duhom ustave pridobila preveliko moč prav prek centraliziranega upravljanja z denarjem. Finančna decentralizacija bi pomenila odliv moči iz prestolnice v roke regij in lokalnih skupnosti. Politika se ne boji pokrajin zato, ker ne bi bile koristne, temveč zato, ker bi z lastnimi viri in kapitalskimi stebri (po vzoru regionalnih hranilnic ali bank) zmanjšale vzvode političnega patronata.

4. Gospodarski razvoj kot manjkajoči steber

V Gradovem pregledu nalog pokrajin (zdravstvo, šolstvo, sociala, ekologija) popolnoma manjká gospodarski razvoj. Pokrajina ne sme biti le pasiven izvajalec državnih socialnih ali upravnih nalog, temveč mora biti vitka razvojna struktura, osredotočena na podjetništvo, regionalno infrastrukturo in privabljanje naložb. Le gospodarsko močna pokrajina lahko generira lastne prihodke, ki zagotavljajo njeno finančno neodvisnost.
Zaključek

Dokler bomo pokrajine definirali kot birokratska bremena in jih financirali z proračunskimi drobtinicami, bodo upravičeno nalagale odpor tako državljanov kot gospodarstva. Pokrajine je treba redefinirati: postaviti jih je treba kot vitke, fleksibilne razvojne osi z lastnimi finančnimi viri in brez odvečne birokracije. V takšnem scenariju velikost regije (število prebivalcev) izgubi svoj pomen, strah pred dodatnimi davki izgine, decentralizacija pa končno postane resničen steber slovenske državnosti.