Zakaj JJ vlado komentiramo? Jo poznamo že iz 3eh prejšnjih rund in vsaka naslednja po prvi (od 2008 dalje) je imela obilo težav narediti karkoli. In ko poizkusi nekaj, ji opozicija s civilnimi gibanji priredi nepozaben šov.

A Stevota se ne komentira več? A ni bil ravno on vzhajajoča zvezda po mnenju Financ (do maja letos npr.)? Kaj pa Stevotov program za rešitev Slovenije?

Ko je bil JJ v opoziciji pa nikoli ni prirejal šovov, a ne da...? Vsi so isti, noben ne gleda na narod/državo!

Glede tega paketa zakonov, ki gre jeseni na referendum je jasno eno.

Tako levi, kot desni in ostalimi, ki ne spadajo v politične predale se z določenimi stvarmi strinjajo, z nekaterimi pa ne.

In največja napaka ali kar norost je bila dati vse stvari v en paket in vse skupaj ad hoc sprejeti.

Naj mi avtor razloži, kako bo tako visoko postavlejna kapica delovala motivacijsko na kogarkoli?

Očitno Janša, Vrtovec in Logar nimajo na pretek dovolj kakovostnih ljudi.

Nekvalitetni ljudje bodo težko našli kvalitetne ljudi. V politiki jih večinoma ni.

O maligni zavisti Slovencev pa še to.
Od vseh ne desetin ampak stotin subvencij povprečnega Slovenca motita samo dve. Tisti dve, ki ju lahko dobi njegov sosed.
Novinarji Financ niso nobena izjema.

Očitno Janša, Vrtovec in Logar nimajo na pretek dovolj kakovostnih ljudi.

Večina ali skoraj vsi sposobni in uspešni se držijo daleč stran od politike.

Že na lokalnem nivoju je en kup uspešnih ljudi, ki niti pod razno ne gredo v politiko.

Vedno, ko so lokalne volitve pridejo z leve, desne, neodvisne in še kakšne, k lokalnim podjetnikom, kmetom in ostalim znanim in uspešnim ljudem.

Nagovarjajo jih za liste za občinske svetnike in tudi za župana.

Pred leti se je še našel kakšen, ki je mislil, da bo lahko naredil kaj dobrega in koristnega za ljudi.

Zelo hitro je spoznal, da se je opekel, ker je bilo potrebno delati po navodilih stranke ali župana.

Zato tudi skoraj polovica ljudi ne gre volit, ker dobro vedo, da poslanci v parlamentu ali svetniki v občinskem svetu ne delajo po volji ljudi, ampak glasujejo po navodilih političnih strank in županov.

No, Golobova vlada je to ravnovesje z Luko Mescem na čelu odločno zamajala, z davki oziroma obveznimi dajatvami so šli predaleč, desnica z Janezom Janšo na čelu naj bi ravnovesje vrnila.

Upam, da je Peter svojemu londonskemu znancu pojasnil, da gre pri "uravnovešenju" davkov le za spremembe pri tistih, katerih bruto plača je vsaj 7.500, torej 1,3% zaposlenih. Žal pa med temi ni Frankla.

Če mu ni, si je ta znanec izbral napačnega informatorja ;)

[rx170]
Naj mi avtor razloži, kako bo tako visoko postavlejna kapica delovala motivacijsko na kogarkoli?

Če imaš npr. 10.000€ bruto plače, za znesek nad 7.500€, torej za 2.600€ ne boš plačal davka. Mar to ni motivacijsko? Moralo bi te motivirati, da zaslužiš 11.000, kajti potem še za višji znesek ne boš plačal dohodnine.

ja, ampak pri teh 1.3% zaposlenih gre za multiplikativen ucinek na druzbo, katere vlecni konji so.

[trocki]
> [rx170]
> Naj mi avtor razloži, kako bo tako visoko postavlejna kapica delovala motivacijsko na kogarkoli?

Če imaš npr. 10.000€ bruto plače, za znesek nad 7.500€, torej za 2.600€ ne boš plačal davka. Mar to ni motivacijsko? Moralo bi te motivirati, da zaslužiš 11.000, kajti potem še za višji znesek ne boš plačal dohodnine.

In potem so bogatejši še bogatejši. Jim čisto privoščim čisto vse, kar zaslužijo s svojo uspešnostjo. In nikakor se mi ne zdi prav, da so najbolj uspešni še dodatno obremenjeni s še višjo dohodnino, ker je to pa res demotivirajoče in sili v goljufije, izkrivljanja ter razna črna in siva območja. Ampak popolni odpustki s socialno kapico zanje so pa zgrešeni. Najbolj uspešni ljudje bodo vedno našli uspešne načine za kar koli. Ne potrebujejo še dodatnih odpustkov. Njihovi odpustki se ne bodo vrnili v obliki pobranih davkov v državno blagajno zaradi povečenega trošenja doma, ampak se bodo odlili za luksuz v tujini. Ali pa šli v dodatno investiranje v delnice in nepremičnine. Zaradi česar bodo manj uspešni še večji reveži.

Socialna kapica za najbogatejše se mi zdi bistroumni nesmisel. Kako lahko pri zdravi pameti daješ socialno pomoč najbogatejšim?

Če kje, potem bi morala biti socialna kapica uvedena na čisto nasprotnem koncu. Najslabše plačani bi z veseljem zaslužili kaj več, če bi znali. Zaradi okoliščin so tam, kjer so, in se vrtijo v začaranem krogu. Oni tudi dejansko vse, kar zaslužijo, porabijo doma, in s tem vrnejo v proračun.

[FIN-100112]
Če kje, potem bi morala biti socialna kapica uvedena na čisto nasprotnem koncu.

pri tej temi pogosto izgine dejstvo, da "socialno kapico" z nasprotnega konca ze imamo: ne glede na to, koliko penzijskih prispevkov placas, je zakonsko dolocena najvecja mozna pokojnina.

Odkar obstoja finančni inžinering je socialne kapica postala brezpredmetna, vsaj za zasebni sektor. To se vidi tudi iz vesolja na aktualnem slovenskem predlogu uvedbe socialne kapice. Pogledati je potrebno samo koga ta zajema in se vidi da je 80% od 1,3% tistih, ki zapadejo v to olajšavo, direktnih ali indirektnih javnih uslužbencev ( menagmenti javnih podjetij, skupina najbolje plačanih zdravnikov, politični vrh države,...), večina naštetih pa tudi pod razno ni "razvojna smetna" države, temveč skupina preambicioznih povprečnežev, ki si je dosežene položaje ustvarila s političnim kupčaknjem, spletkarjenjem in komolčarstvom. Preostanke pa predstavlja managment največjih podjetji v državi, ki so pretežno v mednarodnega značaja.

[1357]
Odkar obstoja finančni inžinering je socialne kapica postala brezpredmetna, vsaj za zasebni sektor. To se vidi tudi iz vesolja na aktualnem slovenskem predlogu uvedbe socialne kapice. Pogledati je potrebno samo koga ta zajema in se vidi da je 80% od 1,3% tistih, ki zapadejo v to olajšavo, direktnih ali indirektnih javnih uslužbencev ( menagmenti javnih podjetij, skupina najbolje plačanih zdravnikov, politični vrh države,...), večina naštetih pa tudi pod razno ni "razvojna smetna" države, temveč skupina preambicioznih povprečnežev, ki si je dosežene položaje ustvarila s političnim kupčaknjem, spletkarjenjem in komolčarstvom. Preostanke pa predstavlja managment največjih podjetji v državi, ki so pretežno v mednarodnega značaja.

Verjetno je res se nekaj inzinerjev zraven.
A tezko bo dal nek direktor visjo placo inzinerju kot sebi ;).

Pmeten inžiner, ki je pomemben za realizacijo posla ali delovanja podjetja se sploh ne bo pogajal o plači temveč o avtorskih pravicah za svoje delo ( če so v ozadju kakršni koli patenti) ali o procentih od posla če je podjetje projektne narave in odvisno od njega oziroma procentih lastništva če je podjetje strateško odvisno od njegovega dela. Tega dela pa socialna kapica ne zajema, ker eksplicitno govori predlog zakona o 7500€ brutto plače na mesec kot osnovno merilo s čemur se omejuje zgolj in samo na pogodbe o zaposlitvi ne pa tudi na ostale prihodke iz naslova dela za posamezno fizično osebo. Naj te spomnim da so vsi prihodki iz naslova trgovanja z lastniškimi deleži obdavčeni cedularno, kar pomeni da za prihodke iz tega naslova ne plačaš nobenega drugega davka razen osnovnga davka na pozitivno razliko med odsvojitveno in prisvojitveno ceno, enako kot pri dobitkih na raznih loterijah za zneske nad 300€.

[1357]
Pmeten inžiner, ki je pomemben za realizacijo posla ali delovanja podjetja se sploh ne bo pogajal o plači temveč o avtorskih pravicah za svoje delo ( če so v ozadju kakršni koli patenti) ali o procentih od posla če je podjetje projektne narave in odvisno od njega oziroma procentih lastništva če je podjetje strateško odvisno od njegovega dela. Tega dela pa socialna kapica ne zajema, ker eksplicitno govori predlog zakona o 7500€ brutto plače na mesec kot osnovno merilo s čemur se omejuje zgolj in samo na pogodbe o zaposlitvi ne pa tudi na ostale prihodke iz naslova dela za posamezno fizično osebo. Naj te spomnim da so vsi prihodki iz naslova trgovanja z lastniškimi deleži obdavčeni cedularno, kar pomeni da za prihodke iz tega naslova ne plačaš nobenega drugega davka razen osnovnga davka na pozitivno razliko med odsvojitveno in prisvojitveno ceno, enako kot pri dobitkih na raznih loterijah za zneske nad 300€.

Inziner ki dela za podjètje si ne more lastit patentov, ponavavadi je to itak timsko delo .
Inziner je le eno kolesce v razvoju.

Imaš inžinerje in inžinerje. Eni so zaposleni zato ker tako zahteva delovnapravna zakonodaja zaradi regulacije določenih delavnih mest, drugi so pa tisti, ki prinašajo nove ideje, rešitve,....in ti drugi so tista skupina, ki se jim reče žargonsko razvojniki, tisti, ki prinašajo novo dodano vrednost. O teh drugih sem govoril in te druge naj bi tudi naslavljala socialna kapica, samo jih v slovenskem trenutnem primeru ne.
Primer takšni kot jih opisujem so vsebinski in designerski oblikovalci proizvodov. tako dober primer je slovenski oblikovalec avtomobilov Lešnjak, ki trenutno dela že za četrto ali peto korporacijo ampak pri vseh modelih avtomobilov,ki jih je naredil je njegov podpis, tudi če ni več zaposlen v tisti korporaciji, za kar je tudi ustrezno plačan. Sedaj sva prišla na področje avtorskega prava, ki je vedno del medsebojnih pogodb pri tovrstnih .

PARTITOKRACIJA

Kot je že leta 2006 dejal dr. Janez Drnovšek: "Strankarska politika je v krizi marsikje, tudi v drugih državah, v zahodnih državah in partitokracija, kot pravimo se velikokrat ukvarja samo s sabo. In ljudje ob tem nimajo več dobrega občutka. Mislijo, da se pač politiki ukvarjajo sami s sabo, stranke se ukvarjajo same s sabo in s svojimi interesi, položaji in tako naprej."

LIDERJI IN PARTITOKRACIJA

Naše politične stranke so z liderji koncipirane organizacije. Ti so nezmotljivi in njihovim odločitvam in stališčem se ne ugovarja. Osnovna logika takšnega delovanja je v tem, da tisti, ki je na vrhu pravi:"Sedaj sem jaz na vrhu in dokler sem jaz na vrhu, jaz odločam vse tisto kar je pomembno za stranko". Ugovorov ni, drugačno mišljenje je hereza, liderji imajo vedno prav. Oni imajo prav tudi takrat, ko odstopijo in tudi takrat, ko ne odstopijo in kaznujejo vse tiste, ki so se z odstopom strinjali. Liderji imajo prav, tudi ko ne odstopijo in ostalim pojasnijo, da je poraz zmaga, resnica laž in laži sploh ni. Liderji nikoli ne lažejo. Že po definiciji je jasno, da imajo prav takrat ko zmagajo. To je njihov poklic - zmagati. Liderji so plenilci in se bavojo s politiko. Ostali so infrastruktura. Infrastruktura deluje kapilarno.

Nesporno se liderji, ki imajo prav in brez izjeme, obkrožajo z ljudmi, ki jim ves čas govorijo, da so najlepši in najpametnejši. Takšne imajo za prijatelje, vse tiste, ki poskušajo misliti drugače, pa proglasijo za sovražnike, za frakcijo, ker pa frakcija ni dovoljena, se takšni odstranijo. O strategiji in taktiki liderji odločajo v skladu s svojim mišljenjem in nasveti okolice. Ker okolica misli, da je on/ona najlepši in najpametnejši, ostaja samo lastno mišljenje kot kriterij. Družinski prijatelji so del tega okolja in za njih se uporabljajo povsem drugi kriteriji. Oni so družinski prijatelji.

Zasluge za uspehe gre vedno pripisati liderju. To je izrek za odgovornost do stranke, ki jo takšen lider vodi. Odgovornost je zelo spodbudna, ker še naprej napihuje njegov ego in omogoča liderju, da je še bolj neprekosljiv, torej še boljši lider. Odgovornost za neuspeh ni nikoli liderjeva. Neuspeh je rezultat slabega dela na terenu (kapilarno delo infrastrukture), objektivnih okoliščin (ki se prikazujejo kot naravne nesreče in ne napačnih stališč liderja) in zlonamernosti, neizobraženosti in neumnosti velikega ljudstva.

Pri vsemu skupaj, pa ni pomembno, na kakšen način je lider prišel na položaj, da je postal to kar je. Zadnjih triindvajset let je to procedura bolj ali manj demokratičnega odločanja, saj je iz zgodovine znano, da se je na položaj prišlo z organizirano revolucijo (V.I.Lenin), institucionalnim klanjem (J.V.Stalin), vojaškim udarom (A.Hitler) ali vojno (J.B.Tito). Tehnologija funkcioniranja je vedno ista.

Kako ta sistem deluje? V prvi fazi sijajno. Vse cveti, vse napreduje, svetla bodočnost je pred nami in vsi so zadovoljni in srečni. V drugi fazi delujejo sile inercije. Še vedno je dobro, kapilarna struktura daje rezultate, privilegiji so razdeljeni in ni pesimizma. Ni niti pametnih rezultatov (resnični rezultati so katastrofalni, če jih nekdo analizira) ampak skupno stališče je, da je naš lider najboljši na svetu in nam edini dan.
V tretji fazi pride do rušenja sistema. Car je ves čas gol in sedaj se ti tudi vidi. Carja zamenjajo. Varianta je, da car umre, predno ga zamenjajo. V tem primeru, konec nastopi po njegovi smrti.

Kaj potem delajo naše organizacije? Najpogosteje izbirajo novega nespornega liderja in začnejo cirkus ponovno. Nihče ne vidi, da to ni krog, temveč spirala. Usmerjena navzdol. Vsak nesporni novi lider je na nižjem nivoju kot njegov predhodni. Pametjejše organizacije (glej Nemčijo po vojni) menjajo strukturo in odstopijo od liderskega načela vodenja. To nas v svetli bodočnosti tudi čaka. Problem je edino dočakati svetlo bodočnost.

Liderski način organizacije družbe (skozi politične stranke organizirane po liderskem načinu) stimulira vse tisto, proti čemur se družba (nominalno in deklarativno) bori - korupcijo, nepotizem, strankarsko izključenost, socialno neobčutljivost, laž in samoprevaro. Zato je potrebno pred izbiro novega liderja dobro razmisliti. To nikoli ni situacija ali/ali. Vedno je potrebno videti skozi meglo oportunizma, straha ali želje nekomu ugoditi ali odločiti se niti/niti. Namreč, državo smo ustanovili. Ali je bil potreben oče naroda, je danes nesmiselno razpravljati. Bilo je kakor je bilo. Vendar je povsem jasno, da za rojstvo družbe enakopravnih državljanov in poštenega odnosa proti njim, nesporni liderji niso potrebni. Oni so nevarnost in škoda.
Petek, 14.12.2007
pollitika.com/lideri...itokracija

BOB DNEVA

"Ne čudi, da volivci vsaka štiri leta volijo sebi podobne, upognjene, pohlevne in do obisti preračunljive lovce na družbeno dobro, jim odpuščajo laži, prazne obljube ter ideološko navlako."
Esad Babačić, pesnik in pisatelj
Torek, 15.5.2018
www.vecer.com/bob-dneva

BOB DNEVA

"Intelektualna raven v politiki krepko pada, poslušam debate in rečem, ali je to mogoče. Nekoč so v politiki sodelovali izjemni ljudje, saj so bili tudi preprosti ljudje, kar je pravilno, ampak so imeli kaj povedati."
Franc Juričan, politolog
Četrtek, 17.5.2018
www.vecer.com/bob-dneva

BOB DNEVA

"In zato bi se politik novega kova pravzaprav moral vprašati ne le, kaj lahko naredi za zdravstvo, temveč in predvsem, kaj lahko naredi za bolnika."
Dr. Husam Franjo Naji, predstojnik kardiološkega oddelka UKC Maribor
Sobota, 19.5.2018
www.vecer.com/bob-dneva

BOB DNEVA

"Iskati okoljske rešitve je trdo delo, ki zahteva znanje, etiko, pravičnost. Za populizem in lažne novice tu skoraj ni prostora."
Lučka Kajfež Bogataj, klimatologinja
Torek, 22.5.2018
www.vecer.com/bob-dneva

SAJ NI RES, PA JE!

Imate enkratno priložnost, da se vam zgodovina nasmehne, lahko pa se tudi razjoče nad vami.
Stane Kavčič, Dnevnik in Spomini, 1988, str.625

MEDNARODNA POLITIKA

POD PREPROGO: Kritiko gre usmeriti na jedro sistema

Razprava o t. i. ideologiji woke, ki je iz ZDA pljusknila čez Atlantik tudi v Italijo, se dotika bistva identitete levice v tretjem tisočletju. Mnogi so ga pri nas banalizirali na pritlehno raven taktiziranja, kdo naj bo lider leve sredine, Giuseppe Conte ali Elly Schlein. To vprašanje je sicer navzoče, tema pa je v resnici globlja, kot je v Primorskem dnevniku pravilno opozorila Jaruška Majovski.

Kaj sploh je woke kultura, ki se v Italiji še zdaleč ni uveljavila tako kot v ZDA? Z njo kvečjemu ustrahuje Giorgia Meloni, kot je Silvio Berlusconi še dolgo po padcu berlinskega zidu plašil s komunisti. Ta družbenopolitični pojem pri nas nikoli ni imel takega dometa kot v ZDA, kjer je postal prepoznaven znotraj črnske skupnosti («stay woke« - bodi buden) z gibanjem Black Lives Matter po letu 2014.

Woke kultura je pozorna do družbenih krivic, sistemskega rasizma, seksizma ter drugih oblik diskriminacije, cilja na enake pravice manjšin, žensk in skupnosti LGBTQ+, rabo vključujočega jezika, ki ne žali ranljivih skupin. Desnica je izraz woke spremenila v slabšalno oznako, češ da omejuje svobodo govora, uvaja kulturo črtanja (Cancel Culture) simbolov (npr. spomenikov »kolonialistu« Krištofu Kolumbu) ali posameznikov, ki z njo ne soglašajo.

Donald Trump je z demoniziranjem wokizma požel konsenz ne le rasistov, suprematistov, verskih tradicionalistov, homofobov in nostalgikov patriarhalne družbe, ampak tudi zmernih volivcev, ki so jih motili nekateri ekscesi wokizma. Le-ti so zdaj predmet samokritike tudi v ameriški levici.

Kongresnica Alexandria Ocasio-Cortez se je od njih ogradila, ni pa zatajila pozitivnih vsebin gibanja. Woke teži k inkluzivnosti družbenih skupin, ki so bile zaradi rase, etnije, vere, spola ali spolne usmerjenosti diskriminirane. Kot roza kvote, ki s pozitivno diskriminacijo težijo k enakopravnejši zastopanosti žensk, tako je woke kultura skušala odpravljati posledice dolgoletne zapostavljenosti številnih manjšinskih skupnosti. V tem ni nič slabega ne napačnega, trdi Ocasio-Cortez.

Zanjo je ključno vprašanje drugo. Skrb za individualne pravice in manjšine ni dovolj. Politično alternativo je treba utemeljiti na kritiki družbenega sistema in njegovih protislovij, začenši z neenakostjo v delitvi bogastva, ki si ga na račun vseh ostalih prisvaja peščica turbokapitalistov. Boj za enakopravnost manjšin je treba nadgraditi s konkretnim, neideološkim političnim načrtom, ki naj odgovori na stvarne, materialne potrebe ljudi. Levica je predolgo zanemarjala ekonomijo, družbena ali, če želimo, razredna razmerja in svojo identiteto naslanjala zgolj na t. i. civilne pravice.

Na to pot so zašle socialdemokracije tudi v Evropi in Italiji. Še pred Contejem je to dilemo levice odlično povzel politolog Carlo Galli. Po zlomu komunizma, ki je s seboj potegnil tudi evropske socialdemokracije, so se preživeli ostanki levice odločili, da je neoliberalni kapitalizem zmagovita paradigma, ki nima alternative. Kritiko ekonomskega in družbenega vzorca so nadomestili s prizadevanjem za civilne pravice. Skušali so omiliti ekscese sistema, sprejemali pa so njegovo krivičnost in dominantno vlogo gigantskih ekonomskih sil, ki so medtem prevzele oblast.

»Woke ni problematičen, ker je kritičen in cilja na enakopravnost, ampak ker je premalo kritičen,» trdi Galli. Deluje znotraj koordinat danega družbenega sistema, ki ga kritika ne načenja. Politika je nekaj drugega: je organizacija realne oblasti, dialektika družbenih slojev in razredov, kritika ekonomskega modela, boj za hegemonijo. Predvsem je uveljavljanje kolektivnih in ne zgolj individualnih pravic.

V tem je srž dileme. Kultura woke je bila zatočišče in obenem past, v katero je zabredla zmerna levica v zahodnem svetu, ko se je uklonila dogmi, da neoliberalnemu redu ni alternative. Mislili so, da bodo lahko spreminjali nadstrukturo, ne da bi se dotaknili strukture, bi rekel Karl Marx.

To ni le dilema levice, ampak same demokracije, ki jo izpodjeda dominacija tehnooligarhij. Celih 30-40 let smo pasivno sprejemali družbeni razkroj, ki nas je iz družbe kolikor toliko enakopravnih pahnil v neofevdalno podrejenost. Zamisliti si alternativno vseobsegajočemu neoliberalizmu je v času, ko si lažje predstavljamo konec sveta kot konec kapitalizma, titanska naloga. To, da vsaj nekateri prepoznavajo problem, pa je prvi spodbuden korak. Morda še ni prepozno.
www.primorski.eu/kol...IwMzY1MDg3