Ni problema, zdaj bo Janša znižal davke in povišal proračunske odhodke, tako bo primankljaj takoj padel ;)

Tricki poliži rit Golobu, ki nas je pripeljal na rob propada

Če država pobere več davka še ne pomeni, da bo minus v državni blagajni manjši.

Poraba se povečuje bolj, kot prihodki.

In iluzorno je pričakovati, da bo kaj drugače.

Tudi je popolnoma vseeno, kdo je na oblasti.

Že velikokrat sem povedal enako.

Večina pozabi na občine in se jih po navadi niti ne omenja.

Poraba občin se enormno povečuje in je za 100 % višja, kot je država predvidevala.

Investicije v občinah zaostajajo in v prihodnje bo poraba občin še večja.

Nekaj sto milijonov gre iz proračuna za pokojnine.

Brez veze sploh dalje naštevati.

Politiki pač radi en na drugega s prstom kažejo.

Zato ker preveč plačujemo zdravstvo, ki je neproduktivno. Enako učitelje čez poletje. Božičnico je vsem za odvzet, ker si je ne zaslužijo. Imajo že tako nenormalno dolge dopuste.

Pri ugotavljanju stanja proračuna je odvisno predvsem od tega matematiko katerega nivoja uporabljaš za izračun. Če uporabljaš preprosto osnovnošolsko matematiko in rezultat ugotavljaš samo na osnovi razlike med prihodki in odhodki, potem imaš v medijih katastrofične naslove in zmešnjavo v svoji glavi. Če pa stanje proračuna izračunavaš strukturalno na obeh straneh potem dobiš pa veliko bolj umirjen rezultat, ampak to ni v interesu nobene vlade, ker se potem ne more izgovarjati na katastrofalno stanje, ki da ga je podedovala od predhodne vlade . Najprej je potrebno proračun razdeliti na A in B bilančne deležnike države ( A direktni, B indirektni vplačevalci in prejemniki denarja iz proračuna) in pa iz proračunov izločiti investicije, ki se morajo pokrivati z obratovanjem in amortizacijo, v nasprotnem primeru morajo posredovati pravosodni organi pregona. Ko vse to opraviš šele dobiš čiste številke v proračunu in posledično tudi rezultat. Trenutni izračuni seveda niso bili opravljeni na takšen način, kar izkazujejo že prvi trenutni rezultati in izjave določenih resornih ministrov, ki ne ločijo namenov prilivov in porabe določenih proračunskih sredstev temveč vse skupaj mečejo v isti lonec, uporabljajo preprosto matematiko razlike med brutto prihodki in brutto odhodki ne glede na namen.

[nejc29]
Zato ker preveč plačujemo zdravstvo, ki je neproduktivno. Enako učitelje čez poletje. Božičnico je vsem za odvzet, ker si je ne zaslužijo. Imajo že tako nenormalno dolge dopuste.

Kaj si ti na čem podobnem, kot Zelenski ?

Da take hude sekaš.

Članek dokazuje, da centralizirani državi aparat deluje kot požiralnik sredstev, kjer se zbrani davki stekajo v enotno proračunsko vrečo, od tam pa se porabljajo za vzdrževanje predimenzionirane birokracije in intersov strank, namesto da bi služili resničnim javnim koristom ali se stekali tam, kjer se nova dodana vrednost resnično ustvarja.

Če to povežemo z opisanimi proračunskimi paradoksi, se pokaže jasna vzročna veriga:
1. Centralizacija kot vir rasti birokracije in stroškov

V centraliziranem sistemu se vsaka dodatna naloga, regulativa ali odločitev prelaga na raven države. To neposredno spodbuja:

Bohotenje državne administracije: Centralizirane institucije in ministrstva nenehno širijo svoje vrste, ker centraliziran model upravljanja zahteva neskončne hierarhične ravni potrjevanja, nadzora in birokratskih postopkov.

Porast režijskih stroškov: Denar, ki se steka v državni proračun, se v velikem deležu porabi za delovanje samega sistema (administracija, prostori, upravljanje) in ne za končne uporabnike ali naložbe, ki bi gospodarstvu in občinam prinesle dodano vrednost.

2. Strankarski fevdalizem in poraba "za lastne potrebe"

Ker je denar zbran na enem mestu (v državnem proračunu), je skušnjava za njegovo preusmerjanje v strankarsko-klientelistične mreže največja.
Enotna blagajna omogoča netransparentno financiranje projektov, agencij, svetovalcev in političnih paradržavnih struktur.
Sredstva se namesto v družbeno koristne investicije (infrastrukturo, zaledje, podporo dejanski proizvodnji) prelivajo v vzdrževanje političnega vpliva in interesnih sfer, kar pojasnjuje, zakaj kljub zgodovinskim rekordnim davkom država trpi za kroničnim primanjkljajem.

3. Zakaj je rešitev ravno fiskalna decentralizacija?

Če bi država izvedla pravo fiskalno decentralizacijo (kar pomeni, da bi pomemben del davkov ostal tam, kjer so bili ustvarjeni – na ravni regij in občin, oziroma območnih skupnosti in zadrug):
Ostrejši nadzor in racionalnost: Lokalna in regionalna okolja dosti bolj gospodarno upravljajo z denarjem, ker natančno vedo, kje se vsak evro pozna. Tam ni prostora za anonimno birokratsko razsipavanje.
Manjši pritisk na enotni proračun: Prenos pristojnosti in virov navzdol bi razbremenil državno blagajno, hkrati pa odpravil potrebo po nenehnem dvigovanju davkov za krmiljenje prenapihnjenega centralnega aparata.
Krepitev lokalne iniciative: Sredstva ne bi izparevala v ljubljanskih pisarnah za abstraktne študije in administracijo, temveč bi neposredno podpirala kratke verige, lokalne projekte, podjetništvo in razvoj podeželja.
Strukturna kriza javnih financ, ki jo vidimo v članku, je torej neposredna posledica dejstva, da centralizirani sistem duši razvoj z višjimi davki, hkrati pa nastali denar porabi za lastno širitev, medtem ko regije in dejanski proizvajalci vrednosti ostajaj podhranjni.