Izbrani forum: Glavni forum
Izbrana tema: članek Hrvaška vs. Slovenija: BDP po kupni moči, dejanska individualna poraba ali kdo si lahko privošči več
Strani: 1
sporočil: 5.874
To so vse primerjave brez smisla.
Pri meni doma na periferiji je bistveno bolje, kot v Ljubljani.
Na svojem dvorišču lahko parkiram najmanj 10 avtomobilov.
In mi noben redar ali Janković ne piše kazni ali grozi s pajkom.
Ni vse v denarju !!!
Pri meni doma na periferiji je bistveno bolje, kot v Ljubljani.
Na svojem dvorišču lahko parkiram najmanj 10 avtomobilov.
In mi noben redar ali Janković ne piše kazni ali grozi s pajkom.
Ni vse v denarju !!!
sporočil: 2.115
To je zopet zgolj članek za predvolilne boje, ki ne dajo nobenega
zaključka, še posebej, ker avtorica ni pojasnila temeljnih
problemov, kaj in kako merimo in kje so napake meritve. Za pomoč
(vem, da je komentar skoraj daljši od članka):
Razumevanje kazalnika AIC na prebivalca
Kazalnik Dejanska individualna poraba (AIC) je namenjen oceni materialne blaginje gospodinjstev. Vključuje vse dobrine in storitve, ki jih prebivalci dejansko porabijo, ne glede na to, ali jih plačajo sami, financira država ali nevladne ustanove. Pri mednarodnih primerjavah se AIC pretvori v enotno valuto (PPS), kar izloči cenovne razlike med državami. Kazalnik je koristen, ker meri porabo, ki neposredno koristi posameznikom, in ne zajema investicij ali kolektivne porabe, kar je težava pri BDP.
Pomanjkljivosti povprečne AIC na prebivalca
1. Povprečje zakriva neenakost
AIC na prebivalca je povprečje (arithmetic mean). V državah z veliko neenakostjo (slabši gini koeficient) povprečje dvigne majhen delež zelo bogatih gospodinjstev. OECD pri merjenju življenjskega standarda zato pogosto uporablja mediano ekvivalentnega razpoložljivega dohodka: dohodke prilagodi velikosti gospodinjstva in jih pretvori v PPP, da bi odražali “tipičnega” prebivalca. Ta metoda pokaže, da lahko države z visokim BDP ali AIC na prebivalca (npr. ZDA, Irska, Luksemburg) kljub temu imajo mediano dohodka, ki je bistveno nižja od povprečja. Povprečje AIC torej ne kaže, kako živi “srednji” prebivalec; mediana ali porazdelitvene statistike bi bile za to primernejše.
2. Ne upošteva čezmejne porabe
AIC na prebivalca se meri na podlagi domače porabe pri domačih cenah. V majhnih in odprtih državah ljudje pogosto kupujejo zunaj meja (npr. Luksemburžani v Nemčiji ali Belgiji). Empirična analiza čezmejnih delavcev, ki živijo v Belgiji, Franciji ali Nemčiji in delajo v Luksemburgu, je pokazala, da njihova čezmejna poraba v Luksemburgu znaša približno 17 % njihovega bruto dohodka; ta poraba je odvisna od cenovnih razlik med državami in gospodinjskih značilnosti. Študija ugotavlja, da gospodinjstva izkoriščajo arbitražne priložnosti (npr. kupujejo gorivo, hrano, oblačila ali pohištvo tam, kjer so cene nižje). Za prebivalce z visoko kupno močjo (npr. Luksemburžane) je možnost nakupov v cenejših državah dodatna prednost, ki AIC na prebivalca ne zajame. Nasprotno pa lahko npr. Bolgari del dohodka potrošijo v dražjih državah (turizem, delo v tujini), kar njihov dejanski standard zniža glede na AIC.
3. Odvisnost od domače strukture cen in preferenc
AIC pretvori porabo v enotno valuto z izločitvijo cenovnih razlik, vendar predpostavlja, da potrošniki povsod kupujejo enako košarico dobrin. V resnici se potrošniške navade in struktura cen (npr. delež zdravstva, izobraževanja, subvencioniranih storitev) med državami zelo razlikujejo. Članki OECD/World Bank opozarjajo, da lahko AIC per capita v nekaterih državah znaša le tretjino BDP per capita, ker BDP vključuje investicije, dobičke multinacionalk ali proizvodnjo nerezidentov, ki ne koristijo posameznikom. AIC torej bolje odraža materialno dobrobit, vendar še vedno ne zajema razlik v dohodkih in cenah med gospodinjstvi.
Zaključek
Kazalnik AIC na prebivalca v PPS je koristen za mednarodne primerjave materialne blaginje, a ima omejitve, ki jih je treba poznati:
Povprečje zavaja v državah z visoko neenakostjo; bolje je gledati mediane ali druge porazdelitvene mere.
Čezmejna mobilnost in nakupi izkrivljajo sliko; majhne in bogate države lahko izkoriščajo cenejše tuje trge, medtem ko revnejše države pri porabi v dražjih tujih državah izgubljajo.
Metoda predpostavlja enotno košarico dobrin, čeprav so potrošniške navade in strukture cen različne.
Zato je treba rezultate AIC interpretirati v širšem kontekstu – v kombinaciji z mediano dohodkov, gini koeficientom, stopnjo čezmejnih transakcij in specifičnimi značilnostmi posameznih držav.
Razumevanje kazalnika AIC na prebivalca
Kazalnik Dejanska individualna poraba (AIC) je namenjen oceni materialne blaginje gospodinjstev. Vključuje vse dobrine in storitve, ki jih prebivalci dejansko porabijo, ne glede na to, ali jih plačajo sami, financira država ali nevladne ustanove. Pri mednarodnih primerjavah se AIC pretvori v enotno valuto (PPS), kar izloči cenovne razlike med državami. Kazalnik je koristen, ker meri porabo, ki neposredno koristi posameznikom, in ne zajema investicij ali kolektivne porabe, kar je težava pri BDP.
Pomanjkljivosti povprečne AIC na prebivalca
1. Povprečje zakriva neenakost
AIC na prebivalca je povprečje (arithmetic mean). V državah z veliko neenakostjo (slabši gini koeficient) povprečje dvigne majhen delež zelo bogatih gospodinjstev. OECD pri merjenju življenjskega standarda zato pogosto uporablja mediano ekvivalentnega razpoložljivega dohodka: dohodke prilagodi velikosti gospodinjstva in jih pretvori v PPP, da bi odražali “tipičnega” prebivalca. Ta metoda pokaže, da lahko države z visokim BDP ali AIC na prebivalca (npr. ZDA, Irska, Luksemburg) kljub temu imajo mediano dohodka, ki je bistveno nižja od povprečja. Povprečje AIC torej ne kaže, kako živi “srednji” prebivalec; mediana ali porazdelitvene statistike bi bile za to primernejše.
2. Ne upošteva čezmejne porabe
AIC na prebivalca se meri na podlagi domače porabe pri domačih cenah. V majhnih in odprtih državah ljudje pogosto kupujejo zunaj meja (npr. Luksemburžani v Nemčiji ali Belgiji). Empirična analiza čezmejnih delavcev, ki živijo v Belgiji, Franciji ali Nemčiji in delajo v Luksemburgu, je pokazala, da njihova čezmejna poraba v Luksemburgu znaša približno 17 % njihovega bruto dohodka; ta poraba je odvisna od cenovnih razlik med državami in gospodinjskih značilnosti. Študija ugotavlja, da gospodinjstva izkoriščajo arbitražne priložnosti (npr. kupujejo gorivo, hrano, oblačila ali pohištvo tam, kjer so cene nižje). Za prebivalce z visoko kupno močjo (npr. Luksemburžane) je možnost nakupov v cenejših državah dodatna prednost, ki AIC na prebivalca ne zajame. Nasprotno pa lahko npr. Bolgari del dohodka potrošijo v dražjih državah (turizem, delo v tujini), kar njihov dejanski standard zniža glede na AIC.
3. Odvisnost od domače strukture cen in preferenc
AIC pretvori porabo v enotno valuto z izločitvijo cenovnih razlik, vendar predpostavlja, da potrošniki povsod kupujejo enako košarico dobrin. V resnici se potrošniške navade in struktura cen (npr. delež zdravstva, izobraževanja, subvencioniranih storitev) med državami zelo razlikujejo. Članki OECD/World Bank opozarjajo, da lahko AIC per capita v nekaterih državah znaša le tretjino BDP per capita, ker BDP vključuje investicije, dobičke multinacionalk ali proizvodnjo nerezidentov, ki ne koristijo posameznikom. AIC torej bolje odraža materialno dobrobit, vendar še vedno ne zajema razlik v dohodkih in cenah med gospodinjstvi.
Zaključek
Kazalnik AIC na prebivalca v PPS je koristen za mednarodne primerjave materialne blaginje, a ima omejitve, ki jih je treba poznati:
Povprečje zavaja v državah z visoko neenakostjo; bolje je gledati mediane ali druge porazdelitvene mere.
Čezmejna mobilnost in nakupi izkrivljajo sliko; majhne in bogate države lahko izkoriščajo cenejše tuje trge, medtem ko revnejše države pri porabi v dražjih tujih državah izgubljajo.
Metoda predpostavlja enotno košarico dobrin, čeprav so potrošniške navade in strukture cen različne.
Zato je treba rezultate AIC interpretirati v širšem kontekstu – v kombinaciji z mediano dohodkov, gini koeficientom, stopnjo čezmejnih transakcij in specifičnimi značilnostmi posameznih držav.
Strani: 1
