Pohvalno za teh 47.

Moja dva feldmaršala dajeta delo 150-im v 4-ih državah, skupni promet okoli 60 mio €, povprečna brutto plača v ljubljanski mami, kamor tudi jaz spadam je, brez uprave in middle managementa ki je na individualnih pogodbah, 2800€ brutto. Na to je še več kot polni regres, in mastna božičnica. A ja. Kofe česti firma. Praktično vsi imamo službene telefone, več kot tričetrt zaposlenih pa kar tudi službene avtomobile. Rabi al ne. Le boniteta.

Ampak da vse to imamo, moramo pokazat rezultat. Moramo ga. Vsak na svojem koncu. Komercialist v prodaji, nabavnica v svojem koncu, jaz v IT, skladiščnik v ekspeditu, kuharica, ki nam kuha kosilo, serviserji, ki dobro popravijo stroje, računovodkinje, in finančnice, ki naše storitve in prodano blago zakasirajo in izterjajo,... ja tudi čistilka, ki čisti naše poslovne prostore, in vratar, ki vsako stranko najprej sprejme. Vsi štejemo!

Lani smo organizirali teden odprtih vrat. Kadarkoli imamo kak tak logistični zalogaj, s strani uprave dobimo posebno pismo v inbox. Lani sta dala notri lep stavek: "Bodite pozorni na naše kupce, obiskovalce, predvsem pa na vaše sodelavce. Naši zaposleni so naše največje bogastvo." Ta stavek je odmeval med vsemi nami.

Mene je že poklical ob 9 zvečer v petek, pa želel neko poročilo.. jaz pa s petimi piri v riti. Pa jaz "Oh a lahko do ponedeljka ob 7-ih?" On pa nazaj... "ja seveda lahko. Lepo se mej za vikend." Ampak ob 7 v Ponedeljek je mel na mizi!

Nimam težav s tem, da me šef vrže iz postelje v nedeljo, ko je to nujno potrebno. Ker delava kot team. In tudi feldmaršala pričakujeta, da bomo delovali kot dobro utečen stroj.

Ona dva sta tam, da ravnata strateško na ravni firme. Ne le v Ljubljani. Ampak na ravni vseh 4 firm. Ne ukvarjata se z vsako malenkostjo. Za to imata vmesni management, ki ga tudi dobro plačata. Dovzetna za nove tehnologije. Za nove ideje. Vse ideje ne uspejo. In vsekakor onadva rečeta v kaj bosta denar dala.

A navkljub temu poznata vsakega od zaposlenih po imenu, vedno pozdravita, zanimata se tudi za naše otroke (ja dedka mraza za najmlajše tudi imamo), in lojalnost, ter pripadnost podjetju izjemno cenita. Ob dobrem delu, in prizadevnosti nagrada nikoli ne izostane. Sta človeška. Pri nas se z izjemo uradnih sestankov, ko direktorja nasloviš z uradnim nazivom, sicer še vedno pokličemo z imenom. Ga pa vseeno vikaš. Nekateri, ki so z njima že 30 let ju tudi tikajo. Jaz ne. Zame je to point spoštovanja. Direktorja vedno vikaš, pa čeprav ga pokličeš po imenu.

Rezultat je 100.000€ dodane vrednosti po zaposlenemu. Rezultat je to, da ima podjetje vedno najmanj 1/4 letnega prometa v likvidnih sredstvih, se pravi v denarju. Ko sm vprašal, čemu, mi je en od njih lepo razložil: "Če se svet razleti, bomo lahko dali plače še najmanj 3 mesece, pa bo več...". Rezultat so dobre plače ki j8h dajeta. Rezultat je tudi, da se zaposleni za skupno stvar potrudimo "beyond and above the call of duty" ko je to potrebno. Pa velikokrat niti ne vesta da je potrebno. Mi se med seboj zmenimo da bomo. A ker ona dva vesta, da to tako bomo, sta mirna. Vesta da gresta lahko tut za dva meseca na dopust, pa bomo mi zaposleni znali. In zmogli. Temu se reče zaupanje. Zaupanje s kontrolo. A seveda. Kontrola pa obstaja.

Rezultat je tudi 12 milijonov izplačanega dobička. V zadnjih 6-ih letih. Pa hvala bogu da sta si ga lahko. Saj za to imata podjetje, saj nista socialna ustanova. Podjetje je njun kapital! Pa seveda bosta vzela dobiček. Saj to je normalno!

A ja. Pa na lestvici top 100 najbogatejših sta. Kar naj bosta. Na tej lestvici je premalo takih, kot sta ona dva. Ker je tako malo velikih domačih podjetnikov, ki bi svoje ljudi cenila tako kot jih naša oberšefa.

Evo. Moj opis mojih kapitalistov.
Kaj napiše katerikoli od 47 tvojih zaposlenih?