Spoštovana avtorica, vaš članek je velika manipulacija.

Zakaj, pokaže tale poved: ''V desetih letih so njihovi prihodki zrasli s 5,6 na 9,5 milijarde evrov, plačani davki pa z 69 na 240 milijonov evrov.''

Predvidevam, da se zavedate, da velika večina normirancev državi ne ustvarja le davčnega prihodka iz naslova dohodnine, temveč še bistveno večji davčni prihodek v obliki DDV. Zveza med normirančevo poslovno dejavnostjo in fakturiranim ter državi plačanim DDV je v veliki večini primerov neposredna. Ergo, jaz, ki sem davčno obravnavan kot normirani s.p. (četudi je moj siceršnji pravni status drugačpen, specifičen), državi res ustvarim in plačam del tistih 240 M EUR iz naslova dohodnine, vendar hkrati z deležem pri 9,5 MRD EUR ustvarjenih prihodkih v državni proračun prispevam še - koliko, spoštovana avtorica? - prihodkov iz naslova DDV-ja. In ves ta DDV ustvarim sam, osebno, z opravljanjem svoje dejavnosti. Ali DDV morda ni davek oz. davčni prihodek? Čemu tako zavajanje, lepo vas prosim?

Odgovorite mi, spoštovana avtorica, koliko DDV-ja pa vi neposredno s svojim delom prispevate v državni proračun. Se pravi, koliko faktur z obračunanim DDV-jem vi izstavite kot zaposlena pri družbi, ki izdaja Finance? Vprašanje je seveda retorično. Za razliko od vas jaz, recimo, iz tega naslova v državni proračun prispevam veliko denarja v obliki DDV, kar je ravno tisto, kar, vsaj jaz tako mislim, bi morala država s svojo siceršnjo davčno politiko spodbujati, ne pa krniti. Torej spodbujati oz. ustvarjati ugodne pogoje, da se ustvarja čim več dodane vrednosti (od tod tudi ime davka). Sedaj, ko se zopet napoveduje dodatno zvišanje obdavčitve za normirance, za to, povem po pravici, postajam vedno manj motiviran. In verjamem, da tako razmišlja še kdo poleg mene.