"Hiperregulacija pomeni, da so nekateri izdelki zaradi obremenjenosti s pravili, standardi tako dragi…"
"Razlike sprožajo zavist. Izguba blaginje sproža strah. Do tod so Evropo v zadnjih desetletjih pripeljali pametni, strpni, razgledani ljudje. "
"kadar ne morejo zaupati v zakonitost in sistem, ko so jih razočarali pamet, strpnost in razgledanost, jim ostane zaupanje v »norce«. "

Vsak pojav v družbi zraste, če je okolje zanj plodno, in zamre, če je okolje »sovražno«.

Človek, ki je tako vzgojen in kasneje navajen, da drugi odločajo, bo v primeru stalne negotovosti v svojem okolju (strahu) vedno zahteval večjo stopnjo regulacije in nekega vodjo, ki bo to urejal. Zaradi svoje nestrokovnosti ne bo znal sam presoditi posledic določene regulacije ali posledic izbire »(ne)kompetentnega« vodje in se bo vedno zatekel k mnenju v okviru psihologije množic.

Regulacija in nadzor sta vedno dražja in manj učinkovita rešitev kot samoregulacija v stabilnem konkurenčnem okolju z uveljavljeno zdravo poslovno etiko.

Ne gre iskati krivde v »pametnih, strpnih, razgledanih« ljudeh, temveč v tistih, ki so jih tja pripeljali. To so tisti, ki upravljajo s psihologijo množic, in oni, ki jim slepo verjamejo. Taka ali drugačna ideologija je prepogosto le orodje visokega organiziranega kriminala. Bolj kot je ideologija utopistična in cilji neuresničljivi, bolj je dovzetna za njegov prodor. Bolezen se začne pri »zvezah in poznanstvih« in konča pri kartelih, monopolih in državnem totalitarizmu.

Klic k normalnosti je "politicno nekorekten".Lincati je treba take ljudi. Birokracija se je razsrastla prek vseh razumnih meja. Ce 300 ljudi na ministrstvu vlece placo, OK. Negativna kadrovska selekcija. Gorje, ce vsak od njih pride s svojo noro idejo nove regulacije. Novi zakoni, novi odloki, nove inspekcije. Ohromijo vsako ustvarjalnost in nagrajujejo ""svoje"", da jim zagotavljajo "kvote".