[FjodorKirilovic]
Na žalost samo peščico volivcev zanimajo trdni koncepti, temeljite analize in dolgoročni ukrepi.
Nekje smo zgrešili.
Mogoče je narobe, da na univerzah, v medijih in v parlamentu ni veĉ korektnih, argumentiranih soočenj različnih mnenj.

po eni strani me to, kar pravis, spomni na "you too will get old, and when you do, you'll fantasize that when you were young, ..." - in v to smer me vlece tudi to, da se zavedam svojega emsota in tega, kako klisejsko je vsaka generacija prepricana, da je zadnja normalna.

po drugi strani pa so spremembe realnost, pogovarjamo se kvecjemu o tem, koliko "usodne" so in mogoce blazilno se o tem, a ni cela zgodovina zgodovina sprememb in se je v tem smislu koncept normalnega vseskozi spreminjal. pri cemer je zanimanje za trdno, temeljno, dolgorocno (v nasprotju z zadovoljevanjem tega trenutka in oooh shiny) mogoce sploh zelo visok kriterij, ki vprasanje a je res kdaj bil mocno zastopan. "bolj" - ja. "mocno" - hm hm.

zame je sicer na oko odlocilna locnica to, da ima dandanes (zadnje desetletje ali dve) clovek tipicno vedno pri sebi nekaj, kar ga spremeni v potrosnika namesto proizvajalca vsebine glave - izogne se dolgcasu (ki pa je hkrati osnova kreativnih procesov) in izogne se introspekciji (katere pomanjkanje je za moje pojme velik korak v smeri splosne psihopatologije, eden od simptomov tega pa tudi pojavi pri politicnih igralcih in volilcih).

[]

po eni strani me to, kar pravis, spomni na "you too will get old, and when you do, you'll fantasize that when you were young, ..." - in v to smer me vlece tudi to, da se zavedam svojega emsota in tega, kako klisejsko je vsaka generacija prepricana, da je zadnja normalna.

Včasih smo res malo podobni starcema na balkonu Muppet Showa.

zame je sicer na oko odlocilna locnica to, da ima dandanes (zadnje desetletje ali dve) clovek tipicno vedno pri sebi nekaj, kar ga spremeni v potrosnika namesto proizvajalca vsebine glave - izogne se dolgcasu (ki pa je hkrati osnova kreativnih procesov) in izogne se introspekciji (katere pomanjkanje je za moje pojme velik korak v smeri splosne psihopatologije, eden od simptomov tega pa tudi pojavi pri politicnih igralcih in volilcih).

Jaz vidim težavo v tem, da smo preplavljeni s količino informacij in frekvenco impulzov.
Zato ostajamo na površini ter begamo sem in tja. Tako zmanjka prostora za introspekcijo.

To ne velja samo za nove generacije ampak za skoraj vse prebivalstvo.
Če ponazorim na lastnem primeru: kot srednješolec in študent sem lahko preživel ves vikend ob branju Dostojevskega, danes pa si ne morem ogledati 15 minut dolgega videa brez preskakovanja.