[1127DXSXU]
> [FIN-467473]
> Žal vsakoletno večanje Bdpeja ni več prva vrednota v življenju prebivalstva.Bistveno je meritev sreče navadnih smrtnikov-Delavskega razreda.Povečanje proizvodnje pomeni samo povečanje odpadkov v okolje in to dolgoročno.Več kot proizvedeš več stvari vržeš na odpad.

Žal ljudje ki živijo v pomanjkanju niso srečni. In tudi tisti, ki si naslednje leto ne morejo privoščiti tistega, kar so si do takrat niso srečni.

Če ima kdo preveč, pa lahko vedno nameni za pomoč beguncem al pa žrtvam v Ukrajiňi. Ko bodo ljudje v Evropi revni bo to težje nameniti.

Odnos do materialnega je v Evropi čuden. Po eni strani na vsako ohlajanje in manjšanje BDP-ja skupaj s posledicami (brezposelnost, zmanjševanje obsega proizvodnje, gospodarske aktivnosti) reagirajo totalno histerično. Kar je še bistveno poslabšano v času spletnih omrežij.
Toda, obenem Evropa obsoja ameriško potrošništvo in sanjari o tem, da bi sami sebi zadali neko umetno revščino in pomanjkanje ter skromnost. Pogosto zaradi ekoloških ter OVE ukrepov. Nekakšno "prostovoljno" odpovedovanje standardu; v EU je tega veliko.
Toda, drugič, o samo-odpovedovanju ter zavestnemu pomanjkanju se veliko filozofira dokler se ne zgodi res spirala navzdol. Takrat pa spreminjanje evropske blaginje v revščino zopet sproži histerično reakcijo (glej točko 1).

Evropa je torej glede blaginje in gospodarstva bistveno bolj histerična kot ZDA.

Nemčija pa je tu še speficična, ker je od leta 1991 imela skoraj tridesetletno obdobje krepitve stranke Zelenih še posebej med mladimi, ki več desetletij prodajajo pravljice o 'degrowth'. Zgodba o trenutni geopolitični krizi je zgodba o nemški blaznosti zapiranja nukleark in navezave za vsako eno na "čisto" energijo - ruski plin - ter žaganja lastne bate z norim 'Energiewende' s sončnicami in vetrnicami.