Ta razmišljanja so v bistvu premalo elastična. Ljudje smo si med seboj različni, kot tudi v različnih obdobjih živeljnaja imamo različne potrebe in interese.

Ne moremo vseh ljudi na isti imenovalec vreči.

Na koncu koncev je potrebno 8 urni šiht ohraniti kot osnovni parameter, podjetjem pa pustiti, da si sama organizirajo proces, kot želijo in seveda v dogovoru in po željah delavcev.

To je mogoče tam, kjer obstaja zavedanje delodajalca, da je delavec pomemben člen v podjetju.

Teh raznih fleksibilnih oblik bo vse več, ker so tudi delodajalci vse bolj ozaveščeni o željah delavca, zlasti če ga potrebuje in mu gre naproti.

Delavcem pa plača ni več vse, ampak tudi prosti čas oz. čas prebit privat je razlog za dvig zadovoljstva in manj bolniških. Kot kateri primer...

Ambiciozen delavec pri npr. 32-ih, brez družine, ki želi mnogo delati in služiti, naj ne bo omejen pri tem.

Vse skupaj je nato stvar dogovora v podjetju. Delodajalci morajo priskuhniti željam delavcev in najti kompromise. Pa bo.

[]
Na koncu koncev je potrebno 8 urni šiht ohraniti kot osnovni parameter, podjetjem pa pustiti, da si sama organizirajo proces, kot želijo in seveda v dogovoru in po željah delavcev.

Pa misliš, da so pri teh dogovorih delavci običajno na isti poziciji kot podjetja? Sicer bi to bil bolj "dogovor".

To je mogoče tam, kjer obstaja zavedanje delodajalca, da je delavec pomemben člen v podjetju.

Je takih delodajalcev omembe vredno število?

Zaradi takih pomislekov se mi zdi nujno, da je trg dela reguliran s strani države.