Primer minimalnih plač je večplasten in ugotovitev avtorja, da ima od dviga minimalne palče največ država (karkoli že to je), je točna. Pred leti, v času krize, je vlada JJ z ZUJF-om zmanjšala dnevnice, če se dobro spominjam s 50 na 40 evrov. Ker je psihološko težko delavcem znižati dohodek smo plače povečali za enak znesek, kar pomeni, da se je delodajalcu strošek dela zvišal za nekaj manj kot 20 evrov/dan/delavca s polno dnevnico. Še pomembnejši problem za delodajalca je, da višanje minimalne plače pomeni tudi uskladitev razmerij med plačami, kar pomeni višanje tudi drugih plač in s tem zvišanje plačevanje prispevkov in dajatev državi. Delodajalci seveda to razumemo kot poseg v naše odločanje, v našo podjetniško avtonomijo, saj na tem področju (tudi!) deluje trg: če ne plačaš primerno delavca, si bo našel drugega delodajalca, če panoga na trgu ne more dovolj plačati delavca, potem se bo panoga selila v okolje, kjer bo delovala v primernem stroškovnem okviru. Če takega okolja ni, potreba po izdelku/storitvi pa obstaja, kar potrjuje povpraševanje se bo dvignila cena/strošek dela. Trg vedno deluje, izkrivljen je le tam, kjer je država neumna ali sindikati premočni (govorimo seveda o državah z demmokratičnim sistemom in ne o državah komunizma ali oligarhije).