Temeljna dilema pri cepljenju dijakov ni povezana z vprašanjem življenjske ogroženosti zaradi kovida, pač pa prenašanje bolezni med seboj. Dijaki v šoli prenašajo bolezen med seboj in potem to nesejo domov. Najbrž ni bil namen cepiti neranljive skupine, pač pa, da bi jim cepljenje omogočilo kolikor toliko normalno in v šoli zaključiti pouk oz. zadnji letnik šolanja oz. opravljanje mature. Gre za detajle, ki niso bistveni, vsak bi to naredil malo drugače.

[FIN-501830]
Temeljna dilema pri cepljenju dijakov ni povezana z vprašanjem življenjske ogroženosti zaradi kovida, pač pa prenašanje bolezni med seboj. Dijaki v šoli prenašajo bolezen med seboj in potem to nesejo domov. Najbrž ni bil namen cepiti neranljive skupine, pač pa, da bi jim cepljenje omogočilo kolikor toliko normalno in v šoli zaključiti pouk oz. zadnji letnik šolanja oz. opravljanje mature. Gre za detajle, ki niso bistveni, vsak bi to naredil malo drugače.

Recimo da dijaki in šolarji prenšajo bolezen domov, vendar v nič večjem merilu kot tisti, ki so 8 ur na dan v službi, nekateri tudi z množico nepoznanih kontaktov. Zaščite so pa potrebni starejši, mlajši običajno sploh ne vedo, da so bolani. Torej je potrebno zaščititi vse šolarje in delovno aktivne, pori čemer trčimo na problem pomanjkanja cepiva, ali pa samo tiste, za kater je bolezen pogosto več kot navaden prehlad ali sezonska gripa. To je vsa modrost ukrepanja, ko je na voljo omejena množina cepiva.