Lani v mesecu marcu, na začetku epidemije sva se z ženo začasno preselila v zidanico 10 km od mesta in sva še vedno tukaj. Delava iz zidanice, internet je tu, stranke niti ne vedo kje sva. V podjetje hodiva malo, poslovnih sestankov ni, vse poteka na daljavo, po pravici se manj časa porabi na pogovore s strankami, vse je bolj optimizirano pa vendar ni idealno. Prej je zidanica bila mesto, kamor smo se spravili za konec tedna, sprejemali obiske, družili se...in napolnili akumulatorje za delovni teden. Danes ni več tako, ugotavljam, da mesta za počitek nimam več, sprostiti se ne morem, cel dan je odprt računalnik na mizi, telefoni zvonijo...in vse to v zidanici. V bistvu delam v kraju svojih sanj pa se prav nič sanjsko ne počutim. Sprosti me pogled na čudovito naravo.