[Rokc5]
Kdo si upa trditi, da obrtnik izpred 100 let ni imel razdelanega mnenja in zmožnosti kritičnega mišljenja?

nikar tako zlahka tega dvojega v eni sapi :)

mislim, da sem ze enkrat tukaj pisal na to temo, pa bom se enkrat...

nekoc sem si predstavljal, da so ljudje, ki so poslovno uspesni, splosno pametni in razgledani, tako rekoc renesancne osebe. ne vem, zakaj sem si to predstavljal, v zagovor lahko recem samo, da sem bil mlajsi in s taksno vzgojo, ki je dajala vec poudarka temu, kaksni da bi bilo fajn, da ljudje in svet so, kot pa kaksni dejansko so.

potem sem skozi cas vedno bolj odkrival, da je pravzaprav skupna lastnost teh raznih poslovno uspesnih ljudi predvsem to, da so dobri v prodaji svojih buglabugerjev (ali karkoli ze pac prodajajo ali proizvajajo), sicer pa zelo pogosto ali kar praviloma nimajo pojma o nicemer izven svojega konkretnega podrocja dela niti v smislu, da bi sploh kaj drugega poznali, kaj sele, da bi o tistem razmisljali. da so skratka ekstremni fahidioti.

kot taki so po mojem opazanju tipicno nagnjeni k enemu ali vec od naslednjega:

- vse ostalo dajejo v nic (samo taksno pocetje, kot je moje, nekaj steje; pri tistih, ki pocnejo v-roko-prijemljive stvari, se to rado razvije v kult modre halje, ki je bil cascen tudi v exyu in je zato se posebej smesen, ce nastopa hkrati s kao antikomunizmom);

- vzorce iz svojega pocetja raztegujejo na karkoli (cnc struznica kot domet razlaganja sveta in zgodovine);

- razvijejo izredno cvrsta mnenja o cemerkoli na podlagi tistega, kar so nazadnje slucajno slisali/prebrali/videli na neko temo izven svojega podrocja, ker imajo zelo malo predpriprave v tistem kontekstu in se na prazno podlago hitro in brez konkurence prime karkoli;

- so pripravljeni slediti komurkoli in zagovarjati karksnokoli stalisce in pocetje, samo da je kes in nizji davki.

vsa cast izjemam med tistimi, ki sem jih osebno poznal, jih je vec kot ena, ne pa veliko. pomislim predvsem na enega, o katerem moram zal dodati - naj mu bo mirna zemlja.

a je bilo tako tudi pred 100 leti, ne vem.

kar se tice pojma "kriticno misljenje," pa se ta za moje oci zacne znotraj, kot samo-kriticno misljenje. pri tem, da pri vsaki stvari najprej predpostavis, da si ti tisti, ki se moti. se zlasti, kadar je izid "kriticnega misljenja" po nekem nakljucju tak, da je tebi v korist - to je se zlasti sumljivo in izprasevanja potrebno.

sele ce se po temeljiti debati z ogledalom prebijes do tega, da mogoce pa le je nekaj na tem tvojem - potem to nesi drugim pokazat. in vsakic, ko znova neses, prej premisli, a se je mogoce kaj vmes spremenilo in je treba spet najprej opraviti debato.

forum (z dolocenim kao obrtno-podjetniskim biasom) je po mojem vtisu izjemna razstava omejenosti in z betonom politih mnenj in zato mi je bila res tragikomicna iztocnica, ki si jo podal. s cimer ni misljeno nic slabega o tebi osebno, nasprotno, ce bi mislil, da je brez veze se o tem pogovarjati s tabo, ne bi nic napisal.

mimogrede, nic od zgoraj povedanega ne pomeni, da ce pa NISI obrtnik, potem si kralj sirine in introspekcije. dalec od tega, zelo dalec.

in ce se malo obrnem: komur je blizu pristop kot opisano zgoraj glede ogledala, bo tezje ratal nek hud podjetnik, ker je lahko pomembna komponenta uspeha ravno to, da se zapicis in navalis ko svine v buce, ne pa da se po poti stalno sprasujes in dvomis. govori se in presteva se denar potem tkoaltko od tistih, ki jim je to ratalo, ne od tistih, ki so se razleteli.

have a nice day :)

... a je bilo tako tudi pred 100 leti, ne vem.

Zgodbe Milene Miklavčič so vpogled v to, kako so ljudje včasih razmišljali. Ena zgodba od mnogih teh zgodb, ki jih je objavila v svojih knjigah:

"Mama je po rojstvu drugega otroka zbolela za poporodno depresijo. Ker je bila umetniška duša, so vsi mislili, da se je pač preselila v svoj svet, in se niso kaj prida zmenili za njene blodnje. Potem je dojenček dobil hudo drisko. Mama se ni zmenila zanj, četudi je bil že popolnoma dehidriran. Povsem slučajno se je pri nas oglasila patronažna sestra in njenemu bliskovitemu reagiranju se imamo zahvaliti, da je bratec preživel. Mama je sedela na kavču, gledala skozi okno in se smehljala. Od takrat naprej smo vedeli, da je takrat, ko se smehlja, hudo bolna in da ji moramo pomagati. Tata jo je imel silno rad. Pravzaprav smo jo vsi nosili po rokah. Nenehno sem se spraševala, kako to, če pa jaz kot njena hči nimam nič od njene ljubezni. Nikoli me ni vzela v naročje, nikoli me ni pogledala v oči, zmeraj je strmela skozme." jutri-2052.blogspot....5JXvln6LbI