V začetku devetdesetih sem imel novo trojko. Sprva je bilo vse O.K. Na prvi daljši vožnji naenkrat sama od sebe začne delovati troblja, ki se je nikakor ni dalo utišati. Čez nekaj minut začnejo delati brisalci, ravno tako sami od sebe. Seveda je sijalo sonce. Ko me je zadeva že precej razživcirala, pa zaslišim en čuden ropot od zadaj, pogledam v ogledalo, in vidim, da se obe zadnji okni sami dvigata in spuščata. Potem nekaj časa nisem imel kje ustaviti. Ko le najdem prostor ob cesti, dvignem pokrov in odprem škatlo z varovalkami. Takrat se je šele začela grozljivka. Škatla je bila namreč povsem v levem zgornjem kotu. Od daleč nisi videl drobnih oznak, glave pa nisi mogel dati dovolj blizu, da bi lahko videl. Problem je bil tudi v tem, da se avta ni dalo zakleniti. Edino rešitev sem videl v tem, da grem v bližnjo hišo povprašati, če imajo povečevalno steklo. Ženska, ki je odprla vrata, je samo debelo gledala, kaj pri BMW-ju rabim povečevalno steklo. Potem je bilo treba vzeti v roke navodila in še s povečevalnim steklom se je slabo videlo, tako da sem v bistvu izvajal test varovalk. Troblja je potem utihnila, brisalci so ostali na sredi vetrobranskega stekla, zadnja okna pa napol odprta. Tak sem potem pripeljal do servisa, kjer pa so ravno zapirali in sem morla priti ponj naslednji dan. Na pogled pa fenomenalen avto za tisti čas.

Uriah Heep.

Ja, sem imel v tistih letih podobne debate s kolegom in potem še s prijateljem, vzvišeniima šoferjema bavarskega ponosa, ki sta sicer rada zabavljala in natolceval čez Alfo.