Kaj povezuje Čile, Libanon in Hongkong? Tri različne iskre in en skupni požar.

V čilskem glavnem mestu Santiago je od prejšnjega tedna na ulicah več tisoč študentov, ki se jim je v preteklih dneh pridružilo še na tisoče delavcev, nezadovoljnih zaradi vse višjih življenjski stroškov, prenizkih plač in vse večje družbene neenakosti. Neposredni povod za nerede, v katerih je bilo do zdaj ubitih najmanj 18 ljudi, je bila napovedana podražitev vozovnic za podzemeljsko železnico.

Tudi v Libanonu je šlo prejšnji teden na ulice Bejruta in drugih mest po vsej državi na tisoče demonstrantov. In čeprav je bil povod za to napoved vlade, da bo uvedla takse na klice prek aplikacije WhatsApp, so se protesti spremenili v množično gibanje za strmoglavljenje režima, odpravo pajdaškega kapitalizma in preprečevanje korupcije.

V Hongkongu je bil neposredni povod za nemire predlog zakona o izročanju osumljencev Kitajski, a so ti zdaj že prerasli v mini revolucijo za pravičnejšo družbo in jasnejšo prihodnost.

Poteze vlad, ki so pri tem imele vlogo isker, so medtem umaknili: cene metroja v Santiagu so ostale kot prej, predsednik Sebastián Piñera se je v torek po televiziji opravičil ljudstvu zaradi problemov, ki so se nakopičili v desetletjih, ter obljubil družbene in gospodarske reforme, ki bodo vsebovale zvišanje pokojnin, dostopnejše zdravstveno zavarovanje, znižanje cene zdravil in umiritev cene elektrike. V Libanonu so z dnevnega reda umaknili takso na pozive prek aplikacij mobilnih telefonov, premier Saad Hariri je v ponedeljek objavil program gospodarskih reform, predsednik Michel Aun pa je v četrtek nacijo pozval, naj ga podpre, in od demonstrantov zahteval, naj odpravijo blokado prometnic. V Hongkongu je območna vlada v sredo z dnevnega reda uradno umaknila osnutek zakona o izročanju. S tem je bil uradno odstranjen neposredni povod za nerede, ne pa tudi glavni vir nezadovoljstva med državljani, predvsem tistimi mlajšimi.

Ergo ■ »Maraton v poznejši fazi nikoli ne postane lažji, saj točka na polovici poti označuje zgolj konec začetka.« Tako je naravo teka na dolge proge opisal Joe Henderson, ameriški tekač, trener in bivši glavni urednik revije Runner's World. In tako je tudi s protesti, gibanji in revolucijami. Nekje na polovici poti je zgolj konec začetka. Nato pa se začne tisti najtežji del, v katerem ni nič več dovolj vedeti, proti čemu smo šli na ulice, temveč je bistveno opredeliti tisto, kar dejansko hočemo. Konec poti sam po sebi tekmi ne daje smisla.

Podoben požar, ki so ga prižgale različne iskre, zato ne pomeni, da se bliža nova internacionala. Pomenljivo je to, da se je v Latinski Ameriki vznemirila država Čile, ki velja za eno najstabilnejših na tej celini, in da se je na Bližnjem vzhodu dvignil prav Libanon, ena od najbolj skorumpiranih držav tega območja. In zanimivo je, da v Vzhodni Aziji gori prav Hongkong, eno najvitalnejših gospodarstev sveta. A vsak od njih teče na svoji tekmi. In kot pravi Murakami, »počakati bo treba do jutri, da bi videli, kaj nam prinaša jutrišnji dan«.
www.delo.si/novice/s...40991.html