[abohte]
ultrasposoben, moralno nadmočen in kljub faliranosti akademsko neoporečen Boštjan Videmšek, ki zmore jasno ločiti sebe od "neizobražene drhali".

No, če kdo slučajno ne ve, gre za tole njegovo razvpito izjavo maja letos v Odmevih (na cca 4. minuti): 4d.rtvslo.si/arhiv/o.../174612743

Pri tem vehementnem nastopu belosvetskega žurnalista iz Moje Dežele, ki je primerljiv s še bolj razvpito "basket of deplorables" Hillary Clinton, me je najbolj presenetilo, da ga Peskova ni predstavila kot novinarja Dela, ampak samo kot Boštjana Videmška. Dotlej sem bil prepričan, da je On hišna vlečna žival Dela.

S stališči Videmška in njegovim izvajanjem literarnega žurnalizma se pač ni treba strinjati. Kar sem ga bral v Delu, je bil zame pretežaško, preobloženo, nabuhlo in zelo luknjasto pisanje. Zakaj mi Ervin Hladnik Milharčič, ki je tudi videl nekaj konfliktov in čudnih dežel, ni tako težak za brat in neznosen za poslušat? In zakaj se ne spomnim, da bi EHM izjavil kaj takega kot zgoraj in spodaj (če je ertevejevski citat Videmška koreketen):

[Videmšek] se je dotaknil tudi nekoč zlatega pravila novinarstva – objektivnosti, besedo pa označil s sočno kletvico. Pri dejstvih objektivnosti ni in ne moreš na enak način obravnavati žrtev umora ali posilstva ter storilca. Za svojo knjigo je dejal, da je njen cilj, da bralcu dobesedno uniči dan, da mu vzbudi občutek sramu in krivde.
www.rtvslo.si/kultur...lic/499750

Da Videmšek niti pri dejstvih ne (pre)pozna objektivnosti, je dokazal v svoji reportaži o elektrifikaciji plovbe v Norveški, ki je bila narejena v najlepši maniri piarovsko koordiniranega (in financiranega?) vandranja. Zato ne bi bilo slabo, če bi tudi sam kdaj imel občutek sramu in krivde, ko nič hudega hotečim ljudem poskuša uničiti dni ali nanje prenesti svojo vzhičenost ob nekaj tehničnih dosežkih, ki pa še ne prinašajo svetle prihodnosti.

#Če slep slepega vodi, oba v brezno padeta

Jaz se nima za slepega. Pa ti? :-P

#kulturni boj kot skrajni domet slovenskega razuma

Ne slovenskega ampak slovenskih ljudskih množic razuma. Tako kot drugi narodi imamo tudi mi svoj delež ljudi odprte in bistre glave, vprašanje pa je, koliko pridejo do besede oz. koliko jih ljudske množice vedno znova prevpijejo. Hudič je, ker v zaplotnih dolinah vpitje bolj odmeva.