V bistvu že dolgo ni (več) dveh sistemuv, kapitalizma in socializma, ampak gre v osnovi le za en sistem, kateri pa je lahko zelo različno upravljan in zato daje videz dveh sistemov. Pravi socializem, organiziran kot vladavina opic, je bil samo Leninov, Allendejev in Pol Potov. Vsi ostali socializmi so bili mešani sistemi, ki so se med seboj razlikovali po tem, koliko belega hrupa v odnosu do mednarodne ekonomske konkurenčnosti sistema sta uradniško-politikantska in akademska sfera določeni državi vsiljevali.

Vendar pa je narobe misliti, da je akademska manipulacija zgolj značilnost socializma. Smithov in Ricardov model sta namreč samo teorija, ki se v praksi nikoli ne bi uveljavila, če ne bi iz odpadnikov lažne angleške politične demokracije nastale Združene države Amerike. Ameriški kapitalizem je v svetu prevladal zato, ker je uspel zavarovati vrednost znanja in sposobnosti ljudi in genuine reproduktivno funkcijo kapitala. Vendar sta na nasprotni strani isto naredila tudi Stalin in Deng. Oba sta namesto ideološko - poltične manipulacije, ki jo pri nas poznamo kot titoizem ali kučanizem, uvedla surogat trgu, ki je nemilosrdno obračunaval z nasprotniki, pri čemer je Stalin bil celo toliko demokratičen, da je proti političnim nasprotnikom fordizacije sovjetskega gospodarstva, v svojih vrstah, izvedel tako imenovane Stalinske procese, medtem ko je Deng s svojimi nasprotniki znotraj Partije obračunaval bolj na kratko. Na Zahodu iniciacijo Dengovega surogata trgu poznamo samo skozi Tijenanmensko opereto, resnično okolje Dengove borbe s korupcijo, ki pri surogatu trga nadomesti moč nevidne roke, pa je, tako v lastnih vrstah kot izven, bilo precej bolj brutalno.

Država torej lahko izbere kombinacijo med surogatom trga in čistim administriranjem. Samo videz je, da surogat trga, tako kot je to na Kitajskem, lahko uveljavlja le Partija na oblasti, medtem ko "pravi trg" v Smithovem teoretičnem smislu deluje neodvisno, gnan le od politične demokracije. Bliskovit vzpon nove Kitajske dokazuje ravno to, da je, v kolikor obstoji s strani Partije uveljavljen učinkovit mehanizem upravljanja s tehnologijo in financami, vsakodnevno opletanje z gobcem v parlamentu brez vsakega pomena. Na tej točki obstoji tista intelektualna ovira, ki je slovenska kao akademska sfera nikoli ni odkrila in razumela. Torej, ni dveh sistemov. Obstoje samo različne oblike mimikrije političnih sistemov. Zato sta v vsaki moderni družbi samo dve osnovni oblastni kasti, to je, uradniška in drobnopodjetniška. Njuna naloga je zmanjševanje belega hrupa pri investicijskem in finančnem odločanju. Tretja, marginalna, kasta pa je lumpenproletariat.

Da je taka razvrstitev primarnih družbenih aktejev v sodobni družbi edino pravilna, kažejo sodobne finance. Nikjer, razen v teoriji, ni več Adama Smitha in vprašanje je, ali je kdaj sploh bil. Tako danes s kapitalom v ZDA, na Kitajskem in v Rusiji algoritmi upravljajo na povsem enak način in nikogar nič ne vprašajo. Ko je enkrat tak sistem uveljavljen, je povsem ločen od politične demokracije. Tako, da gre samo za vprašanje ali država ima tako politično elito, ki je tak sistem sposobna voditi ali ne. Ameriški primer nastanka in obrambe politične demokracije jasno kaže, da je parlamentarna demokracija samo izjemoma sposobna zagotoviti pogoje za nastanek take elite. Zato je vsaka izvoljena elita, ki nima naravnih afinitet do plemenitenja kapitala avtomatično nesposobna in družbeno neustrezna. Naravni zakoni pa so v zadnejm času poskrbeli, da poljubno izvoljene elite ne morejo več priskeldovati pri plemenitenju kapitala. Zato je parlamentarna demokracija obsojena na propad. V Združeniih državah Amerike pravzaprav politična demokracija nikoli niti ni nastala, amapk je vedno šlo le ustvarjanje megle, v kateri se njihove kučanovske opice izgubljale in zato niso našle poti do oblasti, medtem ko na Kitajskem igrajo čiste katre. Tam je kučanovska opica opica, kapital pa je kapital. Pri nas pa z državo že 30 let upravlja narobe izobražen lumpenproletariat, ki tiste, ki delajo in imajo znanje, krade spredaj in zadaj.

Uriah Heep.

Zelo dober in zanimiv komentar. Rahlo populističen in verjetno, bi se mu pridružil, če ne bi bil sam prevelik individualist, da bi lahko sprejel idejo kolektivizacije, kjer smo vsi sužnji, vse pa je odvisno, kdo je na oblasti. Razmišljal sem, kako naj odgovorim, vendar sem ugotovil, da bi bil moj odgovor predolg. Morda bi to lahko v neposrednem razgovoru lahko razčistila, verjetno bi bilo potrebnih kar nekaj kav ali kaj močnejšega. Do takrat pa uživaj na oblastnem položaju. Sam ne poznam nikogar, ki bi podpiral državno nasilje, ne da bi bil na oblasti.