No, kakorkoli obračava, kapitala v Sloveniji je bilo ob osamosvojitvi zelo malo. Rdeči direktorji so tudi po osamosvojitvi bili zaščiteni pred tujci, a je bilo v firmah vsaj malo kapitala, zato so bili kao carji. Ko so se zasebniki malo okrepili in ko je sem prišlo malo tujega kapitala, je bilo pa konec zgodbe o uspehu. Oni so pa še pohlepni postali in verjeli PR zgodbici, ki so jo sami ustvarili.

Ja, če pobiješ in preženeš majhen podjetniški razred, potem traja, da se spet vzpostavi.

Pa tudi Slovenci smo bili toliko časa pod tujo oblastjo, da bomo potrebovali še nekaj generacij, da se navadimo na samostojnost.

Tudi elita se ne vzpostavi z danes na jutri.

In vse to vpliva na to, da se ne razvijamo hitreje.

Saj vidiš, da imajo druge države Vzhodne Evrope podobne težave. V nekaterih vidikih drugače, v drugih enake.

Zadnjih nekaj let prihaja do prenosov podjetij iz staršev na otroke. Ponekod, kjer otrok to ne zanima, prihaja do prehodov ko se lastnik in direktor umakne v zgolj lastniško vlogo, za vodenje firme pa najame nekoga. In to sili naše podjetnike tudi v to, da morajo razmišljati malo širše.

Več je tudi izkušenj Slovencev s tujino. Tudi taki so, ki se vrnejo domov. Sem prihajajo tudi tujci, ki jih ne zanimajo partizani in domobranci, ampak hočejo tukaj služiti.

Ampak to je proces. In mi smo začeli vsaj 45+ let za Nemci. In tega ne nadoknadiš tako hitro.