Indikativna je izjava, ki jo je Carlo de Benedetti, poleg Agnellia najbolj prepoznaven italijanski menedžer, v zvezi s svojo državo dal leta 1992 za New York Times:

Ta država je taka kot bonsai. Če v svetu poslov ostaneš majhen, te nihče ne ovira. Če pa vidijo, da želiš rasti, te takoj pričnejo obtoževati, da si komunist, fašist ali terorist. Če pa res postaneš velik, ne ostane samo pri obtoževanju, ampak te pripeljejo pred sodišče, ne da bi vedel zakaj.

Na de Benedettija sem se spominil, ker je bil v tistem času podobnih let, kot je sedaj Boris Johnson in precej podobnega karakterja. V firmo Olivetti, ki je pred obdobjem prevlade digitalnih naprav, v svetu pisarniških strojev, veljala za pojem kavlitete, je prišel, ko je ta že dalj časa zaporedoma izkazovala po 50 milijard lir letne izgube. Po enem letu po njegovem prihodu v firmo, izgube ni bilo več in po dveh letih je bilo 50 milijard dobička. Samo nekaj let kasnje pa že 1350 milijard lir dobička v enem letu. Izgledalo je, da bo Italija postala vodilni proizvajalec PC-jev na svetu, vendar pa so se vmešali politika in sindikati in de Benedetti ni mogel več plačevati ljudi, ki so kaj znali in kupovati novih tehnoloških dosežkov. V podjetju in okoli njega so se vrstile paradoksalne situacije, ko so sindikalisti in politiki zahtevali, da se ne izvede določenih investicij ali ne najame ljudi za določene vsote, češ saj smo že lani investirali, zakaj bi še sedaj, ko je pa toliko drugih potreb. Tako se je de Benedetti vedno bolj ukvarjal s sodišči in vedno manj s podjetji. Kasnje je enak vzorec pri enakih komunističnih sodnicah preživljal Berlusconi. Seveda je po nekaj zapravljenih letih firma Olivetti na hitro odtavala v nepovrat.

Zgodba je zanimiva zato, ker se je v teh letih začela snovati Evropska Unija, ki je od vsega začetka bila projekt birokracije evropskih držav, ki naj zamenja moč privatnih lastnikov evropskega gosodarstva, ki je dotedaj bila združena v Evropski gospodarski skupnosti. V bistvu nikoli nobena EU ni bila potrebna. Evropa je rabila samo enotno valuto, ki ne bi bila ne marka, ne frank in ne funt. To je bilo vse, kar se je rabilo, ne pa sedanji birokratski velekonglomerat v Bruslju.

Tako, da Johnson ima poponoma prav, ko pravi, zakaj bi tem lopovom v Bruselj dajali po 10 milijard funtov vsako leto. Po drugi strani se svet deli povsem na novo in ta delitev, ki je tehnološka in ozemeljska, ne trpi umetnih tvorb, kot je EU. Za prihodnost VB ni skrbeti, saj ima za seboj Commonwealth in ZDA. Ker sta Wall Street in City kot rit in srajca, se bodo na frankfurtski borzi že 2. novembra po jajcih praskali. Sploh je Frankfurt ena taka smešna finančna zadeva, ki lahko živi samo od tega, da vso Evropo krade. Daleč so časi, ko je bilo razmerje med dolarjem in marko odločilno za ves poslovni svet. In kar je najbolj pomembno, ti časi se nikoli več ne bodo vrnili. Nemčija je dokončno zgodovinsko degradirana v čisto navadno državo, kot je recimo Bolgarija. Zato bi v Sloveniji morali biti zelo previdni pri nadaljnem naslanjanju na Nemčijo in Avstrijo. Navezava enega tridesetletnega luzerja na drugega tridesetletnega luzerja pomeni gotov propad številčno manjšega.

Danes sem spet gledal norce z nacionalke, kaj vedo povedati o Brexitu. Na sceno so privlekli neko doktorirano opico, ki je razlagala svoja socialistična videnja o britanski katastrofi imenovani Brexit. Zanimivo pa je, da opica ni nič povedala, kako bo EU shajala brez britanskih milijard.

Uriah Heep.

Nesposobna von Leyenova je zasrala nemsko vojsko. Zdaj bo se EU. Vestagerjeva in Timmermans bosta harala. Ona jima bo pa sveco drzala.