[1357]
Daj ne bluzi. Ali pa si eden od v tedanjem času "svetih" državnih bankirjev, ki so podeljevali kredite na podlagi političnih priporočil. "Velikih treh" gradbincev in tajkunov že od samega začetka ne bi smeli kreditirati na tak način na kakršen so se kreditirali. Tajkuni so se šli z bankami novodobne lombardne posle ( zastava premoženja ki se kkupuje s kreditom kot garancijo za povračilo kredita), bankirji ste bili pa "slepi" in niste videli teh poslov ter jim odobravali za dolgoročne naložbe ( odkupio delnic njihovih lastnih podjetij v fazah privatizacije) kratkoročne kredite. Farbaj koga drugega, mene ne boš in ne moreš, vsaj ne s tako otročjimi izgovori. Kje ste bili bankirji, ko si ej novodobna politična drhal ( levi in desni) na prehodu milenija omislila "nacionalni interes po slovnsko" da mora v slovenskih rokah ostati vse živo, ki tudi pod razno ni potrebno za normalno funkcioniranje države ( trgovska podjetja, pivovarne, gradbena podjetja,.......) Janševa vlada je med drugim dobila mandat 2004 tudi zato da ustavi norijo "nacionalnega interesa po slovensko" pa tega ni storila, vse kar je storila je zamenjala par direktorjev po politični pripadnosti ( kadre nasprotnih političnih opcij je zamenjala s sebi lojalnimi kadri) nič pa ni storila da bi počistila "kontaminiran kader" tedaj še večinsko državnih bank, ki so bile glavni motor te norije imenovne "nacionalni interes po slovnesko".

1357 ... odd numbers, odd beliefs, odd thinking

Ponavljam: Krivda o kateri pišem leži na bankirjih. Torej se strinjava - bili so slepi. Jebemti seveda. Drugič me vsaj citiraj, ko me v odgovoru kritiziraš. Če tlačiš zraven še politiko mi pa odgovori:

1. Katera politika je imela interes poskrbeti za Bavčarjevo krajo Istrabenza, če se je sporekel celo z matično LDS? Katera politika je imela interes podpirati Binekof model privatizacije, če so pri njem sodelovali samo managerji Merkurja? Ali pa Rigelnikove rabote? Kateri politik je bil povabljen na gradbeniške orgije v dvorec Zemono ali v Fužinski grad? Koga v politiki so potrebovali razni Darkoti Horvati, Racmani, Zvonovi, Grepi, Valanti, Bohoriči, komplicirane hobotnice finančnih holdingov...? Nobenega. Golf so igrali tajkuni skupaj z bančnimi direktorji, LDS pa je bolj obvladala tenis.

2. Zakaj levica bojkotira Logarjevo parlamentarno preiskavo? Tam zaslišujejo prave krivce o katerih pišem jaz. Ti so tisti, ki so bili podpisani pod kredite. Ne vem zakaj pizdiš name. Nihče od zaslišanih bančnikov ni kompromitiral politike, niti se na njene prisile in sugestije ni skliceval. Mutili so sami s svojimi povezavami in pretežno udbovskimi lobiji. V NLB so bili vsi direktorji mahoma sinovi prvoborcev ali vsaj preverjeni CK kadri. Glavni ekonomist pa še vedno odštekani Franjo Štiblar. Skoraj ves izvršni in direktorski kader je skadriral isti udbovec. Voljčev oče je bil prvoborec, Kramar pa zemčo in prijatelj Drnovška. Za Sigmo v NLB je bila torej kriva NOB, hehe.

3. Ja lombardni krediti so tudi slabi in neustrezno zavarovani posli o katerih govorim. Fake bančništvo. Kje si mi našel očitat lombarde, če vemo, da so smrdeli do neba in to že skoraj 20 let (evo, 18 pa res) ponavljam na tem forumu.

Zanemarjaš tudi, da je za kriminalne rabote potreben motiv. In motiv je bilo čim več posla, čimveč tveganja za čimvišji donos. Ker so temu donosu prilagajali nagrade. Dokler je šlo navzgor. V bankah so vedno nagrajevani komercialisti, uprava in top managerji - vsi tisti, ki forsirajo posel. Ne pa risk managerji, notranja revizija, pravniki in sektorji za razno problematiko, ki posel kvečjemu zavirajo. V bankah je vedno tudi nekaj normalnih, a slednji v konjukturah vedno izgubijo "pravo na glasanje". Zato banke vsakih nekaj let izgubijo več kot so kadarkoli zaslužile.

Ko odgovoriš na to, greva pa lahko še naprej.

[mimoidoci]
> [1357]...Zakaj levica bojkotira Logarjevo parlamentarno preiskavo? Tam zaslišujejo prave krivce o katerih pišem jaz. Ti so tisti, ki so bili podpisani pod kredite. Ne vem zakaj pizdiš name. Nihče od zaslišanih bančnikov ni kompromitiral politike, niti se na njene prisile in sugestije ni skliceval. Mutili so sami s svojimi povezavami in pretežno udbovskimi lobiji. V NLB so bili vsi direktorji mahoma sinovi prvoborcev ali vsaj preverjeni CK kadri. Glavni ekonomist pa še vedno odštekani Franjo Štiblar. Skoraj ves izvršni in direktorski kader je skadriral isti udbovec. Voljčev oče je bil prvoborec, Kramar pa zemčo in prijatelj Drnovška. Za Sigmo v NLB je bila torej kriva NOB, hehe.

Vse si povedal, sedi, odličen.

"Tam zaslišujejo prave krivce o katerih pišem jaz. Ti so tisti, ki so bili podpisani pod kredite. Ne vem zakaj pizdiš name. Nihče od zaslišanih bančnikov ni kompromitiral politike, niti se na njene prisile in sugestije ni skliceval."

Poglejmo za začetek nekaj primerov iz državne NLB in LB.

Pride ženska lokalnega politika na šalter v banki in ima s seboj kupček položnic v skupni vrednosti okoli 15.000 mark. Blagajničarka najprej preveri stanje in ugotovi, da na računu ni več kot 50 mark v tolarski protivrednosti in to pove stranki. Ženska odgovori, seveda jih ni več kot 50, zato pa imamo delnice, ki bodo vredne več kot 100.000 mark. Potem spet bagajničarka: Morate pa prej delnice prodati, da boste plačala račune. Ženska politika: ste vi zmešana, da bomo sedaj prodali delnice, ko niso še nič vredne. Vi odpišite teh 15.000 mark od vrednosti 100.000 mark, kot je bil vaš direktor mojemu možu povedal, da bodo delnice čez pet let vredne in bo banka takrat izplačala samo 85.000 mark. Epilog: banka je odpistila blagajničarko, ker se je neprimerno vedla do komitenta.


V kreditnem oddelku sedi možakar kao podjetnik in ima v rokah papirje, iz katerih je jasno razvidno, da po nobenem normalnem postopku v banki ne more dobiti kredita. Zahtevek je prozoren, poleg tega je možakar stalno v nekih težavah. Zanimivo je, da možakar začne pogvor v prepričanju, da je ves postopek samo rutina. ko pa se izkaže, da ni, pričnje rjoveti in klicati direktorja. Ta pride, ves narejeno zaskrbljen in se prične ukvarjati z uslužbenko, zakaj noče ugoditi stranki. Pri tem drastično preceni pomen te stranke za banko. Ko uslužbenka vpraša direktorja, kje so vse te garancije, ki jih navaja, bančni direktor pobesni in prične groziti uslužbenki in posredno tudi njenemu možu, ki je delal v drugem podjetju, da bo poskrbel, da bosta oba ostala brez službe. Uslužbenka odobri kredit, se pravi doda podpis na osnovi ustnih zagotovil direktorja. Zadeva seveda gre v maloro in pride na sodišče, ki ugotovi, da uslužbenka ni upoštevala bančnih navodil. Navedbo groženj sodišče zanemari in banka odpusti uslužbenko. Isti direktor ima v času, ko se to dogaja, pisarno v bližini pisarne, v kateri druga uslužbena več kot deset let sistematično krade banko s pomočjo parske izravnave pri anuitetah za več kot 10.000 kreditnih partij. Ne direktor, ne notranja kontrola nikoli ničesar ne opazijo, dokler zadevna uslužbenka sama sebi ne zamoči zadeve, ko od druge uslužbenke zahteva knjiženje določenih zbirnih nalogov za pretekli mesec. Ko se prične preverjati, kakšni nalogi sploh so to, se počasi zadeva začne odvijati. Direktor skliče vse delavce in pove, da je bila banka napadena in da morajo biti vsi tiho, če nočejo dobiti knjižice. Na koncu pa doda, saj veste, da poznam Kučana. Ko pride zadeva na sodišče, slednje niti malo ne posumi, da bi bilo z direktorjem in notranjo kontrolo v banki karkoli narobe.

Stranka pride v banko in pove, da bi rada trgovala s tujimi vrednostnimi papirji. Najprej dve uri odpirajo skrbniški račun. Potem sledi pogovor o naložbeni politiki, pri čemer stranka ugotovi, da ji uslužbenec NLB razlaga to, nekaj dni pred tem brala v Financah. Ker teče pogovor tudi o elektronskem trgovanju, stranka misli, da je provizija podobna kot pri Ameritrade ($9). V resnici je provizija za prvi posel, ki ostane edini, 20 krat večja.

Vidimo torej, da Kučanova banda Ljubljanske banke nikoli ni organizirala za opravljanje posla, ampak samo za delovanje kriminala. Seveda ni bilo kaj dosti drugače v drugih državnih bankah. Ker noben ekonomist ne na univerzi, ne v Banki Slovenije in ne v državnih bankah v zvezi s financami nikoli ničesar zares ni znal, je seveda jasno, da so vse državne banke, in Banka Slovenije še danes, živeli samo od kraje komitentov in davkoplačevalcev.

Šlo je doker je šlo, vendar pa problem danes ni samo v bankah pokradeno in zapravljeno, ampak tudi škode iz uničenih karier ljudi, ki pri kriminalu in korupciji Milana Kučana niso hoteli sodelovati. Me zanima, če ima Šarčeva vlada nekaj sto milijonov evrov v rezervi, da te škode plača. Kajti, če jih ne bo, ne bo videla konca mandata in verjetno tudi ne konca leta. Kajti v ozadju so še druge dosti težje zgodbe. V eno je vključen tudi aktualni predsednik republike. Ko je na začetku svojega premierstva motovilil po svetu in iskal denar za potrebe birokracije in korupcije je očitno za kredit, ki ga je dobil navajal neresnične podatke z garancijo Banke Slovenije. Ko je bil kredit odobren, je bil ocenjen z B1b1, tri tedne kasneje, ko so na vladi in parlamentu stekle procedure, ga je Moody's takoj uvrstil med junk. V NLB pa je bilo prepovedano o tem govoriti.

Sicer pa, zgodbic o državni NKB je brez konca. Konec je samo laganja, da jih ni. Sedaj pa prihaja plačevanje računov za nazaj. Šarec bo naredil zelo pametno, če bo vnaprej pripravil dinarčke.

Uriah Heep.

No pa pojdiva lepo po vrsti.
Pod 1. Omenjaš tajkune in kdo jih je ustvaril. Vsi vemo kdo in zakaj. Ampak leta 2004 je Janša na volitvah dobil mandat od ljudi da tem rabotam naredi konec. Pa ni naredil konec tem tajkunskim zgodbam temveč je začel proizvajati svoje,"desne" tajkune. Ko si že omenjal Bavčarja, za njega se itak nikoli ni vedelo čigav je, ne pred osamovojitvijo, ne med osamosvojitvijo in ne po osamosvojitvi. Edino kar je bilo pri njemu kristsalno jasno je to da sadež ne pade daleč od drevesa in je on samo nadaljeval družinsko tradicijo, svojega očeta in brata, ribarjenaja v kalnem.
Pod točko 2 si omenjal Logarjevo komisijo. Logarjeva komisija, tako kot je bila zastavljena ni mogla narediti ničesar, pa ne zaradi bojkota levice ampak zaradi svojega prvotnega namena, ki ni bil spraviti kriminalce za zapahe z razodetjem umazanih poslov ampak zgolj in samo nabiranje cenenih političnih točk preko tv šova imenovanega prenosi sej Logarjeve komisije.
To se navezuje na točko ena. Ko je Janša začel ustvarjati svoje tajkune 2004 je s tem Logarjeva komisija postala brezpredmetna ker Janševi novonastali tajkuni nimajo kaj dosti manj masla na glavi pri bančni luknji kot jo imajo "oldboysi" in njihovi nasledniki.

Epilog točk 1 in 2: Igor Akrapovič je v intervjuju v Financah povedal recept kako preprosto rešiti problem. Vsak kredit ima svojo kreditno mapo v kateri so shranjeni vsi dokumenti, na teh dokumentih pa podpisi odgovornih oseb, ki so te dokumente pripravljali in odobravali. Tako da se iz kreditnih map teh slabih kreditov točno ve kdo je krivec in odgovorna oseba da je do teh in takšnih anomalij prišlo. Ampak tem ljudem, ne na operativni ne na projektivni ravni in ne na odobriteni ravni se ni zgodilo ničesar, vsaj ne v treh največjih bankah; NLB, NKBM in A banki,ki so pridelale 75% bančne luknje.

Pod točko 3 ti pa lahko odgovorim zelo na kratko da v tistem času poslovanje večinsko državnih bank ni zanimal praktično nikogar ker jih je politika smatrala kot bankomat za svoje potrebe ( bilance so bile narejene tako da je vse izgledalo idealno, delile so se nagrad upravam in dividende lastnikom( večinoma državnemu proračunu). Če bi bilo drugače, se vse te stvari ne bi dogajale, ki so se zgodile.
Na koncu pa še dve besedi o lombardnih kreditih, pogruntavščini Medičejcev. Podeljujejo se praktično samo v dveh primerih ali da ima stranka dejsnko mnogo več kurantnega premoženja, ki ni zajeto v garancijo kredita, kot je vrednost danega kredita zavarovanega s stvarjo, ki bo kupljena iz tega kredita ali pa da ima banka interes poceni priti do neke stvari, do katere ne bi mogla priti po normalni poti po taki ceni in podeli kreditojemalcu s povprečno ali slabo oceno tak kredit, da mu lahko kasneje ko pride do problemov pri povračilu kredita to stvar odvzame in s tem formalno poplača kredit sama pa pride do premoženja, ki jo zanima pod ugodnimi pogoji ali celo do premoženja do katerega po redni poti sploh ne bi bila zakonsko upravičena.