Ne gre toliko za razvajenost in preteklost. Evropa sedanjosti ne pozna in zato nepravilno predvideva prihodnost. Južnokorejska srednješolska mularija je ob petkih do osme ure zvečer v šoli, naša pa je že napol pijana sto kilimetrov stran od doma. Še lepša stvar je slovenska univerza. Če ni matematike zraven, ga ni bebca, ki je ne bi naredil. Sprejemnega izpita na Harvard vsaj polovica slovenskih univezitetnih profesorjev ne bi naredila. In financiranje vsega tega in ostalega je perfidno obešeno na vrat slovenskega delavca in nekaj tisoč obrtnikov. Vlada pravi, da ji ostaja skoraj 150 miijonov. Zakaj vlada ne plača davka obrtnikom, saj Google državi plačuje davek za vse zaposlene.

Glavni zadevi, ki nas popolnoma ločujeta od Kitajske sta politika in znanost. Na Kitajskem sta obe v službi svojega namena, pri nas pa v službi korupcije, združene z ameriško propagando. V Sloveniji je namreč družboslovje v celoti nasedlo ameriški propagandi o veljavi prostega otresanja z gobcem, hkrati pa razvilo averzijo na Ameriko kot tehnološko in finančno velesilo, pri tem pa povsem spregledalo, da med prostostjo otresanja z gobcem in prehajanjem na višje tehnološke nivoje ni nobene povezave.

Ameriški politični sistem je samo igra kapitala, slovenski politični idioti pa mislijo, da je to nekaj, kar se zares dogaja. V Ameriki kapital vsake štiri leta zaigra cirkus, da opice mislijo, da imajo tudi one nekaj pri stvari in se jih potem lažje okoli riti vozi v žep. Pri nas pa se ta ameriška igra kapitala razume kot pravica, da opica prične voditi in upravljati vse po vrsti.

Pravilno razumevanje Amerike in njene posredne demokracije je zato odvisno od dojetja, da je volivec zgolj nepotrebno breme kapitala. Ker se je kitajska država že pred dva tisoč leti posvečala posebni izobrazbi vodilnih državnih uslužbencev, študij za ministra je trajal 30 let, je seveda vsakemu Kitajcu jasno, da ne more neka sumarizirana vaška volja določiti ministra in zato Kitajska, kot naprednejši sistem od Amerike, ne rabi ameriške igre volitev.

To, kar pa v Sloveniji najtežje razumejo, je, da teh svojih volitev v resnici tudi Amerika ne potrebuje. Tako je v obeh državah, v Ameriki in na Kitajskem, odločanje ekspertno, pri nas pa je amatersko.

Če pogledamo v naprej, kakšna bo razlika med ameriškim in kitajskim političnim sistemom, se jasno kaže, da bo Amerika s svojimi političnimi opicami imela vedno večje težave, medtem ko Kitajska političnih opic nima in jih ne bo imela. Kitajci so dojeli, da je politik v bistvu inženir družbenih odnosov v modernem smislu, to je, da primarno ne dizajnira družbe same, amapk skrbi za napredovanje tehnoloških pogojev zanjo. V takem sistemu pa seveda ni nobenega prostora za vaško politikantstvo slovenskega tipa. Kaj pa kdo na Kitajskem sam o neki zadevi misli, pa lahko doma pove ženi ali psu, tako kot povsod po svetu.

Vidimo, da v Sloveniji in malo manj v Evropi deluje povsem druga družbena relacija kot v Ameriki in na Kitajskem. Zato so zaporedja delovanja družbe različna:
:

V Ameriki: kapital - iluzija vrednosti otresanja opic z gobcem - moderna tehnologija - politika.

Na Kitajskem : politika - kapital - realno zaprt gobec opic - moderna tehnologija.

V Sloveniji: realno otresanje opic z gobcem - politika - kapital - zastarela tehnologija.

To je stanje, katero, tako kot je opisano, traja že vsaj 30 let. In povsem jasno je, da je Kitajska na družbo robotov, ki prihaja, najbolje pripravljena. Tako, da na Kitajskem se v družbenem smislu ne bo nič menjalo, ker to že je družba prihodnosti, se bo pa menjalo v Ameriki in v Evropi. Najbolj pa pri nas, ki imamo najbolj sprevržen model delovanja družbe.

Uriah Heep.