Danes je urednik angleške izdaje Handelsblatta Andreas Kluth v velikem slogu ugasnil luči in zaprl vrata z napisom Handelsblatt Today/Global. Slovo je obeležil s finim člankom o medijih, nacionalnih navadah, izgubljanju s prevodi ipd. Vredno branja.

Most storytelling starts with a journalist looking at the world and finding something interesting, important, urgent, shocking, counterintuitive or surprising. This is where relevance kicks in. In our experience at the English-language Handelsblatt newsroom, our German colleagues often paid attention to things that we found boring. Simultaneously, they skipped over things that we found fascinating. And they would say the exact same thing about us. None of this should be surprising: After all, as I already said, they explain the world to Germans; we explained Germans to the world.
The differences accumulated from there. That starts with formats (i.e., structures that you are used to seeing in print). In Anglo-American print journalism (radio and podcasts are different), it is uncommon, and in some genres unheard-of, to run long transcripts of interviews with managers or politicians, transcripts that often range across many subjects and have no obvious “peg”. In German journalism, by contrast, this is common (and a favorite way for German honchos and pols to disseminate their propaganda). At Handelsblatt Global/Today we resisted “translating” these Q&As in their entireties, because you, our Anglo readers, would have found them off-putting and weird.
At the same time, we scoured those transcripts for revealing quotes — quotes that could become atoms in a narrative. That’s because in Anglo-American journalism, the narrator is always present (even when, as at The Economist, he or she is anonymous), like a slightly tyrannical but well-intentioned guide. This narrator 1) must have a point, 2) must make that point (and not too many others), 3) must make it fast, and 4) must make it with “color.” Color can include direct speech. It usually also requires anecdote.
www.handelsblatt.com...44312.html

Danes za spremembo ne bom navajal pisanja iz Vaterlanda ampak se bom posvetil domovinski kulturni progresiji, ki so jo na ministrvu za domovinsko kulturo iskali z razpisom v vrednosti 9 milijončkov EUR. O zadevi je poročalo in jo komentiralo Delo, vse skupaj je pa ravno prave sorte, da bi pasalo v financarski rejv: "Samo trije kandidati za devet milijonov razpisa, ki ga razume le peščica, je poročalo Delo." Ali pa: "Bo minister Poznič potrdil zmago direktorja Pozniča?"

Delo pred dobrim tednom:

Astronomska finančna injekcija multimedijski umetnosti
Razpis, težak devet milijonov evrov za Mrežo centrov raziskovalnih umetnosti in kulture odpira več vprašanj, kot daje odgovorov
Devet milijonov evrov je veliko denarja. Če takšno vsoto delijo na področju kulture, je to prvovrstno presenečenje. Če gredo sredstva v tolikšnem obsegu zgolj za tako imenovane intermedijske oziroma multimedijske projekte, pa je to že skoraj senzacija. Tolikšnih sredstev namreč to področje ni prejelo v zadnjem desetletju skupaj. Javni razpis ministrstva za kulturo »za izbor operacij Mreža centrov raziskovalnih umetnosti in kulture« (MCRUK), ki se izteče danes, je zato svojevrsten fenomen, ki vzbuja različne pomisleke in vprašanja.
www.delo.si/novice/s...52288.html

»Z razpisom MCRUK orjemo ledino, ko poskušamo intermedijsko povezati več resorjev – z izhodiščem na področju raziskovalne umetnosti skladno z načeli Pametne specializacije (S4).« Za to oranje ledine bo ministrstvo namenilo 7,2 milijona kohezijskih evrov in 1,8 milijona proračunskih evrov, ki bodo dvema izbranima prijaviteljema izplačani v obdobju 2019–2020. A kaj sta pravzaprav namen in cilj razpisa, ki je na področju kulture glede na obseg razpisanih sredstev ne le izjemen, ampak naravnost astronomski?
Na to vprašanje ni preprosto odgovoriti. Dikcija razpisa je morda do zadnje vejice in pike razumljiva kohezijskim evrobirokratom in peščici slovenskih uradnikov, pa bržkone tudi tistim redkim, ki med poznavalci veljajo za najverjetnejše prijavitelje in tudi končne izbrance. Rečeno zelo poenostavljeno – s temi sredstvi naj bi spodbujali povezovanje »znanosti, umetnosti, tehnologije in gospodarstva«, in sicer s »posebnim ozirom na izboljšanje mednarodne konkurenčnosti, boljšo izrabo obstoječe in razvoj nove raziskovalne infrastrukture, vključevanje v mednarodne raziskovalne programe, izrabo inovativnega potenciala raziskovalcev in njihovo mednarodno mobilnost«. To se sicer bolj kot razpis na področju kulture bere kot razpis na področju znanstvenega raziskovanja, obenem pa tudi kot razpis za vse ali nič, pri čemer je mogoče v ta »vse ali nič« vse ali nič tudi umestiti.
www.delo.si/mnenja/k...52508.html

Delo včeraj/danes:

Za Mrežo centrov raziskovalnih umetnosti in kulture le dva kandidata iz zahodne in eden iz vzhodne kohezijske regije.
Ker je iz vzhodne kohezijske regije le en prijavitelj, bo komisija v primeru ustrezne dopolnitve vloge zgolj potrdila izbor edinega kandidata. V okviru zahodne kohezijske regije bodo izbirali med dvema prijaviteljema, vendar po neuradnih podatkih Hiša eksperimentov naj ne bi izpolnjevala formalnih zahtev, da lahko kandidirajo le javni in zasebni zavodi ali društva s področja kulture, torej je tudi tukaj očiten favorit Zavod Kersnikova. Ob tem je nenavadno, da jim je v tem zavodu uspelo zagotoviti vso potrebno formalno dokumentacijo, tudi tisto, za katero so ostali kandidati na pristojnih uradih in službah dobili pojasnila, da do izdaje tovrstnih potrdil niso upravičeni in da morajo zanje poskrbeti na ministrstvu za kulturo.
www.delo.si/kultura/...55242.html

Ker je Zavod Kersnikova gnezdo nerazumljene/sporne lanske nagrajenke Prešernovega sklada in valilnica ezoteričnih performativno-instalacijskih paraznanstveno multimedijalnih in ultratehnoloških umetniških vizio-intervencij ipd., sem se spomnil na nek antološki zapis Mojce Pišek v Dnevniku (citiran tudi v "Kdo si upa").

Skratka, naivneži med nami smo na javno vodstvo prišli po smisel v zvezi s tistim, kar prikazuje razstava, in za to tudi plačali, dobili pa smo nepovezan mimohod po razstavišču in avtentično parodijo subverzivnega.
Vsega vajena (konec koncev tudi artikulirane, konsistentne in vizualno učinkovite družbene kritike v umetnosti) mladež danes zlepa ne kupi podobe ekscentričnega umetnika in umetnine, ki da je tako globoka, da je onkraj besed. Bolj ko se govori o kultnosti, ne da bi se govorilo, od kod ta kultnost prihaja, več je skeptikov.
Celotna zadeva nakazuje na odsotnost samorefleksije slovenske kulturne javnosti, ki infantilno čisla le tisto, česar docela ne razume niti sama.
Če mi angleški komik John Oliver v humornem komentarju prihajajočega koncerta Laibacha v Severni Koreji več pove o NSK, kot lahko o NSK izvem v Moderni galeriji sredi Ljubljane od enega neposredno vpletenih, potem je za satiro zrel naš celoten umetnostni sistem, ki se mu je v samo jedro zalezel kult čaščenja.
www.dnevnik.si/10427...za-vecnost