[abohte]
> [MarijanMacek]
> Ti si sam zanikoval velikost bojev za en grič Mamajev kurgan v Stalingradu.

Ne, nisem. Kar pokaži na takšno mojo izjavo, če ne pa utihni že enkrat z natolcevanjem, ker se z njim zgolj sramotiš. Sem pa polemiziral s tvojo izjavo, da je bilo v vsej Afriki "Nemške vojske za en grič v Stalingradu."

> In sedaj bi rad to nekaj mesčno bitko primerjal s 4 letno kampanjo v SA.

Prvič, kampanja v severni Afriki je trajala 2 leti in 11 mesecev. Od tega so bili vanjo Nemci vpleteni 2 leti in 3 mesece.

Se ti opravičujem, napisati sem hotel 3 leta, kar je dokaj točno v primerjavi s tvojo številko. Bom pa od sedaj malo bolj previden, da me ne boš lovil za mišjo dlako

Verjetno imaš bolj malo izkušenj s pisanjem, zato ti svetujem, da pred pisanjem narediš vsaj osnovni fact-checking.

Sem kar precej napisal, v COBISSU boš našel tromestno število referenc. Res pa na forumu ne pišem tako natančno kot se je to pisalo v znanstveno strokovnih prispevkih...

Drugič, očitno se ti prav malo sanja o tem, kakšne so moje želje.

Me pravzaprav nič ne brigajo tvoje želje. Mene moti predvsem ta manija z veličastno zmago ZDA v 2 SV, prispevali so pa samo vsaj v ETO majčekn del. In ta njihov prispevek je bil kot sem nazorno napisal bolj podoben brcanju crknjenega psa (to sem prebral na enem od zgodovinskih forumov, katere je en ob tej priliki omenjal) kot kaj več. Sicer kaj dosti forumskih debat ne cenim, večinoma so preveč usmerjene v eno stran, opazno je nepoznavanje dogodkov na vzhodu. Skratka pristni amaterizem v slabem pomenu besede (razen redkih izjem, torej je potrebna skrajna previdnost).

Ker si tako zaverovan v ameriške vire, pa ti serviram malo ruske "proti-resnice", si.rbth.com/politics...jni_788017

Ko tako hvališ S.A kampanjo samo to:
800.000 vojakov je Nemčija izgubila samo v bitki pri Stalingradu, sedemkrat več kot na celotni afriški fronti Številke se v glavnem ujemajo z javno dostopnimi podatki, beri Wikipedija, ki niso a priori pro-ruski in številnimi zgodovinskimi knjigami.

O Land-Leas programu pa pravijo naslednje:
Ameriška pomoč Sovjetski zvezi je bila pomembna, ko govorimo o proizvodih, kot so npr. mesne konzerve (480% skupne sovjetske proizvodnje v tem obdobju), barvne kovine (76-223% za različne kovine), živalska maščoba (107%), volna (102%), avtomobilske gume (92%) in eksploziv (53%). V velikem številu so dobavljali tudi tovorna vozila (375.000), džipe (51.000), bodečo žico (45.000 ton), telefonske kable (1,2 mio km), telefonske naprave (189.000). Kar se tiče najpomembnejših vrst orožja, je bilo uvoženih 12% tankov (v primerjavi s številom tankov, ki jih je proizvedla ZSSR), 20% bombnikov, 16% lovcev, 22% bojnih ladij, posebej pa je potrebno izpostaviti dobavo 445 radarjev.
Dejstvo je, da tekom leta in septembra 1941, ko je bilo Sovjetski zvezi najtežje, še ni bilo dobave po prej omenjenem zakonu. Nemške čete, ki so se približevale Leningradu in Moskvi, so bile zaustavljene izključno s sovjetskim orožjem. Res je, da je ameriška pomoč sovjetskim silam v večjih količinah prišla šele v drugi polovici 1943 in je precej pospešila končni zlom nemških nacističnih čet na vzhodni fronti, napačno pa bi bilo zaključiti, da brez te pomoči zmage sploh ne bi mogli doseči. Verjetno se strinjaš, da pomoč leta 1943 ni vplivala na rezultate leta 1941, ko ZDA niso niti vedele kako se bijejo boji, pa so jim bila na voljo obveščevalna poročila, glej recimo www.lonesentry.com/ kjer so objavljeni številni deklasificirani dokumenti... Posledično katastrofa v SA, Tunisu februarja 1943. Poglejmo kaj pravi angleška Wiki en.wikipedia.org/wik...erine_Pass

The battle was the first major engagement between American and Axis forces in World War II in Africa. Inexperienced and poorly led American troops suffered many casualties and were quickly pushed back over 50 miles (80 km) from their positions west of Faïd Pass.[5] After the early defeat, elements of the U.S. II Corps, with British reinforcements, rallied and held the exits through mountain passes in western Tunisia, defeating the Axis offensive. As a result of the battle, the U.S. Army instituted sweeping changes of unit organization and replaced commanders[5] and some types of equipment.
In kako je opisal pričevalec, artilerijski opazovalec:
It was murder. They rolled right into the muzzles of the concealed eighty-eights and all I could do was stand by and watch tank after tank blown to bits or burst into flames or just stop, wrecked. Those in the rear tried to turn back but the eighty-eights seemed to be everywhere.
— Westrate, 1944[11]

So se še morali učiti, vojna je bila pa že prevešena po zmagi v Stalingradu. In nato je sledila Sicilija, kjer so se "izkazali" pri desantu. Amerikance je oviralo slabo vreme in so velik del padalcev odvrgli v morje, ali pa raztresli globoko naokoli. Po 5 dnevih se jih je zbralo komaj 2/3. Angleži so opravili tudi slabo, pa vendar veliko manj. Najbolj zabavna pa je štorija o enem avionu padalcev, ki se je povsem izgubil in so se nato padalci čudili prijateljskem sprejemu. Kar pa ni bilo čudno, saj so pristali ne tako daleč od svoje baze... (Vir zelo poučna angleška knjiga o bojih v Sredozemlju, trenutno mi je nedostopna zaradi bolezni lastnika). Tudi izkrcanje je bilo sila neuspešno,Kar nekaj procentov pehote so izkrcovalne ladje vrgle v globoko morje, gruuu...gruu........
No, priznati je pa potrebno, da so se vsaj učili na napakah, nekateri pač tega niso sposobni. In vendar vso vojno v ETO ameriške tankovske divizije niso naredile tako hitrega prodora kot deli nemške goske divizije na Norveškem. Peš v gorah, po snegu in s sporadičnimi spopadi z Norvežani in Angleži so premagali v enem tednu 300 km na poti med Trondheimom in Narvikom, N. Zetterling, Blietzkrieg!

Vendar ne pozabi. V letu 1944 je Rdeča armada prodrla od Leningrada, Korsuna do Budimpešte in januarja je stala na današnji nemški V. meji na Visli in Odri pred vrati Berlina. Ogromen premik, 500-600 km.... z vsemi logističnimi težavami. Zdaj pa vzami v roke zemljevid in na oko oceni velikost zasedenega ozemlj na Z in na V!