[vickibedi]
Lep je ta primer Italije, (kar nekako šolski bi rekel, najbrž bi se ga morali učiti v prvem letniku na ekonomskem faksu) ;)

no, recimo obstaja solski primer, da na razvoj drzave odlicno vpliva to, da ko si ornk zadolzen, se ti zgodi masovna odpustitev dolgov.

torej - ne da si pridna mravljica in se s trdim delom v potu svojega obraza izkopljes iz njih, ker si tako priden in deloven, temvec ti jih pac povecini odpisejo. kar ostane, pa vezejo odplacevanje na cas, ko imas trgovinski presezek in se tam omejijo kot delez izvoznih prihodkov.

solski primer tega je nemcija (ja, zahodna :P ). tudi ne bi bilo slabo uciti v prvem letniku ekonomske, ker potem bi ljudje znali se kaj drugega kot vsakokrat moderne krilatice.

evo, ce je kdo v prvem letniku ekonomske ali pa je to celo ze zamudil, academic.oup.com/ere...10/4995332

* Prav nobenega dokaza ni za to, da bi bile države, ki so svoje valute zamenjale za Evro, gospodarsko na slabšem zgolj zaradi tega dejstva.

trditev, da je problem zgolj in samo evro, tudi ni bila postavljena, tako da je vse ok.

aja, mogoce se to...

zakaj opletam zdaj s to nemcijo in dolgom?

zato, ker vendarle obstaja (kot je razlozeno tudi v linkanem tekstu) vsaj ena apriori povezava med stopnjo zadolzenosti in rastjo - namrec v tem, da nizja stopnja zadolzenosti daje bolj proste roke glede javnih investicij. kar se je v nemciji tudi zgodilo in prispevalo svoj delez "gospodarskega cudeza".

zgodovina ima res smisel za humor, da se je ravno zaradi tekmovanja s komunizmom nasla politicna volja narediti potezo, ki bi ji danes ljubitelji nalepk rekli komunajzarska.

dandanes pa politicne volje za to ni, se zlasti ne v drzavi, ki je uzivala ugodnosti iz tega naslova. in tako se pac problem zvede na vprasanje, kdaj bo druga drzava v primerni bilancni situaciji, na primer dolgoletnem primarnem presezku, imela poln kufer in se odlocila svoje dolgove znizati po prav tako politicni poti kar sama.

kar je seveda high risk proposition in dalec od tega, da bi bila zadeva z zagotovo dobrim neto izidom. odpira zelo sirok prostor raznih izidov. vendarle pa pocasi sila inercije tistega "ce odmislimo vse, kar pac ni mogoce, potem karkoli ze ostane, bo najbrz res" sili v to smer.

[crt]
> [vickibedi]
> Lep je ta primer Italije, (kar nekako šolski bi rekel, najbrž bi se ga morali učiti v prvem letniku na ekonomskem faksu) ;)

no, recimo obstaja solski primer, da na razvoj drzave odlicno vpliva to, da ko si ornk zadolzen, se ti zgodi masovna odpustitev dolgov.

torej - ne da si pridna mravljica in se s trdim delom v potu svojega obraza izkopljes iz njih, ker si tako priden in deloven, temvec ti jih pac povecini odpisejo. kar ostane, pa vezejo odplacevanje na cas, ko imas trgovinski presezek in se tam omejijo kot delez izvoznih prihodkov.

solski primer tega je nemcija (ja, zahodna :P ). tudi ne bi bilo slabo uciti v prvem letniku ekonomske, ker potem bi ljudje znali se kaj drugega kot vsakokrat moderne krilatice.

evo, ce je kdo v prvem letniku ekonomske ali pa je to celo ze zamudil, academic.oup.com/ere...10/4995332

Jao, imate 100 godina ...:)
www.youtube.com/watc...eXGZj5RmZk

Po wwii je šlo seveda za popolnoma drugačen moment kot danes, Amerika se je takrat odzvala pragmatično. Treba je bilo stabilizirati Evropo in jo zavarovati pred komunistično nevarnostjo in gospodarski rebuild Nemčije je bil seveda ključen za to nalogo. Treba je vedeti, da je Churchillova ideja bila prav nasprotna, ne samo da je hotel Nemčijo kaznovati (podobno kot so to storili po wwi), imel je celo idejo, da bi jo spremenili v izključno agrarno državo s prepovedjo industrije v celoti. Amerika se je zavedala kaj bi to pomenilo - namreč seme za tretjo svetovno vojno, podobno kot je bila storjena napaka po koncu wwi, ko je bila Nemčija popolnoma nerazumno kaznovana za vso vojno škodo. Nazadnje so se odločili za gasilsko akcijo, zaveznice so dobile večidel pomoči iz Marshallovega plana, Nemčiji pa je z izbrisom dolga (katerega večidel je bil posledica nepravičnih reparacij od konca wwi) bilo dovoljeno, da gospodarsko ponovno zadiha, kar jim je (za čestitat) tudi uspelo. Šlo je za en tak povojni reset* Evrope, ki je bil nujen in je postavil temelje za 70 let miru, ki ga uživamo še danes.
Tega preprosto ne moreš mešat z današnjo grško (ali italijansko) dolžniško krizo, ker bi v tem primeru lahko kar vse dolgove vsem odpisali.
*Kar seveda ne pomeni, da do česa takšnega v prihodnosti ne more več priti, ampak šele po tem, ko se bo zgodila še ena res velika pizdarija, česar pa seveda nočemo.