Omenjeni ljudje, vse ugledni in malo manj ugledni profesorji in tajnice so v bistvu del javnosektorske črede, ki jih združuje javnosektorska mentaliteta črede oz. javnosektorski čredni nagon. Gibljejo se vsi skupaj pa vendar vsak zase in bližje središču, kje je denar, kajti v središču ga je največ in je vedno nekdo bližje središču. V bistvu ta izplačila na Medicinski fakulteti, ki nam danes bodejo v oči niso nič posebnega, saj so v javnem sektorju vedno nekakšna izplačila na etičnih in moralnih mejah. Spomnimo se Cerarjevih potnih stroškov, Mramorjevih dodatkov ali Počivalška, ki je z detektivi preganjal zaposlene zaradi goljufanja na potnih stroških.

Zakaj je temu tako? Politična moč javnega sektorja izvire iz njegove ekonomske moči, ki mu jo daje državna lastnina podjetij, državno šolstvo, državno zdravstvo...Javni sektor čuti, da je vladajoči razred, ki nadzira proizvajalna sredstva, nadzira državna podjetja, nadzira javne službe, gospodari z največjim deležem BDP in kot globoka država nadzira vlado, ki ni zmožna preprečevati anomalij v javnem sektorju, kvečjemu je njena naloga ustvarjanje anomalij, ki jih malo popravi in še večje ustvari, jih ponovno malo popravi, hkrati še večje ustvari in se tako ponavlja in ponavlja. Javnosektorska razvojna paradigma je ustvarjanje anomalij.