[FIN-454644]
V zlatih casi ljubljanske opere je bila tajnica gospa Fiser, ki je skrbela, da je program tekel, da ni bilo odpovedi predstav, da je organizirala vskoke ob bolezni solistov. Vse je klapalo u nulo. Sla je v penzijo. Tri so zaposlili namesto nje. Pa ni nic vec klapalo. Druga na drugo so se zgovarjale, ce ti ne bos, meni tudi ni treba. Rivalstvo. Power struggle, kdo bo manj delal.Bolezen se je razsirila v vse pore in opera je sla navzdol. Navzdol, navzdol. Tudi solisti so se neali cutiti pripadne. Eden mora biti odgovoren in ta mora biti sposoben. Ne pa da se zaposluje in zaposluje, potem pa se outsorca. IN stara fora: riba smrdi pri glavi.

Da. Saj to je zdaj kar pravilo za vse. Ne vem, kje smo kiksnili. Marsikje verjetno. V samem šolstvu, v pa nekaj v kadrovanju, .... in še marsikje. Potem se vse te napake seštejejo in na koncu ven pride en sam čuden zmazek....

To je pravljica Svetlane Makarovic: Eden ni nobeden. Veverica si naredi zimsko zalogo lesnikov. Pa jo premami. Poje enega in rece: eden ni nobeden. In drugega. Pa rece: eden ni nobeden. Dokler zaloga pred zimo ne poide. In zima je huda. Pri nas zaposlujemo tako: ah se tega, eden ni nobeden. Pa se tega, eden ni nobeden. In na koncu imas kar imas. Nimas. Zal pa imas. In zakonodaja je taka, da se nekoga tezko znebis. Vsaj nekaterih.