[bc123a]
> []
> Smešno je, da ima pomočnica vzgojitelja tako nizko plačo napram vzgojiteljici. A razlika v njunem delu je precej manjša. To so npr. nepravilosti sistema.

Neto placa vzgojiteljice je okrog 1000 EUR. Neto placa pomocnice je okrog 700 EUR.

Razlika je ze v tem, da pomocnica obesi delo na klin, ko gre domov. Vzgojiteljica ga nese s sabo. Pa to je samo zacetek.

Razlika je velikanska, samo tega pomocnice ne vidijo.

Mimogrede, za delodajalce v zasebnem sektorju. Saj imate izkusnje pri delu z drzavno birokracijo in vidite, koliko dela brezveze vam nalagajo za razna porocanja, pa statistike, pa vse ostale obrazce ki jih morate oddajati.

Sedaj si pa predstavljajte, da vam taki birokrati in "izumitelji" predpisov in "dobrih praks" predpisujejo cisto vse postopke v firmi. Kam bi sla vasa profitabilnost? Verjetno v 3pm.

Težko se pogovarjati o plačah konkretnih oseb in reči, da nekdo ima preveč, drugi premalo. Že dolgo se ukvarjam z nagrajevanjem delavcev oz. kako v podjetju pravično razdeliti ustvarjeno.

Največ dela je na organizaciji podjetja in sistemizaciji delovnih mest. Skratka, postavi se idealna organizacija podjetja (organizacijske enote, službe...), delovna mesta se v skladu z zahtevnostjo dela razvrstijo v tarifne razrede (ne plačilne!) in šele tedaj so na vrsti ljudje, njihove kompetence ipd.

Po domače, delovno mesto »snažilka« bo vedno v prvem tarifnem razredu, mogoče tudi drugem, če pri svojem delu uporablja stroje za katere je potrebno usposabljanje...Ni pomembno, če je konkretna oseba magistra poslovnih ved, ona bo opravljala delo delovnega mesta »snažilka« in bo razvrščena v prvi ali drugi tarifni razred.

Velikokrat se ugotovi, da v podjetju sploh ni delavcev, ki bi izpolnjevali zahteve posameznega delovnega mesta...Šele tedaj so na vrsti plače in iskanje uravnovešenih kriterijev za nagrajevanje, kajti delavec mora vzpostaviti psihološko povezavo s pravilnikom za nagrajevanje in pravzaprav občutiti višino stimulacije, ki jo bo prejel za svoje delo...

V javnem sektorju namesto strokovnosti poznajo le golo nasilje. Sicer, kot je že napisano, največji in edini krivci so Cerar in njegovi malo omejeni ministri, poglejmo le zdravstveno ministrico, ki pri sklepanju kravjih kupčij s Kuštrinom ni niti pokukala v »Štrukljevo« dvorišče.