KDO JE DELU UKRADEL ČAST?

Varuhinja človekovih pravic RS in Državni svet RS sta v četrtek, 24. 4. 2014, v dvorani Državnega sveta pripravila posvet z naslovom Kdo je delu ukradel čast?

Udeležence so uvodoma nagovorili predsednik DS-a Mitja Bervar, varuhinja človekov pravic Vlasta Nussdorfer in državna sekretarka na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Martina Vuk.

Udeleženci posveta so iskali odgovore na vprašanja, kako se organi ukvarjajo z uresničevanjem pravic delavcev, kje so največje sive cone, kako učinkovito poteka pregon kršiteljev pravic delavcev in kakšne so možnosti za izboljšave na tem področju. Svoje poglede, stališča in predloge so poleg Varuha predstavili predstavniki in predstavnice državnih organov, civilne družbe, sindikatov in strokovne javnosti.

Glede ureditve trga dela je moje mnenje sledeče: BISTVO REFORME TRGA DELA JE ZAGOTOVITI SISTEM: "ZA POŠTENO DELO POŠTENO PLAČILO" po vzoru Švice, Avstrije in Nemčije, ki dokazano deluje.

Zakaj?

Človek je edino živo bitje na našem planetu, ki živi za to, da ustvarjalno dela, ne glede na to, kako je to delo produktivno. Zato je delo ena od najpomembnejših kategorij v življenju vsakega človeka.

ARBEIT MACHT FREI.

Večini Evropejcev je verjetno znano, kdo in kje je dal napisati to parolo. Kako je potekalo izvajanje te parole, pa sem imel možnost izvedeti »iz prve roke«, saj je moj oče preživel dve leti trpljenja v koncentracijskem taborišču Dachau, nato pa še pol leta do konca vojne v Mathausnu. Svojim otrokom o preživetih grozotah sicer ni veliko govoril, ko pa se je o tem pogovarjal s sotrpini, med katerimi je bil tudi njegov brat in pripovedoval znancem, ki so prihajali v hišo, smo tudi otroci lahko slišali, kaj je dejansko pomenila ta parola.

DELO OSVOBAJA oziroma OSVOBAJANJE DELA

je bila parola, katero je stalno uporabljal in skušal modificirati in nadgrajevati tudi Edvard Kardelj, vse do izpeljave definicije socialističnega samoupravljanja (delavski razred-subjekt osvoboditve dela). Vendar pa pri pojmovanju delavskega razreda nikakor ni odstopil od definicije, da predstavljajo delavski razred vsi delovni ljudje, z izjemo zasebnih lastnikov. Tudi sam sem bil na začetku osemdesetih let (demokratično izvoljen s tajnim glasovanjem, za razliko od predstavnikov drugih oddelkov v podjetju, kjer so bili člani v delavski svet praviloma postavljeni od zgoraj) član delavskega sveta srednje velikega uspešnega proizvodnega podjetja. Tako sem tudi na podlagi lastnih izkušenj spoznal zgrešenost Kardeljeve definicije delavskega razreda (ta definicija namreč zasebnih lastnikov (domnevno gre za lastnike proizvajalnih sredstev po takratni terminologiji) ne vključuje med delavski razred in posledično med delavce). Normalno uravnovešen človek bo s svojim premoženjem zagotovo bolje gospodaril kot s skupnim (ne glede na to, ali je to premoženje zadružno, družbeno ali državno).

DELU ČAST IN OBLAST.

Je parola, ki se večkrat ponavlja tudi v sedanjem času. Retorično se sicer lahko vprašamo, ali delo samo lahko izvaja oblast. Če smo malo cinični, lahko rečemo, da so pri izvajanju oblasti po tej paroli delu na pomoč vedno priskočili boljševiki. Dejansko so to parolo boljševiki zlorabili za prevzem in ohranjanje oblasti na velikem delu teritorije našega planeta (in celo širše) in nad velikim delom prebivalstva. Tudi pojem demokratični socializem nedvoumno skriva v sebi to boljševistično pripravljenost pomagati delu pri izvajanju oblasti.

ZA POŠTENO DELO POŠTENO PLAČILO.

Bistveni problem v zvezi z delom pa predstavlja ustrezno plačilo za opravljeno delo. Po čisti tržni logiki bi tudi ceno dela lahko določalo razmerje med ponudbo in povpraševanjem na trgu delovne sile. Vendar pri določitvi cene dela ta tržna logika odpove. Zakaj? Že kot srednješolec sem pred več kot štiridesetimi leti zapisal, da na višji razvojni stopnji kot je človeštvo, bolj prefinjen je način izkoriščanja človeka po človeku. Spomnim se, ko je bila pred nekaj leti kar pompozno objavljena informacija, da delavec v proizvodnji porabi za izdelavo CLIA manj kot dvajset ur. To pomeni, da je v koledarskem letu en delavec izdelal vsaj 100 teh avtomobilov. Vendar si po mojih podatkih po takratni ceni avtomobila in povprečni plači tega delavca ni mogel od teh 100 proizvedenih avtomobilov kupiti niti enega. Če malo poenostavimo in ocenimo, da je pri proizvodnji avtomobilov predstavljal materialni strošek 50% prodajne cene, 30% prodajne cene pobere država, podjetju še vedno ostane 20 avtomobilov. Tudi če režija, razvoj in druge dajatve stanejo 90% stroškov dela, bi proizvodnemu delavcu morala ostati vsaj dva avtomobila za neto plačo za redno delo. V avtomobilski industriji se dejansko dajo ta razmerja najbolj točno izračunati.
Nesmiselno je v slovenski družbeni prostor prenašati in ponavljati znanstvena dela ali misli svetovno znanih teoretikov (ki svojih teorij podobno kot Kardelj nikoli niso preizkusili v praksi) na področju ekonomije.