[rename]
Vidiš, ne poznaš, a vseeno bi urejal.

ta del tudi mene moti.

ker tipicni vzorec (pa ni nujno, da mu vsak posameznik sledi, ampak taksen je kumulativni vtis) je nekako taksen:

- 5 min nazaj se nisem vedel, da obstaja X, niti to kakorkoli vpliva name, ampak...
- ... o fak, obstaja X
- hmmm, sicer mi ni nic jasno, ampak to ne more biti kar neregulirano, tobimoralaureditdrzava!
- ali pa vsaj obdavcit, saj je vse drugo obdavceno (ali tocneje: ne vem, da ne vem, da to ni res)

*BUM* drzava "uredi"

- ojo, drzava je naredila narobe = drugace, kot sem si jaz predstavljal (stisnila je zame premalo, stisnila je zame prevec, stisnila je mojega necaka, za katerega sem vmes izvedel, da se s tem ukvarja, ampak saj on si samo popravlja minimalca, etc)
- kako bomo zdaj to popravili... aha, ze vem... tobimoralaureditdrzava!

po mojem vtisu je linija razmisleka pogosto "mene nekaj boli, oni tam se pa prosto preserava, naj vendar lopnejo se njega".

(kaj tocno boli, je cist vseeno, glavno je, da, khm, kako bi se fino izrazil, misery loves company :)

in posledica je, da v sestevku vse skupaj vedno vec in vedno bolj boli.

ker brez skrbi, da bo mati drzava vedno prisluhnila namigu, da naj bo se bolj obvladujoca, ker je s tem vecja moc bogov, ki jo predstavljajo. to se samo nabira. good luck.

(domace branje: basen o dveh medvedih, kosu sira in lisici)

[crt]
> [rename]
> Vidiš, ne poznaš, a vseeno bi urejal.
ta del tudi mene moti.

Nič ne bi urejal. Ne bi dopustil izjem. Je razlika. Izjeme je treba argumentirati, na kar se o njih sprejme politična odločitev. Tako si to predstavljam.

ker tipicni vzorec (pa ni nujno, da mu vsak posameznik sledi, ampak taksen je kumulativni vtis) je nekako taksen:
- 5 min nazaj se nisem vedel, da obstaja X, niti to kakorkoli vpliva name, ampak...
- ... o fak, obstaja X
- hmmm, sicer mi ni nic jasno, ampak to ne more biti kar neregulirano, tobimoralaureditdrzava!
- ali pa vsaj obdavcit, saj je vse drugo obdavceno (ali tocneje: ne vem, da ne vem, da to ni res)
*BUM* drzava "uredi"

Ta argumentacija me je spomnila na cefizljevsko zajebavanje peka. Pride mulc v pekarno in naroči štruco črnega. Pek jo da v vrečko na pult, potem pa mulc reče, da bi raje štruco belega. Pek vzame črno štruco iz vrečke in jo vrne na polico, v vrečko pa da štruco belega. Ko mulc hoče skozi vrata, pek zahteva plačilo. Za kaj, vpraša mulc. Za štruco belega. Pa saj ste ga samo zamenjali za črnega. Potem pa plačaj črnega. Saj ga nisem vzel...

Skratka, nekje v širnem svetu ali domačem vrtu najdeš neko dejavnost, ki je malo znana in ima to vabljivo lastnost, da je vsaj nekaj časa pod radarjem oblasti. Potem ta zadeva zrase, kar je fino, ampak se pojavi na radarski sliki, kar ni najbolj fino. Ko je na radarski sliki, se zdi, da ta mlada prožna tvarina še lahko polzi skozi razpoke v rigidnem davčnem sistemu, zato je treba kar se da dopovedovati, da to ni ne raca in ne tič, da ne hodi in ne plava. Ako v vmesnem obdobju v shemo vstopi kritična masa odločevalcev, postane zadeva njihov interes, in se igra lahko nadaljuje. Velikokrat do kakšnega večjega poka.

Lahko pogledamo zgodovino debate ob napredovanju nepremičninskih najemnin v ligo kapitalski dobički v kriznem in kratkem obdobju ministrovanja Šušteršiča, pa potem debato o davku na nepremičnine. Tudi tam smo kresali mnenja glede na interese in apetite s to razliko, da pri nepremičninah ni bilo ekskluzivistične kriptomisterioznosti kojnov, ker na cegle se pa res vsak spozna - še najbolj iz lastnih izkušenj.

in posledica je, da v sestevku vse skupaj vedno vec in vedno bolj boli.

Verjamem, da vedno več izjem pri pobiranju davkov in prispevkov vedno bolj boli tiste, ki davke in prispevke plačujejo, še najbolj pa tiste na najbolj progresivnem delu lestvice. Zato se sprašujem o resnični modrosti tistih, ki so za davčne izjeme. Pa tudi tistih, ki so v času konjunkture znižali prispevno stopnjo na delodajalski strani, da so prilili olja na ogenj plačnih pričakovanj, posledica tega pa je dolivanje v pokojninsko blagajno iz proračuna. Itn.