[]
To vse drži. Pa še mnogo drugih razlogov je.

Največji problem pa je, da tako Furs kot celotna sodna veja v praksi vse prepogosto šteje 95% dokazov, predloženih s strani zavezanca, za nerelevantne in potem se lahko zavezanec - slika.

To je hujši in dolgoročnejši problem kot pa samo opazovanje višine davčne stopnje. Kdor tega ni doživel v postopku (da se cela veriga organov skoraj poserjejo na dokazni material), ne ve, kako boleče je za davčnega preiskovanca.

V davčnih postopkih velja, da si v naprej kriv, razen če ti ni naklonjena posebna sreča (tudi imeti ob sebi pravega svetovalca), dočim v kazenskih pa vseeno precej spoštujejo (vsaj v sodnem postopku) domnevo nedolžnosti.

Morali pa bi imeti približno enake procesne varovalke tako v kazenskem kot davčnem postopku, ampak država je poskrbela, da lahko v davčnih zadevah špila Teksas Rangerja.

Kdor ni doživel težkih davčni pregledov (s strani težkih in tako ali drugače prikrajšanih inšpektorjev), tega ne ve. Potem pa pridejo enkrat na vrsto še sodniki, od katerih vsakemu 10-emu se da kaj prebrati listin v spisu.

Poleg tega pa se dogajajo tudi nerazumne razlage predpisov, ampak to je že problem 2 ...

Vse drži.

V davčnem postopku de facto velja obrnjeno dokazno breme. Kot da bi te v kazanskem postopku brez dokazov, na osnovi nekih govoric, obdolžili, da si nekaj ukradel, zdaj pa dokaži, da nisi. Oni pa bi medtem čakali križem rok. Če ti jih ne uspe prepričati (misija nemogoče), so imeli prav. 1984.