[pobalin]
> [vickibedi]
> Čemu sprenevedanje ? Dogovorna ekonomija je predvsem posledica komunizma.

Dogovorna ekonomija je ekonomija monopolov, oligopolov, kartelov, roparskih baronov in pajdaškega kapitalizma, ki počne karkoli za obrambo svojih položajev na osvojenem gospodarskem teritoriju in svojih donosov. Komunizem je prišel kasneje kot farsa.

Ja, ampak edino komunizem je dogovorno ekonomijo povzdignil vsaj na nivo državne politike, če ne celo na nivo znanosti in religije.

[vickibedi]
Ja, ampak edino komunizem je dogovorno ekonomijo povzdignil vsaj na nivo državne politike, če ne celo na nivo znanosti in religije.

Ampak tudi komunizem je šel običajno pot: teorija in osnovni nouhau sta zahodna, nemška, dodelana v Belgiji, Franciji in V. Britaniji, izvedbo so pa autsorsali na divji in nerazviti vzhod, od koder je potem Džugašvilijeva falanga ta polizdelek z brutalno silo pririnila proti zahodu do sredine Evrope in širše. Tako hudo znajo Nemci indoktrinirati slovanske purše. :-)

pobalin]

[vickibedi]
Čemu sprenevedanje ?

Dogovorna ekonomija je predvsem posledica komunizma.

Dogovorna ekonomija je ekonomija monopolov, oligopolov, kartelov, roparskih baronov in pajdaškega kapitalizma, ki počne karkoli za obrambo svojih položajev na osvojenem gospodarskem teritoriju in svojih donosov. Komunizem je prišel kasneje kot farsa.
Ja, ampak edino komunizem je dogovorno ekonomijo povzdignil vsaj na nivo državne politike, če ne celo na nivo znanosti in religije.


:))

Verjetno bo za marsikoga to presenetljivo, vendar svetovna centrala dogovorne ekonomije je že več kot deset let Wall Street. V bistvu je Wall Street kraljevina Edvarda Kardelja. Nikjer na svetu dogovorna ekonomija ne funkcionira tako perfektno, kot na newyorški borzi.

Ko pred dvemi leti Robert Shiller predava na Neubauer Collegium, celo dvorano zabava s komentiranjem časopisnih člankov povezanih z NYSE. Vprašanje koliko ljudi, katerim edini vir tovrstnih informacij je televizija, bi recimo razumelo njegovo izjavo, da je parket te borze, ki se desetletja pojavlja v medijih, samo še trik. Vendar pa je to samo prvi v vrsti trikov, povezanih s sodobnim borznim trgovanjem.

Shiller je sicer 1A profesor in ga gotovo v tej sferi trenutno ni boljšega, vendar, ko v semestru preide na obravnavo borze, njeno demokratično sliko uspe obraniti samo na en način, in sicer tako, da pokaže na nekakšno nenaključno soodvisnost stoletnih podatkov indeksa DJ in naključno generiranih števil iz Excela. Krivulji sta si mestoma res podobni in Shiller z zadovoljstvom izvede sklep, da je gibanje DJ popolnoma naključno, torej, da teorija Random Walk absolutno velja. Ko na drugem mestu Shiller komentira delo svojega kolege z Yale, ki je na borzi v zadnjih 20. letih univerzi prislužil okoli 15 milijard dolarjev premoženja, pa vendarle v medklicu spusti pomembno opazko, in sicer pove, da ko se opaža manjši zaslužek s posli na borzi ni druge pomoči, kot da se zniža Time Frame.

Zanimivo, da ta podatek, v smislu neposrednega delanja denarja na borzi, predstavlja največjo vrednost, katero študent na YALE lahko pridobi iz obeh izpitov ECON 251 in 252, katera sicer dajeta obsežen vpogled v ameriške in svetovne finance in finančno matematiko.

Ko študent v Ameriki torej diplomira na elitni univerzi in se pojavi v kaki veliki banki ali skladu, ima v osnovi dve veliki priložnosti. Če ni že po družinski liniji predestiniran za firmine velekontakte z VIP komitenti, ima na voljo, da se za to usposobi, kar zna biti kasneje v karieri neprijetna zadeva, zlasti če se ob tem ne nabere prav veliko denarja ali pa se ne ujame kake bogate mrhe. Druga glavna možnost, ker vodenje pač še ni na vrsti, pa je delanje denarja. Tu pa zadeva postane tricky. Včasih je namreč diplomant s prave univerze na tako mesto prišel kot stroj, ki se mora samo dobro uteči in bo potem lova do krova. Sedaj zadeva že dolgo ni več taka. Ekonomist je v takem okolju samo še spremljevalec dogajanja. Motri finančno okolico. Glavni pri poslu delanja denarja so namreč kvanti, skoraj vsi po vrsti doktorji fizike. Shiller nekje celo omenja, da 3/4 vseh Američanov, ki naredijo doktorat iz fizike, konča v financah. Torej, ekipa, ki v Ameriki, v banki ali v skladu dela denar na trgih, predstavlja simbiozo poznavanja delovanja teh trgov in vrhunske čiste matematike, ki piše, nadzira in korigira trgovalne algoritme. Največkrat so ti ljudje tudi izredno dobri računalničarji. Tako je seveda Floor, katerega Shiller ironizira, v resnici povsem ad acta.

Od tu gre razmišljanje lahko v dve smeri, nazaj h kvantom in formiranju odločitev ali k javnostim.

Transakcije glavnih akterjev potekajo v nano sekundah in njihovi programi "vidijo" vsak posamezen vnos, preden avtor, ki odpira pozicijo, na svojem ekranu vidi potrditev vnosa. Vsakemu takemu vnosu potem sledijo po knjigi naročil in ga prilagajajo svojim potrebam. Skratka, ni tistega, ki ne bi plačal svoje prisotnosti v tej igri. Najbolj zanimivo pa je, da to ni noben Casino kapitalizem, kot je svoj čas trdil Mencinger. Gre za vnaprej dogovorjeno igro, ki pa mora biti, kar se da zakrita. Najlepše se to vidi pri zlatu, kjer so vrhovi, ki so že daleč od glavnega vrha skoraj enako visoki samo zato, da se ustvarja vtis, da je igra še dolga, čeprav je v resnici tik pred koncem, ko zlato strmoglavi v sekundi ali dveh. Obratno, normalnih, beheviorističnih rasti zlata sploh ni (več). So samo še momentalne rasti, večinoma na FOMC ali podobni podlagi. Vse ostalo je navidezna tečajna letargija, vendar v resnici prostor, kjer kvanti služijo milijone.

Če se zadevo premisli z vidika izredno močne asimetričnosti porazdelitve ključnih informacij in popolne asimetričnosti v opremljenosti kapitalsko močnih profesionalcev, potem je jasno, da ni nikjer nobenega naključnega hoda več in tudi ne nobenih normalnih sledilcev. Tudi dolgi rok je enak zakolj, kot zapoznelost na kratko. Tako, da Slovenija je gotovo naredila napako, ker je po čisti neumnosti uničila lastno borzo in lastne banke. Tujci bodo delali za tuje centrale, ne pa dobiček Slovencem. Dodaten moment, ki kazi situacijo, pa je v tem, da novega priključka v to sfero sedaj ni več. Ne samo, da slovenska ekonomska izobrazba tega priključka ne more formirati, ampak ga tudi ameriška očitno ne more več.

Kje se potem zgodijo cene, če si tako hiter, da jih nihče drug ne more spreminjati, oziroma, kakšen trg je to, da se ga redno udeležujejo milijoni investitorjev, prave premike v tej igri pa po vsem svetu vodi le kakih 200 ljudi. To je trg dogovorjenih cen. Možakar iz Tacna je imel prav, čeprav se mu niti sanjalo ni o tem, da se bodo njegove ideje uresničile na New York Stock Exchange. Največji hec pa je, da v zvezi s tem na slovenski levici ni žalujočih ostalih, saj skoraj nobeden ne ve, ne kaj je možakar zagovarjal in ne kaj je to moderni kapitalizem. Naslednji in zadnji v vrsti največjih hecov na slovenski levici pa bo nastal, ko se bodo levaki čez kakih 10 let pričeli spraševati, koga naj kradejo, da bodo od tega lahko še naprej živeli. Takrat, namreč, manualno delo v slovenskih tovarnah, ki sedaj edino še daje realno vrednost, katere 2/3 sistem pokrade in porazdeli idiotom in lenuhom, ne bo več potrebno in tudi ne nič več vredno.

Kapitalizma, ko smo ga poznali in ga je Amerika propagirala po vsem svetu, ni več. Svet bo razpadel na naravne celote in obnovil neokolonializem. Slovenci, ki smo zaradi Kučanovih bedarij zamudili finale kapitalizma in njegovih fenomenalnih dohodkov, bomo spet, tako kot v srednjem veku, vsakdanje življenje plačevali s svojo zemljo in ostalimi nepremičninami. V drugi fazi pa nam bodo, kot nekoč indijancem, dodelili rezervat. Skoraj gotovo ne v Sloveniji.

Uriah Heep.