Na začetku mi tole s Kio in Hyundaijem ni potegnilo. Malček sem se ustrašil, da je Šalehar zabluzil. Na koncu sledi poanta. Kakšno je ozadje teh "srečnežev"?
Če se motim, naj me Miha popravi, če bo seveda prebral: Je v svetli bodočnosti res ideal to, da je fasada popolna, znotraj pa pitaj boga, kako je? Je morda lepša fasada sinonim za notranjo gnilobo? Morda tisti, ki ustreza najnovejšim trendom sploh ne več kaj je realnost in je navidezna fikcija pravzaprav edina realnosti, ki jo razume? So določeni ljudje (za katere Miha predpostavlja, da jih ni prav malo, morda celo reprezentativni predstavniki določenega sloja) za fasado pripravljeni žrtvovati svojo eksistenco?
Vsaj jaz takole dojemam tale svet: vrednote, ki res nekaj štejejo k realnosti, niso v modi in so pri vsaki novi generaciji vse bolj zapostavljene (npr. pospravljanje za seboj, opravilo vsaj nekih osnovnih del - menjava žarnice, košnja, itd.). Zanimivo je, da je produkcija realnih dobrin na obrobju in da je fikcija zmeraj bolj "in". V fikciji pa prednjači voajerizem. Enostavno ne morem verjet, koliko ljudem pomeni voajerizem. Je pa res, da je voajerizem iz starega modela (recimo mu babje opravljanje) prešel na čisto nov nivo. S pojavom FB-ja (in podobnih zadev) je dobil popolnoma novo vsebino, ki pa je postala blazno pomembna. zaščitni znak pa je fasada, ki mora biti čimbolj popolna, vse ostalo je brez veze.
In zdi se mi, da je Miha načel temo, kaj se skriva za to fasado? Fikcija, realnost?
Skratka, tudi jaz nekako nisem iz tega sveta in mnogih stvari ne dojamem.
Se pa spomnim jugoslovanske risanke iz 80-ih let, Surogat, ki je, mislim da dobila v svetu risanega filma ekvivalent Oskarja v filmu. Neverjetno, kako so nekateri videli v prihodnost.