[]
Frankl, vse je res, kar pišeš, a odgovor je preprost in tiči v tej resnici:

V Sloveniji je postal razkorak med javnim in zasebnim tako velik, da prerašča v odkrit dvoboj, na določenih točkah t.i. razredni boj.

Gre za dva paralelna svetova dojemanja stvarstva (javno, zasebno).

Medtem, ko se je zasebni sektor hočeš nočeš moral prilagoditi in se iz dneva v dan prilagaja na nove kritične situacije, saj mora preživeti v krutem konkurenčnem okolju, ki ga dodatno najeda še neurejeni pravni sistem (beri nepredvidljivost), on the other hand gledamo bohotenje egotripa javnega sektorja, ki sebe dojema kot izbrance naroda, predvsem pa se ta del prebivalstva ne zaveda, da ne dela v konkurenčnem okolju.

In ker konkurence javni uslužbenec nima, mu preprosto zavest o stvarnosti ne more proraditi. Ni v koraku s časom. Ni prisile, da mozak proradi.

Razlika v dojemljivosti pa je že tolikanj velika, da z logiko ne prideš v javnem kam daleč. Kar nekaj bluzijo, potem evidentno že lažejo in NIKOGAR ZA IZREČENO NI SRAM - davkarji, policaji, zdravniki, sodniki, da ne govorimo o funkcionarjih na ministrstvih, poslancih, itd.

Zavest o nedotakljivosti Kuštrina, Štruklja in njih falango pelje v vedno hujša izsiljevanja, ker vedo - da jim bo prej ko slej uspelo. Javni uslužbenci so postali gonilna volilna sila - odločilen jeziček na tehtnici ter strah in trepet Janše in dedičev soclevice.

Slovenija je postala državno glednao ujetnica ne-logike javnega sektorja. Kaj narediti?

Neumnost. Moja žena je zobozdravnica in dela v javnem zdravstvu. Iz prve roke ti povem, da so zdravniki, vsaj večina od njih, prvi, ki so za to, da se zdravstvo vsaj delno privatizira. Sicer pa tudi v gospodarstvu poznam precej primerov, ko niso popolnoma nič boljši, kot v javnem sektorju.

Mi gre pa na živce tole demoniziranje javnega sektorja. Definiraj javni sektor. Javni sektor je poleg zdravstva tudi šolstvo, policija, vojska, upravne enote in tako naprej. Brez javnega sektorja ni države, ampak je kaos. In kar nekaj od teh služb ni možno privatizirati.

Javni sektor, ki pa dejansko obremenjuje državo, pa so raznorazne agencije, preveliko število občin, preobsežna državna uprava in tako naprej. In problem javne uprave je tudi, da se plača določa na delovno mesto in ne na delo. Ljudje, ki so zaposleni v javnem sektorju, tudi niso nič krivi, ampak je kriva država, ki ima tak sistem.

Fakultete proizvajajo kadre, ki jih je treba zaposliti. In ce samo pogledas, koliko je zaposlenih v takoimenovani ""Civilni druzbi"", se primes za glavo. In za denarnico. Kaj vse se placa. In pravice se siri in siri do nezavesti. Mora zmanjkati. Ko bodo nacrtovali dolgotrajno oskrbo naj vse te silne strokovnjake prekvalificirajo v negovalce, pa je en velik proble, ki zgleda neresljiv, resen. Ja, gospoda pa ne bo kahel nosila. Pa nic. Prejsnja Mladina je prinesla intervju z enim takim Dr. druzboslovnih znanosti, ki je nonsalantno priznal, da se kot leivcar trudi za cimmanj dela. Temu se po starem rece: LENUH.

Saj te razumem, ampak niso čisto dobro prebral, kar sem napisal.

Res je, metki so tako v javnem kot zasebnem sektorju, ampak kolektivna zavest, ki vlada v javnem in ga vedno bolj oplaja, dela z leti evidentno diferenco do zasebnega.

Delam vsak dan z enimi in drugimi in opažam vedno večjo razliko. Preprosto v javnem sektorju marsikod zasotajajo v razvoju oz. komplicirajo tam, kjer nihče v gospdarstvu ne bi. To si razlagam tudi tako, da imajo preveč časa - jih nihče ne preganja.

Tudi evalvacija narejenega je v zasebnem mnogo hitrejša, ker je treba takoj zasledovati učinkovitost dejanj. V javnem sektorju se dela in dela... učinkovitost je na 6 mestu.

Kaj je javni sektor? Vse pore, še posebej ministrstva in agencije.