Supernova zdravo. Na pamet ne vem, kako je z državno pomočjo Cimosu, si pa lahko zelo učinkovito pomagaš takole:
www.google.si/search...mos+pomoč
in potem izbereš bolj nevtralne, uradne, verodostojne zadetke, npr. tega:
europa.eu/rapid/pres...138_sl.htm

Ljudje si predstavljamo vse mogoče, še največkrat tisto, kar nam vtepajo v glavo z bolj ali manj prefinjenim agitpropom, in tisto kar nam je všeč. To zadnje je spet v močni povezavi s prvim. Itn.

Eni si tako predstavljate, "da je bilo v primeru Cimosa vloženega veliko znanja, truda in denarja, da je Cimos obstal, postal razvojni dobavitelj in bil veliko industrijsko podjetje." Drugi se s tem lahko načelno strinjamo, ampak vedno pogledamo še pod črto. In če je tam velika rdeča luknja, si rečemo, da najbrž ni tako težko biti veličasten, če nekdo stalno plačuje ves tvoj zapitek. In prav za to je šlo pri večini "veličastnih" tranzicijskih zgodb. Banalno rečeno, je šlo za to, da ni važno, če uničiš za milijardo premoženja, važno je, da si (skupaj s pajdaši) ob tem lahko dal na stran toliko, da si do smrti bogato preskrbljen.

Praviš, da je "res škoda, da Cimos ni izkoristil vseh prednosti, ki jih je imel (lokacija, znanje, razvoj, kupci, dobavitelji..), da bi res postal strateški partner drugim družbam." Jaz pa pravim, da si malo v opreki sam s sabo. V prvem stavku govoriš o razvojnem dobavitelju in velikem industrijskem podjetju. Po mojem je razvojni dobavitelj že nekakšen strateški partner svojih največjih kupcev. Bolj tesno in dolgoročno partnerstvo pa nastane z bolj zahtevnimi izdelki, celimi sklopi in pa s kapitalskim povezovanjem. Zadnjega pri Cimosu nisem opazil. Cimos je samo kupoval. Kot Mercator, Istrabenz, Pivovarji, tudi Gorenje. Temu rečem navadno provincialno megalomanstvo. Takšno rabi tudi razne klube, da prikrijejo razpoke in da se raja veseli namesto analizira in sprašuje.

Tako spraševanje se grem že nekaj let, ko poskušam spremljati status naših avtomobilskih dobaviteljev. Kolikor vem, sta bila samo dva konkretno in javno in pohvalno navedena s strani avtomobilske firme kot njena dobavitelja: Akrapovič in LTH Ulitki (Daimlerjeva nagrada za dobavitelja). Ostali so se tukaj repenčili kot ne vem kakšni silni dobavitelji, a je bilo o njihovih silnih uspehih in tehnologiji zunaj kaj malo najti. Vsi so bolj ali manj druga liga (tier 2/3). Hidria je bila do pred kratkim, ko je njeno stanje postalo splošno jasno, en tak domačijski namišljen tehno-trust, vaški spin-junak.

Pa da ne boš mislil, da sem nastrojen samo proti Cimosu. Tukaj sem bentil tudi čez zablode, nadutost, sprenevedavost in lažnivost čisto privatnih in svoje čase zelo uglednih firm. En tak je bil Seaway oz. Jakopin, ko je po dolgih letih razmeroma upravičene slave v krizi nenadoma dobil silen apetit po javnem denarju in soljenju pameti celi državi. Drugi primer je bila nepopisno kalna ribogojnica Fonda. Ta dva sta glede na prihodke in število zaposlenih posesala veliko več javnega denarja kot Cimos. Če nam je to sploh lahko v tolažbo...