Če človek ne postane prevzeten, če se nagrajuje prvoborce (da jih ne poje (r)evolucija kot se reče), če se pušča tudi nekaj privat življenja, če ne postaneš prevelik da te izsiljuje lokalna politika (magari z davki) potem se ti načeloma ni kaj posebnega bati v teh krajih. Amak ko poslušam S. Fakina in posledice staranja prebivalstva je jasno, da bodo prej ali slej usaklai novi davki saj se ponekod s privatizacijo nalašč odlaša. Enim tako paše, med tem ko se moraš v privatnem sektorju vsak dan vprašat in na sveže skloftat, se lahko vodje kolhozov za svoj ego na podrejene na široko podelajo. Tu potem nastane razlika - kdo je fleksibilen in kdo ne (da se v brezupu radikalno sindikalizira ali pa na tiho zaštrajka v pisarni).

Gospa v vseh (samo)intervjujih vselej navajajo višje število zaposlenih od uradnega.

"Za to, da razumeš svet, spremembe, ki se dogajajo, da znaš voditi organizacijo s 300 zaposlenimi, je potreben širok spekter znanj."

Po bilanci 2015 je bilo povprečno število zaposlenih 162,15. Razlika so torej agencijski delavci. Tudi "agencijsko delovno mesto" je delovno mesto, vendar - pri vsem nakladanju o skrbi za zaposlene in da so zaposleni glavno bogastvo podjetja - ali se agencijski delavec počuti enako pripaden podjetju kot tisti, ki je redno zaposlen? A ni logika najemanja delovne sile prek agencij ravno v lažjem in hitrejšem odpuščanju, v "bolj fleksibilnih oblikah zaposlovanja"? Glede na njene izjave in podatke iz bilance lahko utemeljeno sklepamo, da pol podjetja dela prek agencije, razen, če jih je od oktobra lani do danes zaposlila več kot sto, a ker že leta vselej navaja višje podatake, je tista o polovici prek agencije toliko bolj verjetna.

Za marsikatero podjetje je agencija morda v določenih primerih in v določenem obsegu poslovanja edini izhod. A bi bilo pošteno do bralcev, da zgodbe pijejo vodo. Glede na to, da se večino podatkov lahko preveri prek javno dostopnih virov. Da ne govorimo o tem, da verjetno o nobenem podjetju ni odprtih toliko forumov na temo zaposlovanja in odnosov do zaposlenih kot prav za podjetje dotične gospe.

Zanima me, koliko je resnice v njenih besedah. Koliko podjetij se skriva za besedami o medsebojnem sodelovanju, spoštovanju, upoštevanju mnenj vseh, itd., v resnici pa prakticira bolj malo od tega. Koliko jih promovira izobraževanje zaposlenih, pa ne dajo niti promila od prometa za to?

Naravnost šokiral me je intervju z Blažem Miklavčičem prejšnji teden. Na glas in iskreno pove, da se v GH Holdingu praktično ne pogovarjajo. Projekt se dodeli, odgovorni zanj ga izpelje in to je to. Kar je povedal g. Miklavčič glede delovanja svojega podjetja je skregano z vsemi smernicami, ki se danes predavajo na temo vodenja podjetij in vodenja projektov. Primerjava med Skazo in GH Holdingom kaže, da ima Skaza recimo 4x več zaposlenih, GH Holding pa 4x večji promet. Kdo ima bolj prav, ajde Finance raziščite.

Tanja se uči in za svoje učenje plačuje sama, sicer deluje nekako zmedeno, pravzaprav svetovalci so jo zbegali, vzemimo, da je želela napisati članek o perfektni organizacijski kulturi v podjetju in perfektnem vodji, ki žal ne obstaja.

Spet izumlja toplo vodo. normalni vodje to delamo ze 20 let. halo skaza kje mas nove trge?