Molo pogrešam teoretično akademske razprave. :)
Še P. Damjanovih kolumen ni več v Financah. :)

Včeraj je izšel članek, za katerega bi lahko rekli, da odpira zanimiva razmišljanja za razpravo. Seveda za vse, ki znajo na zadevo podledati z določeno nepristransko objektivno distanco. :) Zavedam se, da takih tudi tu ni ravno mnogo. :)

Zamima me, kaj vi mislite?

V čem se strinjate in česa ne razumete? Se kje Max moti? Kje? Ali so kje zmote trhle? Ali bi se in Kako bi se dalo drugače?


Bi bilo potrebno organizirati kakšno Okroglo mizo na temo Ekonomski in Gospodarski položaj Slovenije danes in kako v prihodnje? s podnaslovom: Zmota na zmoto - Katastrofa!

Iz članka: "... od industrijske revolucije gospodarstvo potrebuje javni sektor, da delavec lahko dela in mu ni treba skrbeti za neuke, bolne in stare. Tako so nastali Bismarckovi in Beveridgeovi sistemi. Kaj se je danes spremenilo, da nam je ta stara vloga javnega sektorja nenadoma odveč?"

Kaj se je danes spremenilo? Mnogo preobsežen je, za državne uradnike pa gre preveč denarja.

In še tole z članka:"Javni sektor namreč ne obremenjuje gospodarstva, ampak kapitaliste, ker jim dviguje ceno dela."

Tri možnosti so: avtor se šali, norčuje iz bralcev ali pa ne ve kaj piše.

[menim]
Iz članka: "... od industrijske revolucije gospodarstvo potrebuje javni sektor, da delavec lahko dela in mu ni treba skrbeti za neuke, bolne in stare. Tako so nastali Bismarckovi in Beveridgeovi sistemi. Kaj se je danes spremenilo, da nam je ta stara vloga javnega sektorja nenadoma odveč?"

Kaj se je danes spremenilo? Mnogo preobsežen je, za državne uradnike pa gre preveč denarja.

In še tole z članka:"Javni sektor namreč ne obremenjuje gospodarstva, ampak kapitaliste, ker jim dviguje ceno dela."

Tri možnosti so: avtor se šali, norčuje iz bralcev ali pa ne ve kaj piše.

Nobena od teh treh možnosti ni pravilna. :) Vsaj jaz mislim tako. Avtor je povedal svoje mnenje - teorijo. Kar je pogumno dejanje. :) Odprl je temo in o njegovi teoriji lahko povemo svoje pripombe. :)

Kaj se je danes spremenilo? Mnogo preobsežen je, za državne uradnike pa gre preveč denarja.

To je (lahko) izhodiščna točka. Za začetek. :) Seveda se lahko strinjamo, da je mnogo preobsežen. Večina iz tega foruma o tem ne bo imela pomislekov. A avtor gre še dlje. :) Pravi, da ga imamo še premalo. Da se bo izkazala potreba, glede na starajoče prebivalstvo, da bomo imeli še premalo bolnišnic.
Za primerjavo da avstrijo. In pravi, da bi v primerjavi z njimi morali povečati denarni tok za primerljivo zdravstvo za 1,5 miljarde letno. En II. tir/na leto.

Seveda javni sektor tudi pomaga pri BDP. Tu ni nobenega dvoma. Vprašanje je: koliko si ga lahko privoščimo, če upoštevamo, da je gorivo, beri: pogonsko sredstvo JS ravno gospodarstvo.

Kje je tista meja med JS in gospodarstvom, da zadeve ne postanejo ekscentrične?

Ta del glede zdravstva se da rešiti tako, da ga vsaj večji del privatiziraš...
Potem bo primerjava JS / BDP imela mnogo manjši količnik, skoraj zagotovo pa bo šlo za zdravsvto (in oskrbo starejših...) mnogo več v skupnem.

P

"... Seveda se lahko strinjamo, da je mnogo preobsežen. Večina iz tega foruma o tem ne bo imela pomislekov. A avtor gre še dlje. :) Pravi, da ga imamo še premalo."

Bi rad videl, kako bo to trditev utemeljil s števikami.

"slovenski javni sektor troši 59,5% BDP. Nemški 44,3%." www.finance.si/forum...424&single

[menim]
Iz članka: "... od industrijske revolucije gospodarstvo potrebuje javni sektor, da delavec lahko dela in mu ni treba skrbeti za neuke, bolne in stare. Tako so nastali Bismarckovi in Beveridgeovi sistemi. Kaj se je danes spremenilo, da nam je ta stara vloga javnega sektorja nenadoma odveč?"

Kaj se je danes spremenilo? Mnogo preobsežen je, za državne uradnike pa gre preveč denarja.

Javni sektor skrbi za se marsikaj drugega, ne samo za neuke, bolne in stare. Tako da Mad Max je tule zelo neiskren. In to je bistvo problema.

Recimo: javni sektor skrbi za to, da se proizvajajo filmi, ki jih nihce ne gleda in izdajajo knjige, ki jih nihce ne bere. Kaj ima to zveze z Bismarckom?

[primor]
Ta del glede zdravstva se da rešiti tako, da ga vsaj večji del privatiziraš...
Potem bo primerjava JS / BDP imela mnogo manjši količnik, skoraj zagotovo pa bo šlo za zdravsvto (in oskrbo starejših...) mnogo več v skupnem.

P

Ali je `privatizacija` res rešitev???

Saj NE, da se zavzemam proti privatizaciji in za velik JS. Samo na problem; še bolje: na `rešitev` je potrebno pogledati veliko bolj celovito. :) Beri: plastično. :)

1. Že zdaj imamo na razpolago določeno `privat` zdravstvo. Greš k zdravniku, se naročniš, samoplačniško, prideš jutri popoldne in te `porihtajo`.:) Ni problema.

In koliko ljudi ga uporablja? Lahko se strinjava, da je nekoliko nedostopno. Vendar ne ravno zaradi čalnih vrst.

2. Če bi zdravstvo razpolovil in ga polovico dal pod privatno. Kaj bi se zgodilo?

Količnik JS/BDP tukaj ni pomemben. To je samo meja. Črta. In kadar te meje premikaš, se dvigne veliko prahu okoli te meje. Neki drugi, povsem primerljiv primer: zmanjšaš davek na plače. Plače se povečajo. Zaradi večje plače se poveča vsota na glavo družine in npr. ne dobiš več otroških dokladov. :) Družinski proračun je torej manjši.
To je en tak `primer`.

Gre za igro t.i. ničelne vsote. V končni fazi je načeloma vseeno, kdo ustvari BDP. Ali zasebni, ali javni sektor. Šteje se v BDP. Tako, kakor je vseeno, ali imaš v levem žepu 50€ in v desnem 40€, ali ravno obratno. V levem 40€ in desnem 50€.
Se pa tukaj lahko odpirajo debate o učinkovitosti in primerljivosti javnega sektorja.

Ničelna vsota nastopi tudi v drugih primerih. Doma praznujete rojstni dan. V svojem družinskem krogu. Torto lahko razrežete in razdelite na različne načine. Vsekakor bodo vso pojedli družinski člani. :) In vsota vseh kosov družinskih članov bo cela torta. :)

Da to razumeš in do-umeš je zelo pomembno. Ker podobne NAVIDEZNE `rešitve` bi lahko zlahka vzniknile tudi drugje, npr. na področju šolstva. Polovico privatnega šolstva in gotovo, bomo na konju. Ni tako enostavno.

Glej odgovor primo zgoraj.

www.delo.si/sobotna/...trofa.html

Zmota na zmoto – katastrofa

Evropa in z njo Slovenija živita v svetu zmot. A če ljudje preveč zmot vzamejo za >svoje, je to lahko nevarno.
Maks Tajnikar
Sobotna priloga, sob, 23.04.2016,

Danes imajo delavci – tudi v Sloveniji – manj tudi zaradi kapitalistov. Akrapovič, Boscarol, Češko in naprej po abecedi so sicer junaki novega časa, a še vedno le čisto navadni kapitalisti.

Ko smo pred letoma 2004 in 2007, ki sta bili v Sloveniji odločilni za uvedbo evra, evforično razlagali, zakaj potrebujemo evro, smo običajno omenjali tako imenovani »single market«. Gre za enoten evropski trg z eno valuto – evrom. Če namreč s skupno valuto povežeš različna gospodarstva v eno, dobiš učinke, izražene v učinkovitosti, in sicer zaradi pravil, ki jih poznamo v teoriji kot Paretova. Po teh pravilih so namreč štiri skupine trgov (finalnega blaga, vmesnega blaga, dela in kapitala), če so vsaj blizu konkurence in na njih veljajo enake cene za istovrstno blago, sposobne gospodarstva voditi k »raju na zemlji«, v katerem nihče ne more biti na boljšem, ne da bi bil vsaj nekdo drug na slabšem. Ta raj je bil in še vedno je opravičilo za evro in izgubo denarne samostojnosti.

Toda pri tem se je zamolčalo, da so v šolskih učbenikih vsa tako povezana gospodarstva na istih produkcijskih funkcijah. Zamolčalo se je, da so razlike v učinkovitosti in produktivnosti med, na primer, Nemčijo in Grčijo večje, kot so bile nekoč v območju dinarja med Slovenijo in Makedonijo. V takih razmerah pa enake cene finalnega in vmesnega blaga ter kapitala ne dopuščajo enakih cen dela. Želje tistih držav evra, ki niso na produkcijskih funkcijah najučinkovitejših, da njihove plače v evrih postanejo evropske, zato neposredno vodijo k propadu takih gospodarstev. Grčija je zgled.

V območju evra tako ne moremo imeti enakih cen dela. Zato sta »single market« in evropska konkurenca vrag in ne mejak. Če hočemo danes preživeti, se moramo boriti za svoje cene, monopole in konkurenčne prednosti, kar v Elanu dobro vedo. Ni res, da tega ob ognjemetih v čast uvedbe evra nismo vedeli, le ploskanje politikom je preglasilo opozorila.

Zmota o Evropi enakopravnih

»Single market« je kriv: za uro dela dobimo Evropejci zelo različne zaslužke. Od Smitha, Ricarda in Marxa, ki bi se zelo verjetno posmehoval modernemu Pikettyju, dalje vemo, da ima ta neenakost izvor v izkoriščanju, eksploataciji. Najprej, razvitim v evroobmočju je v proizvodih priznano več dela, kot so ga potrošili v njihovi proizvodnji. Če bi hladilnike prodajali le produktivnejši Nemci, bi bile cene nižje in bi ti dobili uro dela slabše plačano. Da je ura dela v Nemčiji več plačana, ti potrebujejo kot konkurente manj produktivne Slovence.

Drugi razlog za različne zaslužke je v neravnotežnih cenah, po katerih teče menjava blaga iz različnih držav. Taki in drugačni monopoli so doma v Nemčiji in ne v Sloveniji. Tretji razlog pa je finančni kapital, ki je doma v razvitem svetu in v sodobnem kapitalizmu pomeni ogromno prelivanje denarja, o katerem bom še pisal v nadaljevanju.

Za vse te priboljške razviti del Evrope potrebuje nerazvitega. Zato je v Evropi doma politika širjenja – seveda ne v Veliko Britanijo, temveč na širni Balkan, v nekdanje socialistične dežele. Razviti del Evrope vsako leto potrebuje nove manj razvite žrtve. Evro pa je osvajalsko orodje. On namreč preprečuje devalvacije in revalvacije, ki omogočajo vsaj delno zaščito nacionalnih gospodarstev. Kako ob takem izkoriščanju nerazviti lahko ujamejo razvite, ko pa so vsi ekstraprofiti pri razvitih, nihče ne ve.

Zmota o junakih našega časa

Verjetno sem ob prejšnji točki naredil izpit za revizionista. Nisem namreč omenil, da je v območju evra kapitalizem. Kapitalizem pa ima kapitaliste. V kapitalizmu trg dela s ceno dela regulira, koliko proizvedenih dobrin jim uspe prisvojiti, ker jih delavci z mezdami pač ne morejo kupiti vseh. Toda ključno je, da je s kapitalisti nastal tudi zgodovinsko še en deležnik v razdelitvi. Še v osemdesetih letih se je BDP v Sloveniji razdelil med državo in delavci, sedaj pa se deli med državo, delavci in kapitalisti. Tudi če je zaradi zamenjave socializma s kapitalizmom BDP narasel, je en njegov del šel nekomu, ki ga prej ni bilo.

Danes imajo delavci – tudi v Sloveniji – manj tudi zaradi kapitalistov. Akrapovič, Boscarol, Češko in naprej po abecedi so sicer junaki novega časa, a še vedno le čisto navadni kapitalisti. Vprašanje pa je, koliko bi lahko odnesli domov v plačnih kuvertah, če njih ne bi bilo. Samo za iztočnico: bruto plače poberejo okoli 16 milijard, profiti pa več kot 6 milijard.

Medalj za delo in junakov dela pa že dolgo ne poznamo. Ob tem pa ni nepomembno, da kapitalisti morajo dobiti svoje, pri nas in drugod v belem svetu, kar pomeni, da mednarodna neenakost iz prejšnje točke lahko nastane le na račun delavcev: za enoto kapitala ne dobimo različnih profitov, za uro dela pa dobimo zelo različne mezde in plače.

Zmota o obremenjevanju gospodarstva

Da slovenski kapitalisti izkoriščajo slovenske delavce, se ne govori, govori pa se, da delavce – na primer v Gorenju – izkorišča javni sektor in da javni sektor obremenjuje gospodarstvo. Toda javni sektor prav tako kot proizvodni ustvarja BDP. Le način nakupnih odločitev je drugačen: v nejavnem sektorju kupujejo posamezniki, v javnem kupujemo kolektivno. Če damo več za šolstvo ali zdravstvo in policijo, le del individualne potrošnje pretvarjamo v kolektivno. Gospodarstva pa zato ni nič manj.

Drugič, od industrijske revolucije gospodarstvo potrebuje javni sektor, da delavec lahko dela in mu ni treba skrbeti za neuke, bolne in stare. Tako so nastali Bismarckovi in Beveridgeovi sistemi. Kaj se je danes spremenilo, da nam je ta stara vloga javnega sektorja nenadoma odveč?

In na koncu, če razumemo eksploatacijo na pravi način, sploh ne gre za to, da zbiranje sredstev za javni sektor in kolektivna potrošnja obremenjujeta gospodarstvo, saj s tem le zasebna sredstva pretvarjamo v kolektivna. Javni sektor namreč ne obremenjuje gospodarstva, ampak kapitaliste, ker jim dviguje ceno dela.

Zmota o krivdi bančnikov

Ideja o »single marketu« je v sorodstvu tudi z našimi bančniki. Nesporno je popularno kriviti bančnike, da se je tako imenovani bruto zunanji dolg Slovenije v obdobju 2001–2008 povečal za skoraj 29 milijard evrov, z 10 milijard na 39 milijard. Toda primerjava rasti povprečnih stroškov dela med Slovenijo in Nemčijo pokaže, da je v tem obdobju pri nas nastalo prilagajanje plač v podjetjih, ki je sililo menedžerje k zadolževanju tudi za plače.

Zgledovanje po »nemških« plačah – krasen rezultat »single marketa« – je povzročilo, da so povprečni stroški dela narasli v Sloveniji za okoli 13 odstotnih točk več kot v Nemčiji. Da so v podjetjih lahko izplačali te plače, so se morali zadolževati. Seveda so večino teh kreditov najprej najeli bančniki v tujini, potem pa so od njih kredite najemala podjetja. Tudi če so bančniki pri tem odstopili od svojih lastnih pravil in ponujali kredite brez velikih zavarovanj, ni to nič kaznivega. Drugače ob napihovanju finančnega balona na svetovnih finančnih trgih sploh niso mogli ravnati, če so sledili svoji glavni nalogi – maksimizaciji profitov.

Večina teh kreditov danes tudi daje glavnice in obresti. Očitek, da niso predvideli krize, ko je ves svet ni, je pa tako in tako aboten in rabi le prekrivanju lastne krivde. Samo vlade, ki so tedaj vodile gospodarsko politiko, bi lahko preprečile to zadolževanje. Pa tega niso naredile; še več, tudi same so se zadolžile za šest milijard evrov. Če je bil to čas pohlepa in razvrata, je bilo tako zaradi politike in ne gospodarstva.

Zmota o tajkunih

»Single market« je kot vsak trg zahteval zasebne lastnike. Ob zataknjeni privatizaciji v drugi polovici devetdesetih in prekipevanju kreditnega lonca so številni menedžerji sklenili, da je prišel njihov čas. Menedžerski prevzemi niso nikjer na svetu prepovedani, četudi dolgove potem pokriva prevzeto podjetje. To je potem pač njihovo in ga lahko tudi »izčrpavajo«. Če drugim deležnikom to ni všeč, se morajo umakniti.

Tudi njihove finančne konstrukcije bi bile v redu, če bi le predkrizna konjunktura trajala še naprej. Neumnosti so začeli delati šele z nastankom krize, ko so reševali svoje podvige. Zelo pogosto pozabljamo tudi, da so s krediti plačali odkup in da je nekdo – običajno država – dobil njihov »umazani« denar.

Zato je pravo vprašanje ob naših tajkunih le eno: Kaj bi bilo s slovensko družbo danes, če bi jim uspelo? In odgovor je jasen: Bili bi nova elita, ki bi nam prodajala svoje ideje in s tem tudi krojila kulturo slovenskega naroda. Bila bi to kultura kapitalizma »enega odstotka«, a vsaj ne bi bila kultura v zgodovini in pod Alpami zataknjene elite.

Zmota o kreditih

Najprej, najem kredita, četudi zaradi učinkov »single marketa«, ni greh. Za Stožice bi lahko najprej varčevali deset let in jih potem zgradili. Prva korist od njih bi nastala šele po desetih letih. Ali pa vzamemo kredit, jih zgradimo, imamo deset let od njih korist in v tem času odplačujemo glavnico, kar pomeni, da varčujemo za investicijo. Če so obresti dovolj nizke in korist dovolj visoka, je treba najeti kredit in zgraditi Stožice.

Drugič, 70 odstotkov kreditov se v svetu obnovi, podjetja in države pa so trajno zadolženi. Slovensko državo pa prodana kombinacija birokratov v Bruslju sili k razdolževanju proračuna. Lani smo tako znižali proračunski deficit na 2,2 odstotka BDP in mazohistično zgubili 300 milijonov evrov do maastrichtskih kriterijev, ki bi bili dovolj za pogasitev travm vojske, policije, zdravstva, sociale in podobno. Z zlatim proračunskim pravilom smo onemogočili zadolževanje za drugi tir. Zato ga ne bomo imeli nikoli, ne da bi razprodajali. In če ima podjetje v bilanci 380 milijonov dolga, še ne pomeni, da ga mora vsega vrniti. Trgovina na drobno, na primer, ima pogosto tudi več kot 60 odstotkov dolžniškega kapitala.

In tretjič, po šolsko kredite dajejo komercialne banke, država ali centralne banke pa to dajanje kreditov le nadzorujejo. Gre za čisti alkimizem. Kredita »od zunaj ni, od znotraj pa je prazen«. Ne gre za nobeno prelivanje prihrankov od tistih, ki varčujejo, kot se običajno govori, in tudi ne za oškodovanje varčevalcev, če kredita ne vrnemo. Kreditni »nič« se namreč spremeni v denar šele, ko mi vrnemo glavnico iz dohodka, ki smo ga zaslužili, ker smo nekaj pred tem proizvedli, prodali in privarčevali za odplačilo glavnic.

Tako smo Slovenci po začetku krize nastrgali pri javnih uslužbencih, upokojencih, delavcih in celo domačih kapitalistih – skupaj za 11 milijard evrov –, vrnili kredite in kreditni »nič« svetovnih finančnikov spremenili iz naših skromnih dohodkov v dohodke neznansko bogatih finančnih kapitalistov. Bonitetne agencije in tuji revizorji v naših podjetjih in bankah pa so bili biriči.

Zmota o vrednosti podjetij

Eden najbolj skrivnostnih in nepojasnjenih dogodkov iz obdobja okoli leta 2011 je bilo vrednotenje premoženja podjetij in bank. Revizijske hiše, ki so leta in leta podpisovale svoja poročila in priznavale knjigovodske vrednosti premoženja podjetij, so se nenadoma spomnile in začele stroje, zgradbe, letala in še kaj v lasti podjetij ocenjevati po likvidacijski vrednosti. Ne poslovanje, temveč revizorji, ki se jim še pred letom ni zdelo nič narobe, so nenadoma poslali številna slovenska podjetja v stečaj. Banke takih podjetij niso mogle več kreditirati, terjatve do njih pa so postale slabe terjatve.

Nastale so posledice za paranoike: številna podjetja so propadla na veselje konkurence, zlasti tuje. Številnim podjetjem se je vrednost znižala na likvidacijsko vrednost in so postala lahke nakupne tarče. Pri nekaterih pa so nastale dokapitalizacije, s katerimi so ta podjetja pokrila kredite do bank. In seveda banke. Te so pokrile slabe terjatve do podjetij z državno dokapitalizacijo.

Znova smo kreditni »nič« napolnili z davkoplačevalskim denarjem, ki je tako odšel v širni finančni svet. Slovenci smo plačali, da je nekdo tam zunaj imel neverjetne koristi. In nihče ni reagiral, nekateri so dobili plače za pomoč.

Zmota o korporativnem upravljanju

Ob tem pa je nekdo sprožil napad na še preostala državna podjetja. V Mercatorju je gospod Todorić povedal, kakšno naj bo korporativno upravljanje. Za državna podjetja pa je nekdo razglasil, spet pod vplivom tujcev iz OECD, da morajo biti menedžerji podrejeni nadzornim svetom, v njih naj bi člani odločali po svoji vesti in v interesu podjetij, vlada in ministri, ki so uradno predstavnik lastnika, pa naj bi pisali nekakšne nacionalne strategije, ki naj bi se jih menedžerji in nadzorniki verjetno učili na pamet ob večerih.

Ministre, ki so edini odgovorni volivcem za ta podjetja in bi morali zato sedeti v nadzornih svetih, smo umaknili na varno, napravili prazen prostor na mestu, kjer bi morali biti lastniki, podjetja pa prepustili zmedenemu gospodarjenju. »Kritična in raziskovalna javnost« pa se nevoščljivo smeji in posmehuje neuspehom v teh podjetjih. Nič čudnega, da smo zato že prodali podjetja, ki bi morala biti državna, da imamo državna podjetja, ki bi morala biti zasebna, in da se državna podjetja packajo v lastnem soku, dokler zanje res ne bo druge rešitve kot prodaja kakšnemu tujcu.

Zmota o tujem kapitalu

Vse od nastanka krize ima Slovenija presežek v plačilni bilanci s tujino. To pomeni, da več ustvarimo, kot potrošimo. Pomeni pa tudi, da več denarja nakažemo v tujino, kot ga tujina nakaže nam. Gre seveda za posledico razdolževanja slovenskega gospodarstva in prebivalstva.

Seveda pa ti podatki kažejo tudi to, da tuje investicije v našo državo v veliki večini pomenijo le prevzemanje lastnine nad našimi že obstoječimi podjetji in ne ustanavljanja novih podjetij. Zato bodo pri nas še dolgo časa razmere, v katerih od tujega kapitala ni mogoče pričakovati gospodarskega vzleta in novih zaposlitev, temveč le preurejanje lastninskih odnosov.

Zmota o strukturnih reformah

Zahteve po fleksibilnosti trga dela so navadne zahteve po čim lažjem odpuščanju in večji brezposelnosti, ki seveda znižuje ceno dela in povečuje profite. Fleksibilen delavec bo stalno v iskanju zaposlitve in obsojen na nizke mezde, tak pa ne more prispevati k rasti produktivnosti dela, kar še zlasti velja za industrijo, ki za večjo produktivnost potrebuje izkušenega delavca.

Nobena reforma zdravstva, šolstva in pokojninskega varstva ne more biti izpeljana tako, da bi zanjo potrebovali manj denarja. Zdravstvo bi samo za doseganje avstrijske ravni, ki ni nič posebnega, potrebovalo 1,5 milijarde evrov na leto več, šolstvo smo zagrebli v zemljo z nerazumevanjem bolonjske reforme in »izganjanjem hudiča iz njega«, tudi za pokojnine bomo potrebovali več denarja. Pokojninskega sistema namreč ni mogoče narediti bolj učinkovitega, tudi kapitalska varčevanja ga ne morejo rešiti, saj ne velja, da s prispevki »nabiramo oreške kot veverice za zimske (stare) dni«. Vsako leto lahko pojemo, tudi s pomočjo pokojnin, le toliko, kolikor v tem letu proizvedemo.

Ampak tuji skrbniki za naše strukture zahtevajo manjše izdatke za javni sektor in nižje stroške dela. Da bomo bolj konkurenčni, pravijo. V resnici pa je naša konkurenčnost skrita v odnosu med industrijskim in storitvenim sektorjem, ki ga omenja kvečjemu kakšen inženir v neprebranem članku. V literaturi in praksi je dobro znano, da je za hitro rast produktivnosti nekega gospodarstva ključno, da se z razvojem delež industrije ne zmanjšuje prehitro. V industriji je namreč rast produktivnosti hitrejša kot v storitvenih sektorjih, prav rast v industriji pa zahteva tudi vzporedno rast storitev, ki pa bodo dajale sodobni BDP.

Zato tudi pri reformi trga dela ne potrebujemo pocenitev dela, ker to vodi do delovno intenzivnih proizvodenj. Industrijski delavec bo prispeval k rasti produktivnosti, če bo dobro plačan in drag ter bo sposoben individualno in kolektivno trošiti v javnem, kjer je doma večina storitev. Brez tega denarja tudi storitveni sektor ne bo dajal modernega, jutrišnjega BDP. Ugotovitev, ki je seveda všeč slovenski produktivnosti, ni pa všeč slovenskim kapitalistom in tujcem, ki brez zaostajanja Slovenije ne morejo do ekstraprofitov.

Zmota o neoliberalizmu

Kakšno monopolno moč in cilje ima industrijski in finančni kapital v Evropi, so nazadnje pokazala tudi krizna leta: ideologiji, ki je izzvala krizo leta 2008, je zlahka uspelo vsiliti sebi lastno reševalno gospodarsko politiko, to je politiko zategovanja pasu ali »austerity policy«. Gre za novo klasično zgodbico o tem, kako moraš danes stiskati pas in vračati kredite, ker bo potem jutri bolje.

Slovenija se je dosledno ravnala po tej politiki le v letu 2012. Prej je Križanič čez glavno krizo vodil keynesijansko politiko – pravilno, a v tistih razmerah ni bila in ni mogla biti zadostna. Po letu 2012 pa ni bilo nobene politike, kar pa je bilo dovolj, da se je gospodarska rast ponovno rodila in deficit državnega proračuna prek rasti BDP začel zmanjševati. Vmes smo kljub temu vrnili 11 milijard evrov.

Ampak če ne živimo v zmotah, je tudi »austerity policy« pokazala, da imamo lahko koristi od »single marketa« v Evropi le, če znamo obiti eksploatacijo in neenakost. Vendar bo treba tedaj najti nekoga, ki ne bo panično – da mu ne bi bilo treba zapustiti svoje ideologije in koristi – prek ECB pumpal denarja v gospodarstvo, ki je v likvidnostni pasti, kjer denar nič ne koristi, ker ne gre v prave roke, in ustvarjal denarno bombo, temveč bo, na primer, uvedel vsaj enotni evropski javni sektor.

Evropa lahko preživi le kot celina transferjev. Na žalost se za zdaj ne zna spopasti niti s primitivnimi bombami teroristov, sofisticirane bombe harvardskih ekonomistov v Evropi pa še kar naprej občuduje kot lubenice.

[FrRoSt]
www.delo.si/sobotna/...trofa.html

> Zmota na zmoto – katastrofa
>
>Evropa in z njo Slovenija živita v svetu zmot. A če ljudje preveč zmot vzamejo za >svoje, je to lahko nevarno.
>Maks Tajnikar
>Sobotna priloga, sob, 23.04.2016,
>
>Danes imajo delavci – tudi v Sloveniji – manj tudi zaradi kapitalistov. Akrapovič, Boscarol, Češko in naprej po abecedi so sicer junaki novega časa, a še vedno le čisto navadni kapitalisti.
>
>Ko smo pred letoma 2004 in 2007, ki sta bili v Sloveniji odločilni za uvedbo evra, evforično razlagali, zakaj potrebujemo evro, smo običajno omenjali tako imenovani »single market«. Gre za enoten evropski trg z eno valuto – evrom. Če namreč s skupno valuto povežeš različna gospodarstva v eno, dobiš učinke, izražene v učinkovitosti, in sicer zaradi pravil, ki jih poznamo v teoriji kot Paretova. Po teh pravilih so namreč štiri skupine trgov (finalnega blaga, vmesnega blaga, dela in kapitala), če so vsaj blizu konkurence in na njih veljajo enake cene za istovrstno blago, sposobne gospodarstva voditi k »raju na zemlji«, v katerem nihče ne more biti na boljšem, ne da bi bil vsaj nekdo drug na slabšem. Ta raj je bil in še vedno je opravičilo za evro in izgubo denarne samostojnosti.
>
>Toda pri tem se je zamolčalo, da so v šolskih učbenikih vsa tako povezana gospodarstva na istih produkcijskih funkcijah. Zamolčalo se je, da so razlike v učinkovitosti in produktivnosti med, na primer, Nemčijo in Grčijo večje, kot so bile nekoč v območju dinarja med Slovenijo in Makedonijo. V takih razmerah pa enake cene finalnega in vmesnega blaga ter kapitala ne dopuščajo enakih cen dela. Želje tistih držav evra, ki niso na produkcijskih funkcijah najučinkovitejših, da njihove plače v evrih postanejo evropske, zato neposredno vodijo k propadu takih gospodarstev. Grčija je zgled.
>
>V območju evra tako ne moremo imeti enakih cen dela. Zato sta »single market« in evropska konkurenca vrag in ne mejak. Če hočemo danes preživeti, se moramo boriti za svoje cene, monopole in konkurenčne prednosti, kar v Elanu dobro vedo. Ni res, da tega ob ognjemetih v čast uvedbe evra nismo vedeli, le ploskanje politikom je preglasilo opozorila.
>
>Zmota o Evropi enakopravnih
>
>»Single market« je kriv: za uro dela dobimo Evropejci zelo različne zaslužke. Od Smitha, Ricarda in Marxa, ki bi se zelo verjetno posmehoval modernemu Pikettyju, dalje vemo, da ima ta neenakost izvor v izkoriščanju, eksploataciji. Najprej, razvitim v evroobmočju je v proizvodih priznano več dela, kot so ga potrošili v njihovi proizvodnji. Če bi hladilnike prodajali le produktivnejši Nemci, bi bile cene nižje in bi ti dobili uro dela slabše plačano. Da je ura dela v Nemčiji več plačana, ti potrebujejo kot konkurente manj produktivne Slovence.
>
>Drugi razlog za različne zaslužke je v neravnotežnih cenah, po katerih teče menjava blaga iz različnih držav. Taki in drugačni monopoli so doma v Nemčiji in ne v Sloveniji. Tretji razlog pa je finančni kapital, ki je doma v razvitem svetu in v sodobnem kapitalizmu pomeni ogromno prelivanje denarja, o katerem bom še pisal v nadaljevanju.
>
>Za vse te priboljške razviti del Evrope potrebuje nerazvitega. Zato je v Evropi doma politika širjenja – seveda ne v Veliko Britanijo, temveč na širni Balkan, v nekdanje socialistične dežele. Razviti del Evrope vsako leto potrebuje nove manj razvite žrtve. Evro pa je osvajalsko orodje. On namreč preprečuje devalvacije in revalvacije, ki omogočajo vsaj delno zaščito nacionalnih gospodarstev. Kako ob takem izkoriščanju nerazviti lahko ujamejo razvite, ko pa so vsi ekstraprofiti pri razvitih, nihče ne ve.
>
>Zmota o junakih našega časa
>
>Verjetno sem ob prejšnji točki naredil izpit za revizionista. Nisem namreč omenil, da je v območju evra kapitalizem. Kapitalizem pa ima kapitaliste. V kapitalizmu trg dela s ceno dela regulira, koliko proizvedenih dobrin jim uspe prisvojiti, ker jih delavci z mezdami pač ne morejo kupiti vseh. Toda ključno je, da je s kapitalisti nastal tudi zgodovinsko še en deležnik v razdelitvi. Še v osemdesetih letih se je BDP v Sloveniji razdelil med državo in delavci, sedaj pa se deli med državo, delavci in kapitalisti. Tudi če je zaradi zamenjave socializma s kapitalizmom BDP narasel, je en njegov del šel nekomu, ki ga prej ni bilo.
>
>Danes imajo delavci – tudi v Sloveniji – manj tudi zaradi kapitalistov. Akrapovič, Boscarol, Češko in naprej po abecedi so sicer junaki novega časa, a še vedno le čisto navadni kapitalisti. Vprašanje pa je, koliko bi lahko odnesli domov v plačnih kuvertah, če njih ne bi bilo. Samo za iztočnico: bruto plače poberejo okoli 16 milijard, profiti pa več kot 6 milijard.
>
>Medalj za delo in junakov dela pa že dolgo ne poznamo. Ob tem pa ni nepomembno, da kapitalisti morajo dobiti svoje, pri nas in drugod v belem svetu, kar pomeni, da mednarodna neenakost iz prejšnje točke lahko nastane le na račun delavcev: za enoto kapitala ne dobimo različnih profitov, za uro dela pa dobimo zelo različne mezde in plače.
>
>Zmota o obremenjevanju gospodarstva
>
>Da slovenski kapitalisti izkoriščajo slovenske delavce, se ne govori, govori pa se, da delavce – na primer v Gorenju – izkorišča javni sektor in da javni sektor obremenjuje gospodarstvo. Toda javni sektor prav tako kot proizvodni ustvarja BDP. Le način nakupnih odločitev je drugačen: v nejavnem sektorju kupujejo posamezniki, v javnem kupujemo kolektivno. Če damo več za šolstvo ali zdravstvo in policijo, le del individualne potrošnje pretvarjamo v kolektivno. Gospodarstva pa zato ni nič manj.
>
>Drugič, od industrijske revolucije gospodarstvo potrebuje javni sektor, da delavec lahko dela in mu ni treba skrbeti za neuke, bolne in stare. Tako so nastali Bismarckovi in Beveridgeovi sistemi. Kaj se je danes spremenilo, da nam je ta stara vloga javnega sektorja nenadoma odveč?
>
>In na koncu, če razumemo eksploatacijo na pravi način, sploh ne gre za to, da zbiranje sredstev za javni sektor in kolektivna potrošnja obremenjujeta gospodarstvo, saj s tem le zasebna sredstva pretvarjamo v kolektivna. Javni sektor namreč ne obremenjuje gospodarstva, ampak kapitaliste, ker jim dviguje ceno dela.
>
>Zmota o krivdi bančnikov
>
>Ideja o »single marketu« je v sorodstvu tudi z našimi bančniki. Nesporno je popularno kriviti bančnike, da se je tako imenovani bruto zunanji dolg Slovenije v obdobju 2001–2008 povečal za skoraj 29 milijard evrov, z 10 milijard na 39 milijard. Toda primerjava rasti povprečnih stroškov dela med Slovenijo in Nemčijo pokaže, da je v tem obdobju pri nas nastalo prilagajanje plač v podjetjih, ki je sililo menedžerje k zadolževanju tudi za plače.
>
>Zgledovanje po »nemških« plačah – krasen rezultat »single marketa« – je povzročilo, da so povprečni stroški dela narasli v Sloveniji za okoli 13 odstotnih točk več kot v Nemčiji. Da so v podjetjih lahko izplačali te plače, so se morali zadolževati. Seveda so večino teh kreditov najprej najeli bančniki v tujini, potem pa so od njih kredite najemala podjetja. Tudi če so bančniki pri tem odstopili od svojih lastnih pravil in ponujali kredite brez velikih zavarovanj, ni to nič kaznivega. Drugače ob napihovanju finančnega balona na svetovnih finančnih trgih sploh niso mogli ravnati, če so sledili svoji glavni nalogi – maksimizaciji profitov.
>
>Večina teh kreditov danes tudi daje glavnice in obresti. Očitek, da niso predvideli krize, ko je ves svet ni, je pa tako in tako aboten in rabi le prekrivanju lastne krivde. Samo vlade, ki so tedaj vodile gospodarsko politiko, bi lahko preprečile to zadolževanje. Pa tega niso naredile; še več, tudi same so se zadolžile za šest milijard evrov. Če je bil to čas pohlepa in razvrata, je bilo tako zaradi politike in ne gospodarstva.
>
>Zmota o tajkunih
>
>»Single market« je kot vsak trg zahteval zasebne lastnike. Ob zataknjeni privatizaciji v drugi polovici devetdesetih in prekipevanju kreditnega lonca so številni menedžerji sklenili, da je prišel njihov čas. Menedžerski prevzemi niso nikjer na svetu prepovedani, četudi dolgove potem pokriva prevzeto podjetje. To je potem pač njihovo in ga lahko tudi »izčrpavajo«. Če drugim deležnikom to ni všeč, se morajo umakniti.
>
>Tudi njihove finančne konstrukcije bi bile v redu, če bi le predkrizna konjunktura trajala še naprej. Neumnosti so začeli delati šele z nastankom krize, ko so reševali svoje podvige. Zelo pogosto pozabljamo tudi, da so s krediti plačali odkup in da je nekdo – običajno država – dobil njihov »umazani« denar.
>
>Zato je pravo vprašanje ob naših tajkunih le eno: Kaj bi bilo s slovensko družbo danes, če bi jim uspelo? In odgovor je jasen: Bili bi nova elita, ki bi nam prodajala svoje ideje in s tem tudi krojila kulturo slovenskega naroda. Bila bi to kultura kapitalizma »enega odstotka«, a vsaj ne bi bila kultura v zgodovini in pod Alpami zataknjene elite.
>
>Zmota o kreditih
>
>Najprej, najem kredita, četudi zaradi učinkov »single marketa«, ni greh. Za Stožice bi lahko najprej varčevali deset let in jih potem zgradili. Prva korist od njih bi nastala šele po desetih letih. Ali pa vzamemo kredit, jih zgradimo, imamo deset let od njih korist in v tem času odplačujemo glavnico, kar pomeni, da varčujemo za investicijo. Če so obresti dovolj nizke in korist dovolj visoka, je treba najeti kredit in zgraditi Stožice.
>
>Drugič, 70 odstotkov kreditov se v svetu obnovi, podjetja in države pa so trajno zadolženi. Slovensko državo pa prodana kombinacija birokratov v Bruslju sili k razdolževanju proračuna. Lani smo tako znižali proračunski deficit na 2,2 odstotka BDP in mazohistično zgubili 300 milijonov evrov do maastrichtskih kriterijev, ki bi bili dovolj za pogasitev travm vojske, policije, zdravstva, sociale in podobno. Z zlatim proračunskim pravilom smo onemogočili zadolževanje za drugi tir. Zato ga ne bomo imeli nikoli, ne da bi razprodajali. In če ima podjetje v bilanci 380 milijonov dolga, še ne pomeni, da ga mora vsega vrniti. Trgovina na drobno, na primer, ima pogosto tudi več kot 60 odstotkov dolžniškega kapitala.
>
>In tretjič, po šolsko kredite dajejo komercialne banke, država ali centralne banke pa to dajanje kreditov le nadzorujejo. Gre za čisti alkimizem. Kredita »od zunaj ni, od znotraj pa je prazen«. Ne gre za nobeno prelivanje prihrankov od tistih, ki varčujejo, kot se običajno govori, in tudi ne za oškodovanje varčevalcev, če kredita ne vrnemo. Kreditni »nič« se namreč spremeni v denar šele, ko mi vrnemo glavnico iz dohodka, ki smo ga zaslužili, ker smo nekaj pred tem proizvedli, prodali in privarčevali za odplačilo glavnic.
>
>Tako smo Slovenci po začetku krize nastrgali pri javnih uslužbencih, upokojencih, delavcih in celo domačih kapitalistih – skupaj za 11 milijard evrov –, vrnili kredite in kreditni »nič« svetovnih finančnikov spremenili iz naših skromnih dohodkov v dohodke neznansko bogatih finančnih kapitalistov. Bonitetne agencije in tuji revizorji v naših podjetjih in bankah pa so bili biriči.
>
>Zmota o vrednosti podjetij
>
>Eden najbolj skrivnostnih in nepojasnjenih dogodkov iz obdobja okoli leta 2011 je bilo vrednotenje premoženja podjetij in bank. Revizijske hiše, ki so leta in leta podpisovale svoja poročila in priznavale knjigovodske vrednosti premoženja podjetij, so se nenadoma spomnile in začele stroje, zgradbe, letala in še kaj v lasti podjetij ocenjevati po likvidacijski vrednosti. Ne poslovanje, temveč revizorji, ki se jim še pred letom ni zdelo nič narobe, so nenadoma poslali številna slovenska podjetja v stečaj. Banke takih podjetij niso mogle več kreditirati, terjatve do njih pa so postale slabe terjatve.
>
>Nastale so posledice za paranoike: številna podjetja so propadla na veselje konkurence, zlasti tuje. Številnim podjetjem se je vrednost znižala na likvidacijsko vrednost in so postala lahke nakupne tarče. Pri nekaterih pa so nastale dokapitalizacije, s katerimi so ta podjetja pokrila kredite do bank. In seveda banke. Te so pokrile slabe terjatve do podjetij z državno dokapitalizacijo.
>
>Znova smo kreditni »nič« napolnili z davkoplačevalskim denarjem, ki je tako odšel v širni finančni svet. Slovenci smo plačali, da je nekdo tam zunaj imel neverjetne koristi. In nihče ni reagiral, nekateri so dobili plače za pomoč.
>
>Zmota o korporativnem upravljanju
>
>Ob tem pa je nekdo sprožil napad na še preostala državna podjetja. V Mercatorju je gospod Todorić povedal, kakšno naj bo korporativno upravljanje. Za državna podjetja pa je nekdo razglasil, spet pod vplivom tujcev iz OECD, da morajo biti menedžerji podrejeni nadzornim svetom, v njih naj bi člani odločali po svoji vesti in v interesu podjetij, vlada in ministri, ki so uradno predstavnik lastnika, pa naj bi pisali nekakšne nacionalne strategije, ki naj bi se jih menedžerji in nadzorniki verjetno učili na pamet ob večerih.
>
>Ministre, ki so edini odgovorni volivcem za ta podjetja in bi morali zato sedeti v nadzornih svetih, smo umaknili na varno, napravili prazen prostor na mestu, kjer bi morali biti lastniki, podjetja pa prepustili zmedenemu gospodarjenju. »Kritična in raziskovalna javnost« pa se nevoščljivo smeji in posmehuje neuspehom v teh podjetjih. Nič čudnega, da smo zato že prodali podjetja, ki bi morala biti državna, da imamo državna podjetja, ki bi morala biti zasebna, in da se državna podjetja packajo v lastnem soku, dokler zanje res ne bo druge rešitve kot prodaja kakšnemu tujcu.
>
>Zmota o tujem kapitalu
>
>Vse od nastanka krize ima Slovenija presežek v plačilni bilanci s tujino. To pomeni, da več ustvarimo, kot potrošimo. Pomeni pa tudi, da več denarja nakažemo v tujino, kot ga tujina nakaže nam. Gre seveda za posledico razdolževanja slovenskega gospodarstva in prebivalstva.
>
>Seveda pa ti podatki kažejo tudi to, da tuje investicije v našo državo v veliki večini pomenijo le prevzemanje lastnine nad našimi že obstoječimi podjetji in ne ustanavljanja novih podjetij. Zato bodo pri nas še dolgo časa razmere, v katerih od tujega kapitala ni mogoče pričakovati gospodarskega vzleta in novih zaposlitev, temveč le preurejanje lastninskih odnosov.
>
>Zmota o strukturnih reformah
>
>Zahteve po fleksibilnosti trga dela so navadne zahteve po čim lažjem odpuščanju in večji brezposelnosti, ki seveda znižuje ceno dela in povečuje profite. Fleksibilen delavec bo stalno v iskanju zaposlitve in obsojen na nizke mezde, tak pa ne more prispevati k rasti produktivnosti dela, kar še zlasti velja za industrijo, ki za večjo produktivnost potrebuje izkušenega delavca.
>
>Nobena reforma zdravstva, šolstva in pokojninskega varstva ne more biti izpeljana tako, da bi zanjo potrebovali manj denarja. Zdravstvo bi samo za doseganje avstrijske ravni, ki ni nič posebnega, potrebovalo 1,5 milijarde evrov na leto več, šolstvo smo zagrebli v zemljo z nerazumevanjem bolonjske reforme in »izganjanjem hudiča iz njega«, tudi za pokojnine bomo potrebovali več denarja. Pokojninskega sistema namreč ni mogoče narediti bolj učinkovitega, tudi kapitalska varčevanja ga ne morejo rešiti, saj ne velja, da s prispevki »nabiramo oreške kot veverice za zimske (stare) dni«. Vsako leto lahko pojemo, tudi s pomočjo pokojnin, le toliko, kolikor v tem letu proizvedemo.
>
>Ampak tuji skrbniki za naše strukture zahtevajo manjše izdatke za javni sektor in nižje stroške dela. Da bomo bolj konkurenčni, pravijo. V resnici pa je naša konkurenčnost skrita v odnosu med industrijskim in storitvenim sektorjem, ki ga omenja kvečjemu kakšen inženir v neprebranem članku. V literaturi in praksi je dobro znano, da je za hitro rast produktivnosti nekega gospodarstva ključno, da se z razvojem delež industrije ne zmanjšuje prehitro. V industriji je namreč rast produktivnosti hitrejša kot v storitvenih sektorjih, prav rast v industriji pa zahteva tudi vzporedno rast storitev, ki pa bodo dajale sodobni BDP.
>
>Zato tudi pri reformi trga dela ne potrebujemo pocenitev dela, ker to vodi do delovno intenzivnih proizvodenj. Industrijski delavec bo prispeval k rasti produktivnosti, če bo dobro plačan in drag ter bo sposoben individualno in kolektivno trošiti v javnem, kjer je doma večina storitev. Brez tega denarja tudi storitveni sektor ne bo dajal modernega, jutrišnjega BDP. Ugotovitev, ki je seveda všeč slovenski produktivnosti, ni pa všeč slovenskim kapitalistom in tujcem, ki brez zaostajanja Slovenije ne morejo do ekstraprofitov.
>
>Zmota o neoliberalizmu
>
>Kakšno monopolno moč in cilje ima industrijski in finančni kapital v Evropi, so nazadnje pokazala tudi krizna leta: ideologiji, ki je izzvala krizo leta 2008, je zlahka uspelo vsiliti sebi lastno reševalno gospodarsko politiko, to je politiko zategovanja pasu ali »austerity policy«. Gre za novo klasično zgodbico o tem, kako moraš danes stiskati pas in vračati kredite, ker bo potem jutri bolje.
>
>Slovenija se je dosledno ravnala po tej politiki le v letu 2012. Prej je Križanič čez glavno krizo vodil keynesijansko politiko – pravilno, a v tistih razmerah ni bila in ni mogla biti zadostna. Po letu 2012 pa ni bilo nobene politike, kar pa je bilo dovolj, da se je gospodarska rast ponovno rodila in deficit državnega proračuna prek rasti BDP začel zmanjševati. Vmes smo kljub temu vrnili 11 milijard evrov.
>
>Ampak če ne živimo v zmotah, je tudi »austerity policy« pokazala, da imamo lahko koristi od »single marketa« v Evropi le, če znamo obiti eksploatacijo in neenakost. Vendar bo treba tedaj najti nekoga, ki ne bo panično – da mu ne bi bilo treba zapustiti svoje ideologije in koristi – prek ECB pumpal denarja v gospodarstvo, ki je v likvidnostni pasti, kjer denar nič ne koristi, ker ne gre v prave roke, in ustvarjal denarno bombo, temveč bo, na primer, uvedel vsaj enotni evropski javni sektor.
>
>Evropa lahko preživi le kot celina transferjev. Na žalost se za zdaj ne zna spopasti niti s primitivnimi bombami teroristov, sofisticirane bombe harvardskih ekonomistov v Evropi pa še kar naprej občuduje kot lubenice.
>

Franc Rozman, a se -apropo zgornjega citiranja- tudi ti zavzemaš za dodatek na neumnost za dotičnega šalabajzerja (zdaj, ko so jim pripravljenost ukinili).

[mimoidoci]

Franc Rozman, a se -apropo zgornjega citiranja- tudi ti zavzemaš za dodatek na neumnost za dotičnega šalabajzerja (zdaj, ko so jim pripravljenost ukinili).

Debata na temo in članek je namenjena strokovnim krogom in ne napihjenim oblečenim mimoidocim ŽABAM.

Če imaš kakšno še kakšno drugo strokovno pripombo, kar na dan z besedo.

[FrRoSt]
> [mimoidoci]

> Franc Rozman, a se -apropo zgornjega citiranja- tudi ti zavzemaš za dodatek na neumnost za dotičnega šalabajzerja (zdaj, ko so jim pripravljenost ukinili).

Debata na temo in članek je namenjena strokovnim krogom in ne napihjenim oblečenim mimoidocim ŽABAM.

Če imaš kakšno še kakšno drugo strokovno pripombo, kar na dan z besedo.

Ja kar pri hladilnikih začniva. Profesor šalabajzer pravi, da smo zaradi stroškov dela (beri tudi zaradi davkov, kar Tajnikar taji) v Gorenju tako dragi, da se nam Nemci solidarno pridružijo in svojim delavcem priznajo več dela, tako da so njihovi hladilniki dražji kot bi lahko bili sicer. Če nas ne bi bilo, pravi šalabajs, bi bili nemški hladilniki cenejši. Torej, kako je pa z Italijani, Francozi, Švedi, Turki, Angleži, Poljaki in ostalimi v Evropi, ki tudi delajo hladilnike? Tudi za naš trg. Ali oni vplivajo na višje ali na nižje cene? In, če so hladilniki po Evropi previsoko nastavljeni zaradi siromakov kot smo mi, zakaj potem k nam ne vdrejo (v večji meri) Južni Korejci (Daewoo, Samsung, LG), Japonci (Panasonic), Kitajci, Mehičani ali pa katera od sto ameriških firm, ki tudi proizvajajo hladilnike?

Daj mi najprej to razloži, ker sam trdim, da šalabajzerji, kot je Tajnikar, iz neskončno možnih interpretacij (pravljic), izbirajo vedno take, ki so všeč njihovim ideološkim premisam. In vsako šalabajsovo poglavje tu zgoraj je pravljica zase. Stvar njegove pristranske interpretacije pač, na katero nasedate manj oprezni in bolj naivni. Tisti, ki vas navdušuje njegova ideologija in interpretacija sveta. Zato se strokovni krogi, ki jih ti omenjaš, v takih primerih navijaštva, sploh ne spuščajo v debate. Ker le te ne morejo biti strokovne. Poglej si na zadnjem Studiu City še enega šalabajzerja - Franja Štiblarja. Vsak njegov stavek je manipulacija in kolerična misinterpretacija polna logičnih zmot in kvazi empirije. Menim, da se večini sploh ne ljubi ukvarjati s toliko bedarijami na enem kupu, zato si mojemu angažmaju -zaradi moje napihnjenosti- lahko celo hvaležen.

Zaenkrat toliko, sedaj si pa ti na vrsti.

[mimoidoci]

Ja kar pri hladilnikih začniva. Profesor šalabajzer pravi, da smo zaradi stroškov dela (beri tudi zaradi davkov, kar Tajnikar taji) v Gorenju tako dragi, da se nam Nemci solidarno pridružijo in svojim delavcem priznajo več dela, tako da so njihovi hladilniki dražji kot bi lahko bili sicer. Če nas ne bi bilo, pravi šalabajs, bi bili nemški hladilniki cenejši. Torej, kako je pa z Italijani, Francozi, Švedi, Turki, Angleži, Poljaki in ostalimi v Evropi, ki tudi delajo hladilnike? Tudi za naš trg. Ali oni vplivajo na višje ali na nižje cene? In, če so hladilniki po Evropi previsoko nastavljeni zaradi siromakov kot smo mi, zakaj potem k nam ne vdrejo (v večji meri) Južni Korejci (Daewoo, Samsung, LG), Japonci (Panasonic), Kitajci, Mehičani ali pa katera od sto ameriških firm, ki tudi proizvajajo hladilnike?

Daj mi najprej to razloži, ker sam trdim, da šalabajzerji, kot je Tajnikar, iz neskončno možnih interpretacij (pravljic), izbirajo vedno take, ki so všeč njihovim ideološkim premisam. In vsako šalabajsovo poglavje tu zgoraj je pravljica zase. Stvar njegove pristranske interpretacije pač, na katero nasedate manj oprezni in bolj naivni. Tisti, ki vas navdušuje njegova ideologija in interpretacija sveta. Zato se strokovni krogi, ki jih ti omenjaš, v takih primerih navijaštva, sploh ne spuščajo v debate. Ker le te ne morejo biti strokovne. Poglej si na zadnjem Studiu City še enega šalabajzerja - Franja Štiblarja. Vsak njegov stavek je manipulacija in kolerična misinterpretacija polna logičnih zmot in kvazi empirije. Menim, da se večini sploh ne ljubi ukvarjati s toliko bedarijami na enem kupu, zato si mojemu angažmaju -zaradi moje napihnjenosti- lahko celo hvaležen.

Zaenkrat toliko, sedaj si pa ti na vrsti.

Resnično, prisrčno Hvala za tole vprašanje. Še na tole odgovorim, potem si privoščim nekoliko prazničnega popoldanskega počitka. :) Sem dal tudi jaz +. Dal bi jiš več, a mi za enkrat Gustl to ne omogoča. :)

Ne vem sicer, od kje ti te ideje, ker ne navajš nobenega vira. Vendar da. Tajnikarjevo pozicijo pravilno razumeš. :)

Prvi del odgovora: Izdelava hladilnikov, ali mikrovalovk, sesalcev,.... ni več nobena (tehnološlka) posebnost. To zmorejo tudi Turki. Še več. Tudi avtomilska industrija tam kar dobro deluje. Poleg `poceni` delovne sile jim je dostopno tudi tržišče. Veliko (približno) kakor nemčija, po številu prebivalcev.
Kar se tiče raznih LG, Samsung, Panasonic ipd. se tudi dobro prodajajo. Vsaj kar se mene tiče. Jih uporabljam. Tudi Braun, Grundig, Blaupunkt, ... :))
Opazil sem, v zadnjem času, pri mlajših, da kupujejo tudi visokokvalitetne kitajske telefone. Kitajske znamke. Sicer odštejejo 400€, kar se jim očitno še vedno izplaca, privarčevali naj bi nekaj sto evrov. Toliko o tem.

Kar se tiče Tajnikarjeve teorije pa takole: Ne pravi, to, kar ti pod-razumevaš, ampak pravi obratno. Da si Nemci ustvarijo in zaslužijo več. Ne, da preveč delajo in da so preveč pridni. Pravi samo, da si več zaslužijo.

Zdaj imaš na voljo dve možnosti: Da njim zvišaš plačo in prihodke; ali/in drugo, da vsem ostalim, vključno z Butalskim gorenjem znižaš. In seveda ostalim, ki ne dosegajo nemške produktivnosti in standardov. Tajnikar se zavzema za prvo varianto, torej, da se Nemcem zviša plačo, in tako tudi Butalska pamet lažje zadiha, ker v Butalah je nevarno in težko zniževati plačo in prihodke.
*Tukaj bom kasneje pripel še neki nedavni komentar.

Kar se Tajnikarja tiče, ga, vsaj jaz, ne jemljem za suho zlato. On to malo bolj `prosto po Prešernu` ven zmeče, kar sicer ni slabo, saj lahko ugotoviš, kje se skrivajo napake in slepe ulice. :) Z Mrakom in Kovačem je drugače. Njiju je veliko težje ujeti na napačni nogi. :) Res pa je, da se v take `speve` če že ne, pa vsaj zelo poredko spuščata.

Upam, da sem bil razumljiv, tudi za ostale `telebajske`. Tako, upam, da bomo naredili korak k naslednjemu vprašanju. Žal smo še zelo daleč od bistva. Upam, da pridemo tudi k slednjemu. Korak za korakom.

*V zadevi gre seveda za `teoretično`, se pravi: nekako strateško zadevo oz. teorijo.
Kako ta izveni v tisti Butalski realnosti; to bom pripel tudi kakšen komentar, kasneje. Mislim, da ga je Efektfirma kar dobro zadel.

Še enkrat hvala za vprašanje in toliko za sedaj.

[FrRoSt]
Izdelava hladilnikov, ali mikrovalovk, sesalcev,.... ni več nobena (tehnološlka) posebnost. To zmorejo tudi Turki.

Tudi Turki? :)
Premalo jih poznamo, zato nekaj o njih: "Podjetje Beko je vodilni Turški proizvajalec gospodinjskih aparatov. Beko deluje v več kot 100 državah po svetu, njihove izdelke pa uporablja 280 milijonov ljudi po vsem svetu." in "Beko za aparate lastne blagovne znamke potrošnikom nudi 5-letno garancijo"
Citat je iz mimovrste.com in beko-si.com. Imam dva njihova aparata in oba odlično delujeta.

*
philips(#2593643)

[krimsport]
Dokler bo FB direktor, dobrih rezultatov ne bo. Maksimalno, kar se lahko pričakuje, je 1-2 mio. dobička, v malo bolj zaostrenih razmerah pa bo poslovanje negativno. Dividend s tako upravo še dolgo ni za pričakovati.

Ja, znajo iz 1,2 mrd prometa vedno nulo ali minus narediti. FB bi moral iti. Ampak kaj, ko ga delničarji podpirajo :(

*
Efektfirma (#2591293)

Mene pa pravzaprav motijo vse te firme, ki se delajo fine, super, ki celo oglašujejo v financah, kako so profesionalne, koliko znanja in veščin premorejo, ko pa gre za samo izvedbo, jim pa niti kitajska cena ni zadosti nizka. Če si res profesionalen in res imaš znanje, potem se to znanje in te veščine tudi temu primerno plača. In takih firm, ki na tak način v sloveniji služijo, je vsaj polovico, če ne že 2/3, in te firme sploh ne bi smele poslovati. Če nimaš niti toliko naročnikov oz. imaš same zastonkarje naročnike, potem je brez zveze da sploh posluješ. Ni vse samo v tem, da naj bi bili pri nas davki visoki. Enostavno je treba storitev in produkt plačat. Vsaka tuja firma v Sloveniji prodaja svoje proizvode z dodatnim pribitkom na transportne in logistične stroške, torej dobiš isti produkt v Sloveniji za vsaj 5% višjo ceno kot v Avstriji, ker drugače se jim enostavno ne splača prodajat v Sloveniji. Naše slovenske firme pa živijo od samega posredništva dela, s tem da že tako nizko plačalo s strani naročnika prelevijo naprej na izvajalca, s tem da ga plačajo po dumpinški ceni in poberejo razliko za natepavanje in zajebavanje ljudi.
To je zame vir vsega zla na področju ekonomije v Sloveniji. Zakaj bi se natakar trudil za gosta, če pa dobi dumpinško plačilo ne glede na to, aku gre lokalu slabo ali pa dobro. Moja žena dela v trgovini, tisti mesec, ko se slabo prodaja, ji šefica in lastnica trgovine povsod trga in znižuje plačilo, kjer more, in celo krajša delovni urnik, samo da je manj ur za plačat, tisti mesec, ko gre pa trgovini dobro, pa tudi ne plača več kot 700. Sama pa hčerki plačuje raojstnednevne zabave za 30.000 EUR in skopari povsod, da bi nabrala denar, da si kupi lokal, v katerem posluje. Torej naj se moja žena pretrga in trudi samo zaradi 200,300 EUR več, brez zavarovanja, brez vsega... Prosim, zakaj le...
PLAČAJTE LJUDI SPODOBNO, VSAJ ŠE ENKRAT VEČ KOT ZDAJ, PA BODO SLOVENCI VSE RAZUMELI. NE JIH IMET ZA TAKO NEUMNE. TOČNO VEMO, KAJ JE EKONOMIJA. AMPAK ČE SE POSEL NE SPLAČA, NE VEM ZAKAJ BI LASTNIKI POTEM SPODOBNO ŽIVELI NA RAČUN TISTEGA, KI DELA IN TO EDINO S TEM, DA POBEREjo RAZLIKO.
V Sloveniji ni težava z razumevanjem ekonomije, težava je v tem, da je trg enostavno premajhen in lahko zaslužiš le na mafijski način. Ekonomija, ki temelji na načelu polne cene, ki bi vsebovala vse, poln strošek dela, transport, najemnino, in lastni dobiček, ta normalna ekonomija v Sloveniji ne funkcionira. In ko se mora lastnik odločit med lastnim dobičkom ali polnim plačilom delavcen (na račun zmanjšanja lastnega dobička), potegnejo ta kratkov edno delavci. Če se greš v Sloveniji normalno ekonomijo, se ne splača imeti firmo.
Slovenija je mrtva ekonomija in zato tudi mrtva država.

Naše zdravstbo je gnilo, tako privat (Zimmerman) kot javno (Radan in kompani).
Dokler bodo zdravniki zaščitena vrsta naše slinaste polžje nepravne države in bomo imeli samo eno zavarovalnico ter korupcijo v zdravstvu, ki zavzeto prazni zdravstveno blagajno, ne bo nič bolje.

[menim]
Iz članka: "... od industrijske revolucije gospodarstvo potrebuje javni sektor, da delavec lahko dela in mu ni treba skrbeti za neuke, bolne in stare. Tako so nastali Bismarckovi in Beveridgeovi sistemi. Kaj se je danes spremenilo, da nam je ta stara vloga javnega sektorja nenadoma odveč?"

Tipicno tajnikarjevo zavajanje. Noben ne pravi da ne rabimo bismarckovih storitev.

Tajnikar pozablja, da ljudi moti, da se v JS pasejo razni uradi za knjigo, uradi za enake moznosti, agencije za zabijanje casa in tako naprej.

[menim]

> [FrRoSt]
> Izdelava hladilnikov, ali mikrovalovk, sesalcev,.... ni več nobena (tehnološlka) posebnost. To zmorejo tudi Turki.

Tudi Turki? :)
Premalo jih poznamo, zato nekaj o njih: "Podjetje Beko je vodilni Turški proizvajalec gospodinjskih aparatov. Beko deluje v več kot 100 državah po svetu, njihove izdelke pa uporablja 280 milijonov ljudi po vsem svetu." in "Beko za aparate lastne blagovne znamke potrošnikom nudi 5-letno garancijo"
Citat je iz mimovrste.com in beko-si.com. Imam dva njihova aparata in oba odlično delujeta.

Da, premalo jih poznamo, in Beko je zagotovo odlična firma.

Problem ni v Turkih. Problem je v Butalcih.

Vprašanje, ki bi moralo tu biti BISTVENO, je:

Ali poznamo sebe? Ali imamo to distanco, da sebe prepoznamo!? Se prepoznamo, ko se pogledamo v ogledalo!?

[pregreha]
Naše zdravstbo je gnilo, tako privat (Zimmerman) kot javno (Radan in kompani).
Dokler bodo zdravniki zaščitena vrsta naše slinaste polžje nepravne države in bomo imeli samo eno zavarovalnico ter korupcijo v zdravstvu, ki zavzeto prazni zdravstveno blagajno, ne bo nič bolje.

Za marsikaj pri nas bi lahko napisal, da je gnilo. :)

Radan je navaden pravokator, ki je razkril, kako in kaj se dogaja. Lahko tole posplošiš na celotno JU, ne samo na zdravstvo. :)

Zimmerman je nek zasebni `mazač`, ki je tudi razkril, kaj in kako se dogaja, tudi v zdravstvu :) in lahko bi tudi poslošil na celotno JU. :)

Jah,....

saj tole ne bi smelo biti kakšna posebna kunšt. Očitno je, da sem se zadeve lotil na napačnem koncu. :))

Marsikaj bi bilo potrebno izpostaviti prej. Očitno je zadeva preveč obremenjena z različnimi pogledi, tudi in predvsem v medgeneracijskem smislu, razmišljanju, delovanju in dojemanju.

Verjetno bi se lahko, vsaj večina, v nekaterih točkah poenotili. Nekateri deli JU, regulacije in birokratizma so se resnično razrasli do absurdnosti, čez vsako mejo zdrave pameti.

Naj samo izpostavim primer Akrapoviča. Če sem pravilno dojel in razumel zadevo, ker je nisem podrobno spremljal: Kamniku mu niso pustili postaviti novega obrata, zaradi zaščitenih šakalov, ... no, zdaj pa šakali niso več zaščiteni..... Kdo je zdaj tukaj nor!?:))

Hvala vsem za sodelovanje in se toplo priporočam v naslednjem pristopu/koncu. :))

[FrRoSt]
> [pregreha]
> Naše zdravstbo je gnilo, tako privat (Zimmerman) kot javno (Radan in kompani).
> Dokler bodo zdravniki zaščitena vrsta naše slinaste polžje nepravne države in bomo imeli samo eno zavarovalnico ter korupcijo v zdravstvu, ki zavzeto prazni zdravstveno blagajno, ne bo nič bolje.

Za marsikaj pri nas bi lahko napisal, da je gnilo. :)

Radan je navaden pravokator, ki je razkril, kako in kaj se dogaja. Lahko tole posplošiš na celotno JU, ne samo na zdravstvo. :)

Zimmerman je nek zasebni `mazač`, ki je tudi razkril, kaj in kako se dogaja, tudi v zdravstvu :) in lahko bi tudi poslošil na celotno JU. :)

Tokrat se s teboj v celoti strinjam. Če kdo, nam svinjarij ne bodo razkrili kričači, temveč slabo nadzorovani mazači, ki s seboj zaradi preiskav, včasih potegnejo še koga. Tako v zdravstvu kot v javni upravi in gospodarstvu.

[pregreha]
Tokrat se s teboj v celoti strinjam. Če kdo, nam svinjarij ne bodo razkrili kričači, temveč slabo nadzorovani mazači, ki s seboj zaradi preiskav, včasih potegnejo še koga. Tako v zdravstvu kot v javni upravi in gospodarstvu.

Tudi jaz se v celoti strinjam s teboj.

Rad bi samo popravil tiso besedico `navaden` v POSEBEN!

Žal smo prišli tako daleč, da se nas le še malokaj sploh dotakne.

Pravilno se torej glasi:

Radan je poseben pravokator, ....

Tako je bilo tudi prebrano, čeprav ne izključujem možnosti, daje imel prste tudi pri kateri od smrti.