[brane]
> [mimoidoci]
> > [rava]
> >
> > Tisto, kar v štoriji nekoliko preseneča je, da obstaja interes za nakup bank tlelele v Slovenistanu. Do zdaj so nas prepričevali, da ni nobenega zanimanja spljoh.
>
>
> Pozdravljena rava,
>
> seveda obstaja interes. In to čedalje večji. Na svetu ni niti banke, niti lastnika, ki bi za njeno reševanje zabrisal 800 mio EUR in bi jo bil takoj nato pripravljen prodati za 200 mio EUR.
>
> Na take informacije trzne vsak event driven hedge sklad. Da v neki državi nihče nima pojma o vrednotenju so dobre novice, ki se v določeni skupnosti hitro razširijo.

Zanimivost te države je, ne da nihče nima pojma o vrednotenju, ampak da se oblikujejo verske sekte, kjer ideologi za svoj račun nikoli ne bi prodali take banke in za svoj račun lepo služijo s slovenskimi delnicami, ko pa gre za vprašanje vere (privatizacije) pa spodujajo prodajo pri tem vrednotenju in mirno zagovarjajo ta absurd, ki si ga opisal.

Tvoja teorija je malo komplicirano zapisana. Predlagam poenostavitev, ki nastane, če privzameva droben aksiom, ki bi moral hkrati opredeljevati politično odgovornost kot tudi odnos -objektivno zrelega davkoplačevalca- do privatizacije. Poudarjam - bi moral.

Aksiom se glasi: "Vrednost česarkoli državnega s časom konvergira proti 0". Banke (dobro tudi nekatere druge gosp. družbe) so, zaradi reševanja, zgolj nezvezna izjema, kjer se v trenutku dokapitalizacije (točke nezveznosti) vrednost dotičnemu subjektu poveča za vbrizgano subvencijo, nato pa proces iz aksioma zopet poteka naprej - torej vrednost bank po infuziji ponovno prične konvergirati proti 0.

Sama infuzija in prodaja banke takoj po infuziji imata zaradi obstoja točke nezveznosti (potencialne singularnosti?!) rahlo slab timing. Veliko boljši timing bi bil tik pred infuzijo. Tedaj nastopi bolj optimalen moment, ki se glasi: "Jebeš Arharja, ta banka je zrela za stečaj!"