Saj vsem je jasno, da VZROK za zadevo niso šalabajzerizmi uradnikov.

Resna zgodba je, da so se snagatorji tako odločili, ker so se lahko in ker so poleg zaslužili. Problem pa je, da so zadevo izpeljali s par procesnimi napakami, zdaj pa jih (postranski) oškodovnaci sodno lovijo. Nakar seveda snagatorji poskušajo to pomesti pod preprogo. Ker če bodo nasadili par tretjerazrednih podpisanih uradnikov, utegnejo tudi ti povedati, da so delali po ukazih višjega ranga.

Zadnji izhod je, da se poplača podrejence, da bodo dali mir - prava zgodba pa je v tem, da so državo zadolžili za kaki dve milijardi preveč, nekdo pa bo dobil prekapitalizirane banke za nizko ceno.

Podrejenci so stranski učinek, zaradi katerega se slučajno vse skupaj razkriva.

Če je pri takih poslih provizija za odločevalce cca 5-10 odstotkov, je pri dveh milijardah (ki si jih je slovenija sposodila za brezveze) prostora za podkupnine cca 100 do 200 milijonov evrov.

Gotovo je večji del za bruseljske snagatorje, ki so zvijali roke slovenskim, pa tudi slovenski bodo verjetno dobili kak košček za zasluge. Zneski so ogromni.

Slovensko tožilstvo bi moralo tožiti slovenske odločevalce, ker so državo načrtno oškodovali za nekaj milijard, kar je več kot jasno vidno iz različnih vrednostenj in standardov revizij pri oceni potopljenosti bank.

To se seveda nikoli ne bo zgodilo, bomo se pa hecali okoli formalnosti s podrejenci.