Korporacijska televizija (Pop TV/Time Warner) je nedavno raztrompetala nekakšne domobranske pokopališke podvige v neki zakotni vasi, za katero nisem še nikoli slišal. Sedaj se je na nek malo čuden način spravil spravarit še sam Mussomeli. Namreč, to da veleposlaništvo postavlja spominske plošče preminulim prebivalcem države gostiteljice na svojo ograjo ni ravno običajna diplomatska praksa.

Tu se je treba vsekakor vprašati zakaj to počne. Kakšne koristi imajo od tega ZDA? Kje je tu ameriški interes?

- Je razpihovanje spravnega konflikta divide et impera?

- Da bi se na pragu tretje svetovne vojne ukvarjali z drugo pač nima smisla. Je mogoče problem v tem, da se raje koljemo med sabo, kot da bi se klali s sovražnikom, ki nam ga določi Amerika?

- Gre za kake ideološke finte? Napis na tisti plošči enači fašizem in komunizem, to pa je (neo)liber(t)ajzarski propagandni nateg.

- Gre čisto enostavno za neumnost in nerazumevanje? Mussomeli je svojo javno diplomacijo dosedaj vozil dokaj spretno, a po tisti ponesrečeni izjavi o tem, da so nas 1991 premalo pobili, mora človek začeti premišljevati tudi v tej smeri.

ZADNJI BOREC VRŽE DOMOBRANSKI SPOMENIK V ZRAK.......zanimivo končan članek, vendar manjka v članku nekaj drugega........KAJ TOREJ MANJKA V RAZMIŠLJANJU NOVINARJA ?

Ni razmišljanja kaj dela " pravna država "........ZAKAJ ?

Zato, ker so zatajili mnogi. Kot prvo bedakom ni jasen pojem JAVNEGA KRAJA Zakaj ?

Zato, ker je sprenevedanje, da je zid-spomenik na zasebni parceli, ki je bila prej del asfaltnega igrišča.........več ko sprenevedanje, sploh če to izreče še bivši predsedni Ustavnega sodišča.

"Javni kraj je tudi kraj, ki sam po sebi nima značaja javnega kraja (privat parcela ), vendar je brez kakršnihkoli ovir viden iz javnega kraja."

PRIMER:

Na odprtem dvorišču ali pa na njivi ob šolskem igrišču dva spolno občujeta in potem trdita, da sta na svoji zemlji oz. parceli.......dejansko pa se prekršek izvaja pred očmi vseh, ki 2 metra stran hodijo po javni parceli npr. pločnik ali šolsko igrišče.

Res sem bil razoćaran kako globoko je zabredel v nestrokovnost bivši predsednik US na TV.

Še gradbeni vidik: gre za velik objekt, saj je velik del bivšega igrišča dvignjen od prejšnjega nivoja......zadeva stoji v samem centru Grahovega, v samem križišču in je velikih dimenzij.........glede na dimenzije zidu bi morali organi ukrepati, pa nič.

Zamočilo je kar nekaj organov...........od ozko strok institucij, do gradbene inšpekcije in tudi policije ter seveda UE glede dovoljenja za prireditev, ki vznemrja širši krog ljudi.

To je vredno posebnega članka........tako bolj steibuchovskega, ki se lepo bere kot še bolj strokovnega članka, ki bi razgalil bedo in nivo pravno-upravnega znanja.

Še nekaj bolj spošno zgodovinskega:

ALI JE RES SLOVENIJI POTREBNA TA SRAMOTA POVELIČEVANJA POMOŽNIH POLICIJSKIH SIL, KI SO BILE NAJPREJ V SLUŽBI ITALIJANOV ( MVAC ) IN POTEM POD KOMANDO SS-GENERALA ROESENERJA?

ŠE NEKAJ ZVEZI BORCEV IN OSTALIM:

Kak kilometer ali dva od Grahovega v smeri vasi RADLEK stoji dosti, dosti manj ugleden in mogočen spomenik , kjer piše da je posvečen 12 talcem ubitim avgusta 1942.

Torej več kot eno leto pred uničanjem postojanke pomožnih policijskih sil pod vodstvom zločinskega SS-a .

Kaj je žalostno, če se primerja oba spomenika:

Na skromnem spomeniku talcem sredi gozda, kjer so bili ustreljeni nič ne piše kdo so, niti kdo jih je izdal oz. dal na seznam.........vsak pameten pa ve, da seznamov nikoli niso delali Italijani sami........Slovenec je dajal Slovenca na seznam, ki je služil okupatorju, včasih pa celo sodeloval v strelskem vodu, skupaj z Italijani, kar je dokazano z najdenimi fotografijami.

Nemci so bili vsaj toliko redoljubni in dostojni, da si niso dovolili, da bi v strelskem vodu med uniformiranimi vojaki stali tudi s klobuki možaki.

Desettisoče Slovencev so na sezname za taborišča ( italijanska in potem nemška ) dali njihovi bratje Slovenci. Večina seznamov pa se je delala v župniščih LJ škofije ( VSA ČAST ŠTAJERSKIM IN PRIMORSKIM DUHOVNIKOM ) in belogardističnih in pozneje domobranskih postojankah. Desettisoče Slovencev, od otrok do starcev, je umrlo zaradi teh bratskih seznamov danih okupatorju, da je lažje naredil selekcijo.

In večina teh seznamov je bila pred uničenjem Grahovega,Namerno napišejo celo, da so jih ubili komunisti, kar je več kot smešno, saj je bilo v jeseni 43 v teh dveh brigadah bore malo komunistov.Kdor si zna predstavljati kaj naredi v hiši topovska in minometna granata iz neposredne bližine.....bilo jih pa je kar nekaj......se samo nasmehne, ko bere, da so živi zgoreli.....mnogo ožganih trupel je bilo brez rok ali nog, kar je vsakemu poznavalcu jasno, da so zgoreli mrtvi v bitki s premočnim orožjem partizanov, ker se niso hoteli predati.

Američani so v startu imeli "očete" domovine - Jeffersona, Washingtona, Franklina..., najmanj deset političnih voditeljev, ki so bili dobro izobraženi in so kot naraščaj evropskega razsvetljenstva proučevali zgodovino. Poznali so človeško zmotljivost, šibkost in pokvarjenost, spretno so se izražali in si sami pisali govore. Bili so realistični in praktični, obenem pa so jih vodila najvišja načela. Niso potrebovali anket javnega mnenja, da bi vedeli, kaj morajo ta teden misliti. Dolgoročno razmišljanje jim ni delalo težav in svojih dejanj niso načrtovali samo do naslednjih volitev. Bili so samostojni in za preživetje niso potrebovali političnih ali lobističnih karier. Zanimala jih je znanost in najmanj dva sta se z njo tudi ukvarjala. (Carl Sagan)

Takrat je imelo ameriško državljanjstvo nekaj čez 2 milijona ljudi, približno toliko, kot Slovenija ob osamsvojitvi. Mi pač nismo bili in kot kaže nikoli ne bomo sposobni postaviti prave ljudi na prava mesta. Ali pa jih morda nimamo?

Ja tista o golobih je dobra
Kar se pa smeha tiče se ne bi strinjal,
prej bi rekel, da gre ljudem na jok

V svetu sta samo še dve državi z res extremno norimi
in iztirjenimi komunisti
Slovenija in Rusija, s komunisti,
ki so po njih izjavah za medije
še vedno sposobni ubijat
kot: tisti stanovnik, tisti turnšek, tisti pevci u stožicama, tisti karba....

Severne koreje sem ne bi prišteval, ker je tam narod pod totalnim terorjem in popolnoma odvisen od iztirjenega vodstva, tako kot so bili kitajci pod Mao Tce tungom

Včasih so me verbalni spopadi med komunisti in antikomunisti spravljali v slabo voljo in tesnobo, danes mi ne pridejo več do živega in mi gre, ko jih poslušam, kvečjemu na smeh.>

Brez odločnosti, da se obsodi in dokaže, da komunizem spada med fažizem in nacizem, ki ga je Eoropa jasno obsodila, pri nas se pa še kar podpira komunizem še v večji meri, tebi gre na smeh.

Večina tvojih člankov sem zelo zadovoljen, vendar s to zgornjo izjavo prikazuješ, kot da so vsi enaki, da se jim lahko še samo smeješ. S tem pa pokažeš, da ga s takimi izjami resnično serješ, kot ljubljanski golobi.

Je pa zanimivo, da naslov govori pa drugače, da titovi prvrženci izgubljajo bitko.

Pa razumi, če moreš.

"Včasih so me verbalni spopadi med komunisti in antikomunisti spravljali v slabo voljo in tesnobo ..."

Takoj po vojni so bili v Sloveniji umorjeni dojenčki in otroci. Krivci niso bili kaznovani, tesnoba je upravičena.

"... danes mi ne pridejo več do živega in mi gre, ko jih poslušam, kvečjemu na smeh."

Smeh zaradi teh dogodkov ni upravičen.

"Kajti najbolj zdrava reakcija na to specifično obliko slovenske kolektivne blaznosti je lahko samo smeh."

Zapreti po koncu vojne dojenčke in otroke v koncentracijsko taborišče, je blaznost. Povzročiti njihovo smrt je blaznost.

"... najbolj zdrava reakcija ... je lahko samo smeh."

Ne, to ni zdrava reakcija. Morda bo kdo mnenja, da teh povojnih otroških koncentracijskih taborišč v Sloveniji sploh ni bilo, navajam vir:

"15.08.1945 so partizani iz koncentracijskega taborišča Kidričevo materem pobrali 350 otrok starih do deset let in jih odpeljali v pripravljeno koncentacisjko taborišče za otroke v grad Ormož. Naredili so to iz straha pred mednarodnim rdečim križem. V enem mesecu je v tem gradu v Ormožu umrlo 39 otrok starih do 5 let. Umrli so zaradi lakote ." demokracija.si/slove...ko-taborie

V članku z naslovom: Partizani so po 9. maju 1945 ustanovili otroško koncentracijsko taborišče, je naveden
seznam umrlih otrok z imeni in priimki in z njihovimi datumi rojstva in smrti. Dojenčki in otroci so umrli avgusta in septembra leta 1945.

zanimivo je da mudsomeli slavi slovenske izdajalce, medtem ko iz svojih vojakov dela in jih preganja - mislim na politicnga azilanta snowdna v rusiji,ki je svetu izdal vohunske svinjarije amerike
osebno mislim,da bi mussomelija ze zdavnaj morali izgnatiiz slovenije zarafi stalnega vtikanja v slovenske notranje zadeva.
zgodovinsko gledano pa so slovenski izdajalci med ww2 ocitno pobili premalo ameriskih pilotov...

Steinbuchov prispevek je daleč pod nivojem prispevka Mussomelija na plošči. Kolumnist, preberi si napis še parkrat. Prav počasi. In ga nato premisli.

Edino veselje, ki sem ga vcasih imel s steinbuchovimi clanki je bilo to, da sem jim vedno, brez izjeme, pribil oceno sus. Ne da bi jih sploh bral, seveda. Tega sem preletel in sem se tako spomnil mojega nekdanjega veselja ter razlogov zanj.

[fibonaci]
> [vickibedi]
> > [fibonaci]
> > > [vickibedi]
> > > > [FIN-337614]
> > > > Bo treba odpreti še eno bolnišnico za Steinbucha
> > >
> > > Eden od njegovih boljših člankov, če mene vprašaš. Posebej mi je bila všeč zaključna filmska scena zadnjega borca NOV, ki se je odločil dvigniti v luft domobranski spomenik...
> >
> > Ena taka domislica je malo premalo za en film, celo za slovenskega ...
>
> Če pomislim na kakšnih šit zgodbah so bili narejeni nekateri filmi, od njih kar precej slovenskih, se mi tole zdi kot odlična istočnica.

xexe, potem pa zdaj čez praznike sestavi scenarij, ki bo imel rep in glavo, pa da vidimo ...

Že tukaj na forumu vidim dosti dobrih idej, za ostalo bi lahko poskrbel npr. Srđan Dragojević, mojster za relativizacijo balkanskih zdrah, katerega filmi morda res niso vzor objektivnosti, zagotavljajo pa dobro gledanost...

[dob]
> [vickibedi]
> > [FIN-337614]
> > Bo treba odpreti še eno bolnišnico za Steinbucha
>
> Eden od njegovih boljših člankov, če mene vprašaš. Posebej mi je bila všeč zaključna filmska scena zadnjega borca NOV, ki se je odločil dvigniti v luft domobranski spomenik...

Jaz pa ta konec razumem kot akt sprave.
Dinamit si v rit vtakne, prižge vžigalno vrvico in objame domobranski spomenik.

To sceno bi dal na začetek filma, vmes pa flashback-i od 1941 do Musomellijeve table na konzulatu...

Škoda časa za branje tega članka. Nimam drugega komentarja, kot da je avtor popolnoma nerazgledan. Žal.

Problem je, da je sposobnost dojemanja in intelekt tistih, ki bi lahko oz. morali kaj premakniti, na nivoju Mussomelijevih gležnjev.

Zadeva je preprosta, eni in drugi izvirajo iz iste baze, samo da so "recimo temu tako" eni malo bolj desni, druga pa malo bolj levi. Medsebojno udrihajo zato da se nekaj dogaja, zakamuflirajo rabote in poneumljajo ljudstvo - seveda si s tem priviligiranci polnijo žepe - na regularen način kakopak.
.
Prej ko bo narod uvidel ta dejanja, bolje bo za sam narod kot tudi za državo kot celoto!
Kaj mislite, kolikšna bi bila gneča in kolikšna bi bila prerekanja, pa koliko bi bilo metanja polen pod noge, če bi bila politična funkcija častna in ne profesionalna??? To pove vse - grebejo se za €, za narod se jim jebe!!

[macon]
Kakšni dve borčevski organizaciji? ZZB NOB prejema od države milijone, za vsakim vogalom ima spomenik in vsak teden proslavo, njeni vodje pa po potrebi grozijo tudi predsedniku vlade, če ni na njihovi liniji in zbirajo oborožene skupine, da bi ga zrušili.

Oborožene s čim? Rdečimi fanami?

Edini, ki je organiziral paradržavne oborožene skupine je bil Janša. Saj veš, Kunstelj in prijatelji.

[mataj]
> [macon]

Oborožene s čim? Rdečimi fanami?

Edini, ki je organiziral paradržavne oborožene skupine je bil Janša. Saj veš, Kunstelj in prijatelji.

Sem mislil, da je bilo to privatno kriminalno podjetje ...

Dejan Steinbuch, očitno - ko vseglihaš- nečesa NE razumeš:
NI PROBLEM, kaj se je počelo MED vojno. Hudič tiči v grdih in grozovitih rečeh, ki so jih komunisti počeli PO vojni.
SAMO TO JE SPORNO.
Če bi bila ''kamen spotike'' zgolj in samo HUDA JAMA, niti v najbolj drznih sanjah ne bi imel previce med levimi in desnimi postaviti enačaja.
Upam, da sem ti 1 x za 10000 X dovolj jasno in glasno povedal in pokazal, v katerem grmu tiči zajec!

[mataj]
Je razpihovanje spravnega konflikta divide et impera?

Itak. Nerazgledani domorodci v podalpski koloniji so dokazano brezupen primer, ki ni sposoben dojeti Zgodovinske resnice. Naloga Gospodarja je, da jim na čelo vgravira pravo resnico ter hlapcem pokaže, kje je njihovo mesto.

[menim]

V članku z naslovom: Partizani so po 9. maju 1945 ustanovili otroško koncentracijsko taborišče, je naveden
seznam umrlih otrok z imeni in priimki in z njihovimi datumi rojstva in smrti. Dojenčki in otroci so umrli avgusta in septembra leta 1945.

Tvoje objokovanje žalostne usode teh otrok bilo bilo dosti bolj verodostojno in objektivno, če bi začel s taboriščem na Rabu in končal pri tem, kjer si začel.
sl.wikipedia.org/wik...išče_Rab

[fibonaci]
> [menim]
>
> V članku z naslovom: Partizani so po 9. maju 1945 ustanovili otroško koncentracijsko taborišče, je naveden
> seznam umrlih otrok z imeni in priimki in z njihovimi datumi rojstva in smrti. Dojenčki in otroci so umrli avgusta in septembra leta 1945.


Tvoje objokovanje žalostne usode teh otrok bilo bilo dosti bolj verodostojno in objektivno, če bi začel s taboriščem na Rabu in končal pri tem, kjer si začel.
sl.wikipedia.org/wik...išče_Rab

Koncentracijsko taborišče Rab, ki ga omenjaš, je bil razpuščen septembra 1943 ob kapitulaciji Italije, ko je vojna še trajala.

Komentiral sem dogodke, ki so se zgodili, ko je bila vojna že končana, zato obe taborišči nista primerljivi.

IN KJE BO JOSEPH MUSSOLELLI ODKRIL NASLEDNJO SPOMINSKO PLOŠČO

Po prepričanju ameriškega veleposlanika je ključ za razumevanje zgodovine pogumno vztrajanje pri spoznavanju resnice. V tem duhu potemtakem veleposlanika Mussomelija na poti do iskanja sprave čaka še veliko dela, ki se ga je slovesno lotil prav v Sloveniji, čeprav maščevanje poražencem II. svetovne vojne še zdaleč ni bilo le stvar 'komunistične ideologije'. Dokaze je že pred leti zbral kanadski pisec James Bacque in jih objavil v knjigi Druge izgube, ki jo je leta 2007 za Mladino pod drobnogled vzel Marcel Štefančič, jr. Bacque namreč v svoji knjigi trdi, da je v zavezniških taboriščih, predvsem ameriških in francoskih, med letoma 1944 in 1949 umrlo od 790.000 do milijona Nemcev, bolj ali manj vojakov, a tudi civilistov obeh spolov in vseh starosti: »V francoskih in ameriških taboriščih je umrlo vsaj desetkrat več Nemcev kot v vseh spopadih na zahodni fronti v severozahodni Evropi od junija 1941 do aprila 1945.« In kot dodaja, se je to zgodilo namerno - da je šlo za povojno maščevanje poražencem.
www.mladina.si/97208...ge-izgube/

DRUGE IZGUBE

Zakaj maščevanje poražencem II. svetovne vojne ni bilo le stvar "komunistične ideologije"

"Tako je kot v Buchenwaldu in Dachauu, je premišljeval stotnik Julien, ko je previdno stopal med živimi mrtveci po strmem pobočju nekdanjega ameriškega taborišča. S svojim trinajstim alžirskim polkom se je boril proti Nemcem, ker so rušili Francijo, toda nikoli si ni predstavljal takšnega maščevanja - živih okostnjakov, ki so eden preko drugega ležali v blatu in nekateri umirali, medtem ko jih je opazoval, drugi pa so se oklepali svojih kosov lepenke in se stiskali pod njo, čeprav je bil topel julijski dan; ženske so ležale v jamah, ki so si jih izgreble v zemljo in ga nemo opazovale z lačnimi očmi, njihovi od edema napihnjeni trebuhi pa so groteskno oponašali nosečnost; pogled starcev z dolgimi sivimi lasmi je bil brezumen, iz otroških, črno obrobljenih oči je komaj še sijalo kaj življenja. Julien ni vedel, kje naj začne. V taborišču, v katerem je bilo 32.000 ljudi, ni bilo nobene hrane. V 'bolnišnici' sta dva nemška zdravnika, Kurth in Geck, poskušala poskrbeti za množico umirajočih, ki so ležali na umazanih odejah pod golim nebom in med sledmi šotora, ki so ga Američani ob odhodu vzeli s seboj."

Tako eno izmed povojnih zavezniških taborišč popisuje kanadski pisec James Bacque, avtor knjige Druge izgube, ki je zdaj, v prevodu Andreja Pozniča, izšla tudi pri nas. Ko je izšla prvič, leta 1989, je za sabo potegnila bučne polemike, simpozije, članke, naslovnice, dokumentarce, zanikanje, ogorčenje in začudenje. Nekateri zgodovinarji, recimo Richard Overy, Desmond Morton in Jonathon Osmond, so jo hvalili, mnogi so jo razsuvali, tretji so jo razglašali za novo teorijo zaroto, četrti pa so v njej videli le dobro vodo na neonacistični mlin. Stephen Ambrose, sloviti ameriški zgodovinar in kronist II. svetovne vojne, knjige najprej ni mogel prehvaliti - Kanadčana je povabil k sebi, na svoje posestvo, mu dal nekaj nasvetov in mu knjigo pomagal celo delno urediti, obenem pa stalno ponavljal, kako mu zavida, ker je opazil to, kar je sam spregledal. Za revijo Time je rekel, da gre za "zgodovinsko odkritje". Toda kmalu po cunamiju, ki ga je povzročila knjiga, si je premislil - zdaj je po novem trdil, da Bacque hudo pretirava, nateguje fakte in prireja statistike. Še več, leta 1992 je po simpoziju v New Orleansu, ki je obračunal z Drugimi izgubami, uredil še knjigo, Eisenhower in nemški vojni ujetniki, ki je obračunala z njo. Ni bila edina. Teksti, ki so napadali Druge izgube, so postali prava industrija. Kar seveda ne preseneča. Prvič, Bacque v svoji knjigi trdi, da je v zavezniških taboriščih, predvsem ameriških in francoskih, med letoma 1944 in 1949 umrlo od 790.000 do milijona Nemcev, bolj ali manj vojakov, a tudi civilistov obeh spolov in vseh starosti: "V francoskih in ameriških taboriščih je umrlo vsaj desetkrat več Nemcev kot v vseh spopadih na zahodni fronti v severozahodni Evropi od junija 1941 do aprila 1945." In drugič, Bacque pravi, da se je to zgodilo namerno - da je šlo za povojno maščevanje poražencem. Zgodovinarji so sicer na vse pretege dokazovali, da je Bacque svoje "odkritje" napihnil čez vse plafone, toda ko se je vse razkadilo, je na mizi še vedno ostal mučni stranski produkt tega "odkritja" - da "povojni poboji" niso bili le domena vzhodnih, komunističnih režimov in da potemtakem maščevanje poražencem II. svetovne vojne ni bilo le stvar ideologije.

"Počasna taborišča smrti"
Toda Bacque svoje zgodbe ne začne po II. svetovni vojni, ampak že leta 1943, v Teheranu, ko je Stalin rekel, da bi bilo treba po II. svetovni takoj zbrati 50.000 nemških častnikov in jih javno postreliti in ko je ameriški predsednik Franklin D. Roosevelt po Churchillovem burnem negodovanju navrgel, okej, če ne 50.000, potem pa 49.000. Elliott Roosevelt, Roosevelt sin, sicer brigadni general ameriške vojske, naj bi ob tem navdušeno vzkliknil, da jih je treba pobiti še več - in da bi ameriška vojska to podprla. Predsednik Roosevelt ni skrival svojih maščevalnih impulzov: "Z Nemčijo moramo obračunati zelo trdo in pri tem mislim na vse Nemce, ne zgolj na naciste. Treba jih bo bodisi kastrirati ali pa jih zgrabiti tako, da ne bodo nikoli več rojevali otrok, ki bi še kdaj počeli to, kar so v preteklosti počeli njihovi očetje." Vse to je bilo tudi v rimi z načrtom Henryja C. Morgenthaua, ameriškega finančnega ministra, ki je zahteval troje: prvič, da se Nemčijo razdeli na dve državi, drugič, da se njene težko-industrijske predele - Posarje, Porurje in Šlezijo - internacionalizira ali priključi drugim državam, in tretjič, da se vso njeno težko industrijo razgradi in uniči. Ostala bi le še zemlja - ostalo bi izginilo. Ergo: Nemčijo bi prelevili v kmetijsko, pastoralno deželo. Ali kot je rekel Roosevelt: "Nobenega razloga ni, da bi se Nemčija ne mogla vrniti za kakšno stoletje in pol nazaj."

Nemški vojaki so ob koncu II. svetovne vojne množično bežali proti zahodu in se predajali zahodnim zaveznikom, jasno, v prepričanju, da bodo z njimi ravnali bolje kot komunisti, toda z dežja so v resnici prišli pod kap. Vsaj tako pravi Bacque, ko izrisuje "kap", pod katerega so padli nemški vojni ujetniki.

* Prvič, Dwight D. Eisenhower, vrhovni poveljnik zavezniških sil, naj bi jih skušal sistematično izstradati. Nemškim ujetnikom so obroke hrane stalno zmanjševali, daleč pod minimum, kar pomeni, da velikosti obrokov niso določali v skladu z določilom Ženevske konvencije, ki pravi, da morajo biti ujetniki nahranjeni po enakih merilih kot zaledne enote vojske, ki jih je ujela (= ameriški vojaki). Eisenhower je, kot pravi Bacque, že med vojno svoji ženi pisal, da bi bilo treba po vojni likvidirati okrog 3.500 nemških častnikov, ki bi jim bilo treba dodati še vse visoke člane nacistične stranke in gestapa, obenem pa je poudarjal, da bi bilo treba Nemčijo razdeliti na toliko con, kolikor je bilo okupiranih držav, toda njegovo sovraštvo do Nemcev naj bi zaradi tega, kar so ob koncu vojne odkrivali v nacističnih koncentracijskih taboriščih, le še naraščalo. Nacistom so omogočili, da so, kot je rekel poveljnik nekega taborišča, "poskusili odmerek lastnega zdravila". Vojaška skladišča so bila polna hrane, ujetniki pa so stradali. Rdečemu križu in civilistom so prepovedali dostavljati hrano. Rdeči križ je imel polna skladišča hrane, ki pa je ni mogel razdeliti - Američani so vagone s hrano preprosto vračali nazaj, toda vedno so našli "razlog" (zastoji v prometu, pomanjkanje pokritih skladišč ipd.).

Drugič, v ujetniških taboriščih - "taboriščih počasne smrti" - ni bilo nobenih zavetišč in nobenega udobja. "Taborišča so bila gole poljske površine, obdane z bodečo žico, imenovali pa so jih začasne ograde za vojne ujetnike." Dodajte stražne stolpe in žaromete. Gradnja kakršnihkoli bivališč znotraj ograd je bila strogo prepovedana. Niti šotorov ni bilo, kaj šele sanitarij in dezinfekcijskih sredstev. "V nekaterih taboriščih je bila gneča tolikšna, da ujetniki niso mogli niti ležati." Izžeti, umazani, razcapani, mršavi ujetniki so tako vegetirali na prostem - v dežju, sodrgi, snegu, mrazu, vetru, blatu. Spali so v jamah, ki so jih izgrebli z rokami, jedli travo, pili pa urin. Če so imeli sploh kaj urinirati - vode pogosto ni bilo. "Nekateri so se plazili po tleh in lizali zemljo, da bi dobili nekaj vlage." V nekaterih ogradah, recimo v Rheinebergu, se jih je gnetlo več kot 100.000. Bolezni in infekcije so cvetele kot gobe po dežju - griža, tifus, tuberkuloza, garje, diareja, tetanus, sepsa, gangrena, pljučnica, dehidracija. Tiste, ki so skušali zbežati, so polovili ali pa postrelili. Nekateri so umrli v človeških iztrebkih. V povprečju so tehtali "od 35 do 45 kilogramov". Trupla so nalagali na kamione in jih odvažali. Če ni bilo dovolj krst, so jih zažgali ali z buldožerji zagrebli v množične grobnice, včasih še žive. "V 10 tednih ameriškega poveljstva v šestih taboriščih v okolici Bretzenheima je umrlo 18.100 ujetnikov." Nekateri so se med prevozom v vagonih zadušili, nekateri so umrli med maršem od železniških postaj do taborišč, nekatere pa so kamenjali domačini. No, včasih so pazniki truplo kakega ujetnika privezali na ograjo - v svarilo drugim.

* Drugič, Eisenhower, ki je stalno ponavljal, da ameriška vojska spoštuje določila Ženevske konvencije, in ki mu je general Patton, vedno bolj naklonjen nacistom kot komunistom, očital, da "proti Nemčiji uporablja gestapovske metode", je dal poleti 1945 nemške vojne ujetnike, ki so bili v ameriških rokah, prekvalificirati v "razorožene sovražne sile", to pa zato, da bi jih izvzel zaščiti Ženevske konvencije. Ko pa so vojni ujetniki izgubili status vojnih ujetnikov in kritje Ženevske konvencije, je šlo le še na slabše - smrtnost se je povečala.

* Tretjič, delegacijam Rdečega križa so prepovedali vstop v zavezniška taborišča, tako da ni mogel izpolniti pričakovanj Ženevske konvencije, ki pravi, da je Rdeči križ dolžan obiskati vojne ujetnike ter potem zaupno poročati tako državi, ki drži te ujetnike, kot državi zaščitnici, ki je bila v tem primeru Švica. Toda Amerika je Švici takoj po koncu vojne vzela status države zaščitnice, Rdečemu križu pa sporočila, da so zdaj, ko ni več države zaščitnice, njihovi obiski v taboriščih nepotrebni, ker nimajo več komu poročati, s čimer je Amerika - paradoksalno - kar sama "prevzela vlogo sile zaščitnice". Ujetniki so tako izgubili "pravico do zasebnega pogovora z neodvisnimi opazovalci, ki bi jim lahko povedali, kaj se z njimi dogaja." S tem so Američani javnost povsem odrezali od informacij, še toliko bolj, ker so vojnim ujetnikom - "razoroženim sovražnim silam" - vzeli tudi pravico do pošiljanja in prejemanja pošte. Plus: nemške vojne ujetnike so premeščali na prisilno delo v Franciji, da bi obnovili to, kar so porušili, mnoge pa so - proti njihovi volji - izročili Sovjetski zvezi.

"Kje so trupla?"
Asociacije, ki jih je sprožal pogled na ta taborišča, so bile samoumevne. Ko je začela Francija vojne ujetnike prevzemati od ameriške vojske, je maršal Alphonse Juin rekel, da so bili mnogi ujetniki "podobni na smrt sestradanim razvalinam iz Dachaua in Buchenwalda". Verjetno ne brez razloga. Toda tudi francoskemu taborišču Thoree les Pins so domačini pravili "Buchenwald". Spet verjetno ne brez razloga. Časopis Le Monde je pisal: "Tako kot danes govorimo o Dachauu, bo čez deset let ves svet govoril o taboriščih, kakršno je v Saint Paul D'Eyjeauxu." V tem taborišču so ujetniki tako hitro umirali, "da so v nekaj tednih napolnili dve pokopališči s po dvesto grobovi." Celo Robert Murphy, Eisenhowerjev svetovalec, je opazil, da so bili ujetniki "skoraj tako izčrpani, kot so bili interniranci v nacističnih koncentracijskih taboriščih", medtem ko je polkovnik Philip Lauben rekel, da je bila pokrajina Vosges, kjer je bilo več francoskih in ameriških taborišč, "eno samo taborišče smrti". Tudi ne brez razloga. Bacque pravi, da je "v obdobju od leta 1945 do 1948 v francoskem ujetništvu umrlo ne več kot 314.241 in ne manj kot 167.000 nemških vojaških ujetnikov."

Z eno besedo: James Bacque visoko smrtnost med nemškimi ujetniki pripiše "načrtu", ki je stal za vsem tem, še toliko bolj, ker po vojni ni bilo takega pomanjkanja hrane, kot je trdilo zavezniško poveljstvo, ki da Ženevske konvencije ni moglo izpolnjevati "zgolj zaradi globalnega pomanjkanja hrane" in ki da je storilo vse, "kar se je dalo storiti", in ker v kanadskih in britanskih taboriščih - kljub "globalnemu pomanjkanju hrane" - ni bilo kake omembe vredne smrtnosti, pa četudi "so imeli Britanci in Kanadčani že kmalu po dnevu zmage več kot dva milijona ujetnikov." Tisti, ki so šli skozi obe sorti taborišč, so rekli, da je bila "razlika kot dan in noč". Bacque obenem najde tudi množico razlogov, zakaj je to, kar se je dogajalo v zavezniških taboriščih, ostalo prikrito: cenzura in totalni nadzor informacij, apatija medijev, pomoč v hrani in orožju, s katero so Američani nagradili molk zaveznic, "nenavadno vojaško knjigovodstvo", ki je prirejalo statistike, ustvarjalo "majhne številke" in mrtve skrivalo pod nedolžno oznako "druge izgube", nemški povojni mazohizem, kombiniran z občutkom krivde za vojne zločine, prilagajanjem zavezniški, še posebej ameriški okupaciji in prikrivanjem resnice o lastnem ponižanju, friziranje nemških zgodovinskih knjig, ki jih je pakiralo nemško zunanje ministrstvo, in izbruh hladne vojne, ki je Zahodu omogočil, da vse slabo pripiše novemu Imperiju zla, Sovjetski zvezi, ki so ji zlagoma naprtili tudi krivdo za izginotje in smrt nemških vojnih ujetnikov.

A kot rečeno, Bacqu so očitali, da se moti in da pretirava, da manipulira s statistikami smrtnosti, da ignorira fakte in zlorablja dokumente, da ne razume konteksta, da pričam v usta polaga svoje besede, da ima kredibilnost zanikovalcev Holokavsta (ki itak komaj čakajo, da bi nacistične vojne zločine moralno izenačili z zavezniškimi povojnimi zločini in da bi s tem relativizirali nacistični Holokavst), da ni bilo načrta za organizirano in sistematično izstradanje nemških vojnih ujetnikov, da so po vojni stradali vsi, ne le vojni ujetniki, da v kategorijah "razorožene sovražne sile" in "druge izgube" ni bilo nič zarotniškega, da Eisenhower ni bil Hitler (to ni bilo v njegovem značaju, kot pravi Ambrose), da so mnogi nemški ujetniki že prišli hudo bolni in ranjeni in da je v ameriških taboriščih umrlo kvečjemu 56.000 nemških vojnih ujetnikov, sploh pa - kje so trupla? Kam je Ike skril milijon trupel? Toda ironično, nihče ni zanikal, da je Bacque nenadoma sprožil orjaško zanimanje za povojni obračun z Nemčijo (simpozijem in knjigam še vedno ni ne konca ne kraja), da je bilo v zavezniških povojnih taboriščih res grozno, da so nemški vojni ujetniki - še zlasti v prvih kaotičnih tednih po koncu vojne - res hudo trpeli, da so nekateri poveljniki teh taborišč in nekateri ameriški vojaki res počeli grozne, tako rekoč "gestapovske" reči ter da je šlo pri tem pogosto res za maščevanje. In seveda, ko je Bacque delokrog povojnega maščevanja poražencem raztegnil na Zahod, ni mogel nihče zanikati, da ni s tem zagrenil življenja tistim zgodovinarjem, ki vzroke za povojni obračun s poraženci vidijo zgolj v "komunistični ideologiji" - poražencem so se očitno maščevali tudi zahodni antikomunisti.
www.mladina.si/97208...ge-izgube/

RAOUL LAPORTEIR

Zamolčana usoda poražencev: v ameriških in francoskih ujetniških taboriščih je po koncu druge svetovne vojne zaradi lakote umrlo približno milijon nemških vojakov in civilistov.
Kanadski avtor James Bacque je konec osemdesetih let prejšnjega stoletja v Franciji raziskoval življenjepis heroja francoskega odporniškega gibanja Raoula Laporteira, ob tem pa je naletel na dokumente in pričevanja o množičnem umiranju nemških vojaških ujetnikov v francoskih taboriščih. Sledi so ga vodile naprej, v ameriške, britanske, kanadske in slednjič, po padcu železne zavese, tudi v sovjetske arhive, in v knjigi Druge izgube je prvič po drugi svetovni vojni osupnil zahodno javnost s šokantno, skoraj pol stoletja zamolčano resnico: v zavezniških, zlasti v ameriških in francoskih ujetniških taboriščih v zahodni Evropi, je v nekaj mesecih po koncu druge svetovne vojne zaradi stradanja, zanemarjenosti in izčrpanosti umrlo najmanj 900.000 ujetnikov, verjetno pa še veliko več. Edina sled, ki je ostala za njimi, so številke v vojaških poročilih iz ujetniških taborišč, ki so zapisane pod stolpci z oznako Druge izgube.
www.ciceron.si/site/...zgube.html
www.ciceron.si/site/...dlomek.pdf
www.ciceron.si/site/...e_foto.pdf

TAM ALTAE SUNT RADICES STULTITAE.
Tako globoke so korenine norosti.

[denac]
> [fibonaci]
Tvoje objokovanje žalostne usode teh otrok bilo bilo dosti bolj verodostojno in objektivno, če bi začel s taboriščem na Rabu in končal pri tem, kjer si začel.
> sl.wikipedia.org/wik...išče_Rab

Tvoje pisarije ne dohajajo zgodovine. na Rab so ljudje odhajali tudi zaradi partizanskih izzivanj. malo so "požgečkali" Lahe, se umaknili, Lahi pa so zasedli najbližjo vas, požgali nekaj poslopij, ustrelili nekaj talcev, ostale pa odpeljali na počitnice na Rab. Da bi partizani napadli Lahe v vasi, seveda ni bilo govora. Preizkušena komunistična taktika.
Če so nekateri izdajali v stiski, partizane ni vodila nobena stiska, ampak nesramna in zločinska taktika.

Bravo majstore, dolgo si se trudil in končno ti je uspel enkraten, odkrit in do konca pošten prikaz svoje prave dvolične, farizejske in pokvarjene duše. Zdaj si presegel samega sebe in ta rezultat boš težko še kdaj izboljšal. Poglej se v špegel, pljuni istini u oči in sebi v lice.

Če bi bil prišteven in duševno zdrav, bi bil kandidat za dve leti robije po 297. členu, taka je zajebana komunistična pravna država, ker pa si bolj zidarjeve sorte, ti bo tudi s tem prizanešeno. Blagor ubogim ...

Složno bruhajo, po svojem, vseh
dežel (stein/kamen)bruhi, mar da
se lažje repenčijo tuji napuhi ?

Sodražan

[BatonFin]
>
Hvala za minuse ... sem pa našel nekaj ... kdor išče ta najde ... vir so avtorji podakovne baze aktivistov "posvojite žrtev ..."

Številke imaš prave, zgodovinarji so to menda preverili že do 99%, ampak kot vidiš, je zgodovinska resnica danes zelo nepriljubljena tema, ker z njo ne more več vsak taliban manipulirat kakor mu paše.

[NavadniNimda]
> [0701CITYX]
> > P.S.: Je morda kdo Mussomelija že vprašal, če imajo po ZDA vsakoletne komemoracije ob spomenikih ene in spomenikih druge strani iz državljanske vojne?
>
> Imajo, imajo. Čeprav je za "liberalce" (beri: kaviar levičarje) beseda konfederalec vedno bila psovka. Pa kaj. (Kar se mene tiče je Jug, Deep South, milijonkrat boljši od kakega umetnega New Yorka ali preseratorske Californije).

Morebiti je potrebno poudariti tudi, da je po koncu 4-letne državljanske vojne, bila takojšnja demobilizacija na obeh straneh. Na strani poražencev, so vsi vojaki in generali južnjaške vojske lahko odšli domov še isti dan, ko je bila podpisana kapitulacija. Ni bilo nobenih represalij, zapiranj, pobijanj. America je najboljša država na svetu tudi zaradi tega!

PS. Glede Slovenec in Slovenians se motiš: prvo je Angleška (kao uradna) verzija, drugo pa uporabljamo v pogovornem jeziku predvsem Američani.

... čuj, NavadniNimda ... evo, zdaj končno vem, zakaj ti vedno znova napišeš toliko neumnosti na toti forum ... jebiga, slovenščina ni glih najbolj enostavna in zato je treba vam Američanom kakšno neumnost tudi oprostiti ... khmm, čeprav mi ni jasno, zakaj ne pišeš v svojem ameriškem jeziku, saj imamo tudi Slovenci zdaj Google Translate, pa si lahko vse prevedemo ... evo, stavim gajbo pira, da dosti večjih neumnosti od tvojih niti Google Translate ne more napisat, ampak bi se potem ti vsaj lahko izgovarjal, da so te narobe prevedli ...

da bi se v slučaju vojne v tem trenutku, zopet gledali preko puškinih cevi.

V kolikor bi v prvem planu vojne bila komunistična revolucija, imaš prav.

[menim]
>
Koncentracijsko taborišče Rab, ki ga omenjaš, je bil razpuščen septembra 1943 ob kapitulaciji Italije, ko je vojna še trajala.

Komentiral sem dogodke, ki so se zgodili, ko je bila vojna že končana, zato obe taborišči nista primerljivi.

Jaz sem pa mislil, da ti gre za uboge otroke, in če že točiš krokodilje solze za tistimi "tvojimi", bi lahko še eno solzico za teh sto otrok na Rabu, eni in drugi niso bili nič krivi, še manj pa si zaslužijo, da še po tolikem času razni pokvarjenci manipulirate z enimi proti drugim.

[fibonaci]
Bravo majstore, dolgo si se trudil in končno ti je uspel enkraten, odkrit in do konca pošten prikaz svoje prave dvolične, farizejske in pokvarjene duše. Zdaj si presegel samega sebe in ta rezultat boš težko še kdaj izboljšal.

To ni njegova duša, ampak bistvo spravnega spora. Gre za spremembo vrednot. Včasih je bila vrednota odpor, danes je vrednota agresija. Okupator nikoli ni nič kriv, vse se mu odpusti. Za okupatorjeve zločine so krivi domorodci, ki ga jezijo.

[denac]
Lej, še dopisal sem, da se ne boš preveč sprenevedal. Komunističnim pokvarjencem, ki zagovarjajo zločin,

Kakšna domišljavost! Od kod ti ideja, da bi lahko komurkoli padlo na kraj pameti, da bi pred tabo karkoli zagovarjal? Pa kaj misliš da si?

[0329Softb]
> da bi se v slučaju vojne v tem trenutku, zopet gledali preko puškinih cevi.

V kolikor bi v prvem planu vojne bila komunistična revolucija, imaš prav.

... čuj, v prvem planu vojne bi v vsakem primeru bila komunistična revolucija ... khmm, če sodim po totem forumu, se razume ...

P.S.: hvalakurcu so z redkimi izjemami najbolj borbeni senilni starčki, tako da se ni treba bat ...