Vse problematične države, ki jih omenjaš, so uravnotežile tekoči raču, tako da neke nadaljnje splošne notranje devalvacije ne potrebujejo več (delna izjema je Ciper, kjer je komunistično pometanje problemov pod preprogo trajalo najdlje in je počilo nazadnje. Čeprav se sam za CIper ne bi preveč bal, zaradi angleške kolonialne tradicije je to izmed naštetih država z največjo reformno sposobnostjo).

Mora pa večina teh držav uravnotežiti razmerje med javnim in zasebnim sektorjem, kar še posebej velja za Slovenijo, ki je na tem področju v krizi naredila daleč najmanj.