Laž je zavestno govorjenje neresnice.
Aktualen podatek sem dobil na net-u (Resolucija o strateških usmeritvah razvoja slovenskega kmetijstva /www.uradni-list.si/4. apr. 2011 – Kmetijska zemlja zavzema manj kot 30% vse površine, ta delež pa vztrajno pada zaradi zaraščanja, širjenja zazidalnih površin in nove ...), poznan pa mi je tudi članek, ki celovito obravnava temo in kjer v drugem delu piše: "Kmetijska zemljišča najdemo na 32% celotnega državnega ozemlja,..". To potrjuje moj zapis.
Med razlogi za manjšo pridelavo avtorja v članku (glej spodaj) navajata naravne danosti (stanje pridelovalnih virov v Sloveniji - omenjaš), zgodovinski razvoj (omenjaš razdrobljenost), nepremišljeno pozidavo (glej zadnji odstavek UVODA),...

"RAZGLEDI"/ 2010/ znanstveni članek mag. A. Perpar-ja in dr. A. Udovč-a:
"REALNI POTENCIAL ZA LOKALNO OSKRBO S HRANO V SLOVENIJI"

Izvleček:
V Sloveniji se je stopnja samooskrbe s prehranskimi proizvodi v zadnjih letih zmanjšala, za nekatere proizvode celo pod polovico. V prispevku so podane kvalitativne ocene možnosti za izboljšanje trenutne stopnje samooskrbe. Ocene temeljijo na primerjalni analizi proizvodnih potencialov kmetijskih zemljišč, projekciji razvojnih trendov na področju kmetijstva in rabe kmetijskih zemljišč ter trendov v potrošnji hrane. Dodana je tudi analiza primerov dobrih praks zagotavljanja lokalne oskrbe s hrano ter rezultati modela MOLAND, ki simulira prihodnje rabe kmetijskih zemljišč glede na možne globalne razvojne scenarije.
Ključne besede: lokalna oskrba, hrana, kmetijska pridelava, samooskrba, Slovenija1.
UVOD
V pričakovanih razmerah nestabilne oskrbe s hrano na globalni ravni, pa tudi zaradi spoznanj o negativnih okoljskih učinkih velikih (tudi medcelinskih) transportov hrane, postaja vprašanje lokalne in regionalne samooskrbe s hrano ponovno pomembno, prehranska varnost ter lastna proizvodnja hrane pa postajata ponovno strateški politični vprašanji tudi v Sloveniji. Slovenija z domačo pridelavo ne pokriva svojih potreb po kmetijsko-živilskih proizvodih, stopnja samooskrbe pa je za živalske proizvode precej višja kot za rastlinske proizvode.
Pridelava in prireja rastlinskih in živalskih prehranskih proizvodov je osnovna naloga kmetijskega sektorja, kjer se v zadnjih nekaj letih dogajajo razmeroma precejšnje spremembe.
V Sloveniji se s kmetijsko pridelavo in prirejo ukvarja okrog 77.000 kmetijskih gospodarstev, njihovo število pa z leti upada. V strukturi rabe kmetijskih zemljišč zavzemajo največji delež trajni travniki in pašniki, njihova površina se v zadnjih letih bistveno ne spreminja. Obseg živinoreje v zadnjih letih upada, saj se zmanjšuje tako število kmetijskih gospodarstev, ki redijo živino, kot tudi število živine.
Naravni pogoji za kmetovanje in zgodovinski razvoj agrarne strukture v Sloveniji ne omogočajo visoke produktivnosti v kmetijstvu. Velik delež zemljišč je na območju s težjimi naravnimi razmerami za pridelavo, posestva so razmeroma majhna in močno razdrobljena, njihova stopnja specializacije je nizka, velikostna struktura kmetijskih gospodarstev pa s stališča doseganja pogojev za visoke ekonomske rezultate dokaj neugodna. V zadnjem času sicer prihaja do nekaterih strukturnih sprememb. Število kmetijskih gospodarstev se znižuje, zato se površina kmetijske zemlje v uporabi na kmetijo nekoliko povečuje, s tem pa se povečuje tudi povprečna velikost kmetijskih gospodarstev, a še vedno manj od želenega. Rezultati kažejo, da se je po letu 2006 ta proces ponovno ustavil.

Drugi razlog, ki je z vidika samooskrbe hrane v Sloveniji zaskrbljujoč, je pozidavanje in spreminjanje namembnosti kmetijskih zemljišč z najboljšim pridelovalnim potencialom. Obseg teh zemljišč je v Sloveniji že po naravi zelo omejen, Slovenija pa je glede zagotavljanja prehranske varnosti na podlagi lastnih kmetijskih zemljišč povsem na koncu lestvice držav članic Evropske unije.

2. STANJE PRIDELOVALNIH VIROV V SLOVENIJI
V strukturi rabe tal v Sloveniji pretežni del ozemlja pokrivajo gozdovi (59,8 %), njihova površina pa se je doslej še povečevala. Kmetijska zemljišča najdemo na 32 %
celotnega državnega ozemlja, preostalih 8,2 % pa predstavljajo ostala zemljišča (pozidano, močvirja ipd; PRP 2007–2013 2010, 17). V strukturi rabe kmetijskih zemljišč po evidenci o dejanski rabi kmetijskih zemljišč in gozdov največji delež zavzemajo trajni travniki in pašniki (54,6 %), sledijo njive (30,3 %) ter trajni nasadi (8,4 %). Slabih 7 % predstavljajo ostala kmetijska zemljišča,
na katerih je bilo gospodarjenje zaradi naravnih, ekonomskih ali socialnih razlogov opuščeno. Kar 85 % nacionalnega ozemlja, oziroma 72,5 % kmetijskih zemljišč, se nahaja v območjih z omejenimi možnostmi za kmetovanje (OMD).
... itd..

LP