Balada o pudingu.

Ko je puding vroč in mlad, je mehak in fleksibilen. Vreje. Brbota. Na njegovi površini se pojavljajo živahni mehurčki, poln je kreativnosti, poln je potenciala.

Nato se puding postopoma konsolidira.

Zateče se, bi rekli, v nekoliko bolj resno in uglajeno stanje. Ne brbota več toliko. Njegove najbolj tople in vročekrvne mase potonejo v blaženo sredino in na dno.

Na vrhu pudinga pa se začne, komaj opazno, nabirati tanka, tanka plast skorje. Na začetku je skoraj ni videti. Tanjša je od desetinke milimetra, tisočkrat nežnejša od deviške kožice. Puding je takrat še mlad in vroči mehurčki od spodaj lahko v vsakem trenutku to skorjo brez težav še vedno predrejo.

Toda skorja je prefrigana. Čeprav jo občasno še raztrgajo mehurčki od spodaj, se začne združevati. Vsa masa, ki se zgrinja na vrhu pudinga, oblikuje skrivnostni tajni pakt proti spodnjim, vročim plastem pudinga. Dve najmočnejši polovici ranljive skorje se na tajnem sestanku dogovorita o sodelovanju.

Skorja na vrhu je vedno trdnejša in vedno debelejša. Vedno teže jo je predreti od spodaj. Vroče plasti pudinga, željne svobode in kreativnosti, so vedno bolj ujete pod njo. Zaganjajo se vanjo, butajo vanjo, toda skorja je vedno bolj suverena, vedno bolj trdna in rigidna.

Skorja na vrhu ve, da se mora okrepiti, če želi ostati na vrhu. Zato povabi v svoje vrste nekaj izbranih pripadnikov nižjih plasti in jih strateško razporedi po ključnih položajih, kjer bodo uslužno varovali obstoječi red. Skorja je vedno debelejša.

Vroče plasti pod njo pa vedno bolj zadušene, vedno bolj odmaknjene od svetlobe.

Na koncu se skorja na vrhu popolnoma zakrkne. Vse njene navidez razdvojene frakcije se strknejo med sabo, se povežejo in premešajo na tisoč in en način, se zacementirajo v rigidno in okostenelo strukturo, ki jo je od spodaj praktično nemogoče predreti.

Vroče kreativne mase pudinga v sredini in na dnu postajajo hladne.

Skorja se je strknila v našem pudingu. Skorja vrhnjih mas proti spodnjim masam. Skorja je prišla na vrh in noče nikoli več potoniti na dno.

So what the fuck are we going to do about it ?

[Miran77]
Balada o pudingu.

Ko je puding vroč in mlad, je mehak in fleksibilen. Vreje. Brbota. Na njegovi površini se pojavljajo živahni mehurčki, poln je kreativnosti, poln je potenciala.

Nato se puding postopoma konsolidira.

Zateče se, bi rekli, v nekoliko bolj resno in uglajeno stanje. Ne brbota več toliko. Njegove najbolj tople in vročekrvne mase potonejo v blaženo sredino in na dno.

Na vrhu pudinga pa se začne, komaj opazno, nabirati tanka, tanka plast skorje. Na začetku je skoraj ni videti. Tanjša je od desetinke milimetra, tisočkrat nežnejša od deviške kožice. Puding je takrat še mlad in vroči mehurčki od spodaj lahko v vsakem trenutku to skorjo brez težav še vedno predrejo.

Toda skorja je prefrigana. Čeprav jo občasno še raztrgajo mehurčki od spodaj, se začne združevati. Vsa masa, ki se zgrinja na vrhu pudinga, oblikuje skrivnostni tajni pakt proti spodnjim, vročim plastem pudinga. Dve najmočnejši polovici ranljive skorje se na tajnem sestanku dogovorita o sodelovanju.

Skorja na vrhu je vedno trdnejša in vedno debelejša. Vedno teže jo je predreti od spodaj. Vroče plasti pudinga, željne svobode in kreativnosti, so vedno bolj ujete pod njo. Zaganjajo se vanjo, butajo vanjo, toda skorja je vedno bolj suverena, vedno bolj trdna in rigidna.

Skorja na vrhu ve, da se mora okrepiti, če želi ostati na vrhu. Zato povabi v svoje vrste nekaj izbranih pripadnikov nižjih plasti in jih strateško razporedi po ključnih položajih, kjer bodo uslužno varovali obstoječi red. Skorja je vedno debelejša.

Vroče plasti pod njo pa vedno bolj zadušene, vedno bolj odmaknjene od svetlobe.

Na koncu se skorja na vrhu popolnoma zakrkne. Vse njene navidez razdvojene frakcije se strknejo med sabo, se povežejo in premešajo na tisoč in en način, se zacementirajo v rigidno in okostenelo strukturo, ki jo je od spodaj praktično nemogoče predreti.

Vroče kreativne mase pudinga v sredini in na dnu postajajo hladne.

Skorja se je strknila v našem pudingu. Skorja vrhnjih mas proti spodnjim masam. Skorja je prišla na vrh in noče nikoli več potoniti na dno.

So what the fuck are we going to do about it ?

...you tell me...

;)

lpA

p.s.: zelo dobra... zelo žalostna... prispodoba naše dežele...

Zanimiva analogija...
Se mi zdi, da je ena rešitev ta, da se spodaj spet podkuri.
Pri dnu bo vedno več toplote, postalo bo vroče..., vročina se bo po fizikalnih zakonih dvigovala proti površju, nastal bo zračni mehur in 'blop', predrta bo hladna, do nedavna neprebojna skorja. Podobno kot pri izpuhih vulkanske pare v blatnih kotanjah.
Tako je to, od spodaj prihaja sprememba katera se krepi toliko časa kolikor časa je zadrževana. Dlje je zadrževana, močneje butne na površje in večji ja kaos.
Napredek (evolucijo zavesti) se lahko zadržuje, zadržati pa se ne more.
Senilneži in pokvarjenci iz ozadje tega nočejo in/ali ne morejo(več) rezumeti.
Bodo pa še izvedeli.