Odstop naj bi podal sam, podrobnosti še niso znane

Odstop naj bi BIL podal sam, podrobnosti še niso znane

Janko Goršek naj bi odstopil z mesta generalnega direktorja policije

Janko Goršek naj bi BIL odstopil z mesta generalnega direktorja policije

Odstop naj bi podal sam, česar pa nam ni uspelo preveriti.

Odstop naj bi BIL podal sam, česar pa nam ni uspelo preveriti.


Ne zamerite, ker se spet oglašam, a težko kar molčim. Očitno je pogojnik v slovenščini takšna "visoka umetnost", da javno pišočim in govorečim nikakor niti slovnično niti smiselno (tj. logično) ne potegne, da nekaj ne "štima".

V dokaz, da pravilo in argumentacija nista zrasla na mojem zeljniku, si bom dovoli dobesedno navesti po Janezu Gradišniku**, ki je pred skoraj 40 leti pisal o tej težavi ("zadregi"), a je očitno tako zavratna in trdoživa... Slovenščina je resda živ jezik, ki se razvija in spreminja in nihče si je "kakor" ne more lastiti in bla, bla, bla... LOGIKA od nekdaj je - in ostaja - "ista in enaka"!

**Janez Gradišnik, Slovenščina za vsakogar, Cankarjeva založba, Ljubljana, 1974, str. 244

Predno bi mi kdo hotel oponesti, da poskušam "oživiti izumirajoči" predpreteklik - ki mimogrede, sploh ni neumnost - naj poudarim, da NE GRE za predpreteklik, temveč za povsem smiselno (t.j. logično!) slovnično pravilo o rabi sedanjega in preteklega pogojnika.

J.G.pravi takole (navajam dobesedno):

Slovenščina ima dva pogojnika, sedanjega in preteklega. Oba sta nam potrebna za jasno, razumljivo izražanje. Glagolskih oblik imamo malo, precej manj kot nekateri drugi jeziki, in tiste, ki jih imamo, morajo večkrat rabiti za različne namene. Tako se tudi sedanji pogojnik v zvezi z "naj" uporablja za reči, ki naj bi se šele zgodile, torej za prihodnost. "Tone naj bi odganjal nevšečne obiskovavce" pomeni: Tone je postavljen za to, z namenom, da bi odganjal. "Podjetje naj bi s prodajo teh strojev zaslužilo toliko, da bi se poravnala lanska izguba" - vse v redu; ali bo podjetje res toliko zaslužilo, še ne vemo. Prav žaljivo se zato bere stavek,...,: "Ž. naj bi dajal netočne informacije o stanju podjetja ter s tem škodoval ugledu podjetja." Da bi koga postavili za to, da bi dajal netočne informacije in škodoval ugledu podjetja?! Kajpada ne, potreben je bil samo pretekli pogojnik: naj bi bil dajal, kar v takih zvezah izraža negotovost, dvom, nepreskušeno trditev: pravijo, da je dajal. "...kakor risba, ki naj bi jo odkril prof. Marin" - kdo mu je naročil, naj jo odkrije? Ne, ne, spet bi bil potreben pretekli pogojnik: kakršno naj bi bil odkril, tj. o kakršni trdi, da jo je odkril, ne vemo pa še ali ne verjamemo, da jo je res. (konec navedka)

Vsi trije gornji citirani primeri se berejo, kot da je to šele njegov (Gorškov) namen ali napoved; da to mora početi; ali pa da je v to prisiljen. Pravilna bi bila seveda raba preteklega pogojnika:

"... naj bi BIL odstopil...";,
"Odstop naj bi BIL podal sam, podrobnosti ŠE NISO znane";
"Odstop naj bi BIL podal sam, česar pa nam ni uspelo PREVERITI.";

V vseh treh primerih saj gre za ŠE NEPREVERJENO domnevo ali obtožbo, KI ZADEVA PRETEKLOST.

Kot sem nekajkrat tudi že bil napisal - he, he, to pa je pravi predpreteklik(!) -, se bo verjetno spet vsul plaz minusov od tistih, ki ne razumejo, za kaj da "se" gre.

Toliko na kratko - pa brez zamere.

Bravo. Lepo povedano.

[tasilo]
> Odstop naj bi podal sam, podrobnosti še niso znane

Odstop naj bi BIL podal sam, podrobnosti še niso znane

> Janko Goršek naj bi odstopil z mesta generalnega direktorja policije

Janko Goršek naj bi BIL odstopil z mesta generalnega direktorja policije

> Odstop naj bi podal sam, česar pa nam ni uspelo preveriti.

Odstop naj bi BIL podal sam, česar pa nam ni uspelo preveriti.


Ne zamerite, ker se spet oglašam, a težko kar molčim. Očitno je pogojnik v slovenščini takšna "visoka umetnost", da javno pišočim in govorečim nikakor niti slovnično niti smiselno (tj. logično) ne potegne, da nekaj ne "štima".

V dokaz, da pravilo in argumentacija nista zrasla na mojem zeljniku, si bom dovoli dobesedno navesti po Janezu Gradišniku**, ki je pred skoraj 40 leti pisal o tej težavi ("zadregi"), a je očitno tako zavratna in trdoživa... Slovenščina je resda živ jezik, ki se razvija in spreminja in nihče si je "kakor" ne more lastiti in bla, bla, bla... LOGIKA od nekdaj je - in ostaja - "ista in enaka"!

**Janez Gradišnik, Slovenščina za vsakogar, Cankarjeva založba, Ljubljana, 1974, str. 244

Predno bi mi kdo hotel oponesti, da poskušam "oživiti izumirajoči" predpreteklik - ki mimogrede, sploh ni neumnost - naj poudarim, da NE GRE za predpreteklik, temveč za povsem smiselno (t.j. logično!) slovnično pravilo o rabi sedanjega in preteklega pogojnika.

J.G.pravi takole (navajam dobesedno):

Slovenščina ima dva pogojnika, sedanjega in preteklega. Oba sta nam potrebna za jasno, razumljivo izražanje. Glagolskih oblik imamo malo, precej manj kot nekateri drugi jeziki, in tiste, ki jih imamo, morajo večkrat rabiti za različne namene. Tako se tudi sedanji pogojnik v zvezi z "naj" uporablja za reči, ki naj bi se šele zgodile, torej za prihodnost. "Tone naj bi odganjal nevšečne obiskovavce" pomeni: Tone je postavljen za to, z namenom, da bi odganjal. "Podjetje naj bi s prodajo teh strojev zaslužilo toliko, da bi se poravnala lanska izguba" - vse v redu; ali bo podjetje res toliko zaslužilo, še ne vemo. Prav žaljivo se zato bere stavek,...,: "Ž. naj bi dajal netočne informacije o stanju podjetja ter s tem škodoval ugledu podjetja." Da bi koga postavili za to, da bi dajal netočne informacije in škodoval ugledu podjetja?! Kajpada ne, potreben je bil samo pretekli pogojnik: naj bi bil dajal, kar v takih zvezah izraža negotovost, dvom, nepreskušeno trditev: pravijo, da je dajal. "...kakor risba, ki naj bi jo odkril prof. Marin" - kdo mu je naročil, naj jo odkrije? Ne, ne, spet bi bil potreben pretekli pogojnik: kakršno naj bi bil odkril, tj. o kakršni trdi, da jo je odkril, ne vemo pa še ali ne verjamemo, da jo je res. (konec navedka)

Vsi trije gornji citirani primeri se berejo, kot da je to šele njegov (Gorškov) namen ali napoved; da to mora početi; ali pa da je v to prisiljen. Pravilna bi bila seveda raba preteklega pogojnika:

"... naj bi BIL odstopil...";,
"Odstop naj bi BIL podal sam, podrobnosti ŠE NISO znane";
"Odstop naj bi BIL podal sam, česar pa nam ni uspelo PREVERITI.";

V vseh treh primerih saj gre za ŠE NEPREVERJENO domnevo ali obtožbo, KI ZADEVA PRETEKLOST.

Kot sem nekajkrat tudi že bil napisal - he, he, to pa je pravi predpreteklik(!) -, se bo verjetno spet vsul plaz minusov od tistih, ki ne razumejo, za kaj da "se" gre.

Toliko na kratko - pa brez zamere.

*****

Super razlaga, hvala zanjo. Zalotil sem se, da tudi sam delam to napako.

PS, ker je že zdavnaj prepozno za urejanje:

1.) Dvom o resničnosti informacij lahko izrazimo tudi z vprašanjem (?) ali z znakom za začudenje, presenečenje (?!) oziroma (!?):
Je Goršek res odstopil (sam od sebe)?
Je Goršek res odstopil (sam od sebe)?!
So Gorška odtavili?
So Gorška odtavili?!

2. ) Če bi bile informacije o Gorškovem odstopu že preverjene, dokazane oz. dokazljive, potrjene, izpričane ..., bi seveda - glede na namen - zapisali trdilno ali celo vzklično obliko:
Goršek je odstopil (sam od sebe)
Goršek je odstopil (sam od sebe)!
Gorška so odstavili (v naslovu brez pike, v stavku pa z njo)
Gorška so odstavili! (v naslovu je lahko tudi klicaj)

(Mimogrede: klicaj in vprašaj sta edini ločili, ki se lahko pojavljata v naslovih.)

Napačno in skrajno zgrešeno bi bilo pa reči/zapisati: [X] Gorška so odstopili.
(Grrr! Tovrstno traparijo si privošči recimo kakšen "pudelj", "čivava" in alanfordovski Nosonja na ProPlusu.)