Izbrani forum: Glavni forum
Izbrana tema: članek (FOTO) V Dražgošah tudi o sestavljanju koalicije
Strani: 1 ... 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14
sporočil: 4.807
A tisti spomenik so že kaj poštimali? Ekipa dobrovoljcev je bila na
točki D, samo lopat ni videt.
Sem nekaj razmišljal da bi si ga šel po desetletju pogledat a bom počakal da bo sneg, bo vsaj manj gužve in bolj originalno ;o)).
Sem nekaj razmišljal da bi si ga šel po desetletju pogledat a bom počakal da bo sneg, bo vsaj manj gužve in bolj originalno ;o)).
sporočil: 1.517
[matejben]Čisto enostavno je. Narod je razklan zaradi LAŽI. lAŽI rdečih komunistov, ki v podobi 90. letnega brkatega neuravnovešenega prvoborca s pomočjo murgeljeskega palčka in jugo novodobnega komukapitalista še dandanes zavajajo dobesedno BLESAV narod !!!
Takole je:
Sem domačin, zgodbe ki se je odvijala v Dražgošah povsem točno ne pozna več nihče, ostajajo samo posledice in dejstva. Posledice so bile po dogodku zelo tragične, dejstva pa so naslednja: Brez borbe in odpora proti okupatorju nas danes nebi bilo, brez žrtev nebi bilo svobode, brez solz in trpljenja ni novega sončnega dneva. Težko si predstavljajo današnje scrklane generacije moj način razmišljanja, to vidim danes tudi sam na svojih otrocih. Sem povojna generacija, do mojega 20 leta je bil v vasi še makadam, škoda, ker niso že prej zgradili spomenika. Z njim je prišel tudi asfalt.
Vsekakor pa dopuščam tudi drugačno interpretacijo te zgodbe, naprimer kot nam jo predstavlja Družina in podobno. Star slovenski pregovor prav da imajo vsake oči svojga malarja ...
Predvsem pa poudarjam to kar ni dobro in bi že zdavnaj morali premagati, namreč Slovenski narod je preveč razklan, razklane pa so tudi Dražgoše . Žal.
sporočil: 632
Naj na TV dajo besedo raje Dražgošanom, namesto Turku in
Stanovniku. Ti bodo povedali, da je komunistično vodstvo
Cankarjevega bataljona Dražgoše prepustilo načrtno sprovociranim
nemškim represalijam. Boljševiški PR pač. Po »zmagoviti« bitki je
bilo ustreljenih 41 vaščanov, vas pa je bila do tal požgana. Zato
je dražgoška proslava žalitev za poštenje in žalitev za zdravo
pamet. Letošnja ritualna zaklinjanja leve nomenklature kažejo, da
se neokomunisti ne skušajo več niti pretvarjati, da so demokratična
politična sila, ampak nam vsem grozijo, se širokoustijo in brez
sramu instrumentalizirajo medvojno trpljenje za lastne politične
potrebe. Taka eskalacija agitpropa , kot so si jo privoščili letos,
vodi v novo državljansko vojno.
sporočil: 1.234
Skrajno neodgovorno s strani Financ, da desničarskim bikom, ob
polni luni, mahate z rdečimi zastavami...
sporočil: 3.637
..................... ali pa sremska fronta ki jo niso mogli prebiti nekaj mesecov čeprav je ob tem padlo ogromno srbov ki so bili mobilizirani jeseni 1944 in so jo prebili šele takrat ko je iniciativo prevzela rdeča armada!ali pa juriš nemcev na položaj bataljona ja(že redna vojska) ki so ga uničili do zadnjega vojaka!vse to dokazuje da partizani brez pomoči zaveznikov niso predstavljali popolnoma nič saj so bili nemci superiorni tako po vojaški moči kot po vseh drugih resursih!No, ne pozabljajte, da je bila partizanska vojska tehnično na ravni pušk in pogona na lastne (sestradane) noge, tako da praviloma juriši na neke utrjene pozicije ali tankovske brigade niso bili opcija.
edino kar so bili sposobni komunisti je bilo pravičniško gromovništvo - in to je stanovnik ponovno dokazal v dražgošah.rohnel je kot da bi motorko navijal!srhljivo in ostudno hkrati!
Primerjalno gledano (francoska gverila, ruski partizani v zaledju, grški partizani) so bili partizani odlična vojska, par anekdot o njihovih porazih tega ne more zanikati.
Je pa na tem forumu žal ogromno simpatizerjev domobranstva (beri: volilcev SDS), kar se človeku rahlo zagnusi.
Smrt fašizmu!!
sporočil: 1.234
No, ta beli ste se vedno znali zmenit z nacisti in nikoli z
domoljubi. Pa brezplčano parkiranje ti voščim!
sporočil: 8.635
Zadnja sprememba: anon-202018 08.01.2012 21:44
[sadovnjak]forum.finance.si/?m=...848&single
No, ta beli ste se vedno znali zmenit z nacisti in nikoli z domoljubi. Pa brezplčano parkiranje ti voščim!
............... in kaj oz. kdo daje rdeči zalegi pravico da razglaša da ima primat nad domoljubjem!in krvavi komunajzli nikoli niso bili domoljubi!to so bili samo pravi partizani - večina teh pa je padla med vojno!in maja 45 so se partizani namnožili kot majski hrošči - in jih tudi posmehljivo imenujejo majski partizani!šlo pa je po sistemu trojk ki so en za drugega pričali koliko nemcov so pobili in koliko hajk so skozi dali!bruh,bruh!mrš
ps
in to kar je danes naredil stanovnik je zate domoljubje?zame ni ampak je to samo primitivno hujskaštvo in podpihovanje sovraštva ki lahko vodi samo v eno smer - v novo državljansko vojno!
sporočil: 1.301
[bc123a]Zato pa upam, da pri Virantovi stranki Virant izključno Virantova glava in ne glava stranke. Da imajo ostali še dovolj močan glas za sklep "ajde, mi pa ne gremo v španovijo s +*". Če vidim drugačen izid, potem vam povem, da take trojanske kobile na slovenskem še vidl nismo.
> [vertebra]
> > [bc123a]
> >> Bog, daj nam Pahorja nazaj, nikoli vec ne recemo nic cez njega!
>
> LOL, sedaj bo itak mal slabše slišal naše kritike. Prenovljenuhelj press.:)
>
> Jaz tudi ne razumem tŠtihcev, da se s + kaj dogovarjajo.
Pa to je smesno, Kucan, Stanovnik, se Zemljarica vkljcijo, pa imamo nazaj Izvrsni svet SRS.
* to je križ, da ne bo kdo pomislil, da je plus. Pravzaprav je pljusk.
sporočil: 1.301
[sadovnjak]Ne bit skromen, no, priznaj, da je tudi v sadovnjaku završalo. Vreme je za koledarski čas pretoplo, pa mora ponovno poganjat, a.
Skrajno neodgovorno s strani Financ, da desničarskim bikom, ob polni luni, mahate z rdečimi zastavami...
sporočil: 48.253
[najobj]Pa saj to pravim. Leta 2012 "nam" gre tako slabo, da rabimo nekdanje socialisticne politike za svetovalce?!?!? WTF?
... evo, jaz pa še nisem slišal, da ne bi kdo imel v svoji familiji starčkov ali pa stark, ki jim gre zaradi njihovih let pač spet malo na otročje ... khmm, sploh pa še nisem slišal, da se zaradi tega otroci ali vnuki teh starčkov ali stark ne bi mogli pogovarjati o stvareh, ki se tičejo njihovega življenja tukaj in zdaj ...
sporočil: 9.333
Oh ja, te naše nesrečne Dražgoše,
romarjev zbirališče, sredi gošče,
politično sporočilo, sebi/nam vodilo...?
Sodražan
romarjev zbirališče, sredi gošče,
politično sporočilo, sebi/nam vodilo...?
Sodražan
sporočil: 252
Ni jih večjih izdajalcev Slovencev od komunistov. V vseh pogledih.
Samo eden izmed teh:
www.youtube.com/watc...7_w8ksBmDh
www.youtube.com/watc...7_w8ksBmDh
sporočil: 2.667
Sramota in zloraba partizanske proslave za interese
skupnoskledarskega omrežja. In o volji naroda je govoril tisti, ki
je borčevsko organizacijo ponudil za interese Jankovića in banana
republike iz Slovenije ne bo nihče več naredil, ker smo že
pregloboko padli , faza banana republike je že mimo . Samo še
počakamo, da vidimo kdo bo sklenil kravjo kupčijo in stopil v
koalicijo z Jankovićem in bo jasno ali imamo mafijo v državi ali
ima mafija državo !?
sporočil: 1.122
aaaa....že vidim kaj te muči....slovenski priimki v ss enotah... in
kaj želiš povedati s svojim pisanjem in s tem, da žališ moje
poznavanje zgodovine?
sporočil: 12
Je kdo primerjal Stanovnikovo ropotanje z ropotanjem Hitlerja v 30
in 40.Razen brk in jezika ni nobene razlike.
sporočil: 2.086
[vuksan]zelo ostudno,drži!
> ..................... ali pa sremska fronta ki jo niso mogli prebiti nekaj mesecov čeprav je ob tem padlo ogromno srbov ki so bili mobilizirani jeseni 1944 in so jo prebili šele takrat ko je iniciativo prevzela rdeča armada!ali pa juriš nemcev na položaj bataljona ja(že redna vojska) ki so ga uničili do zadnjega vojaka!vse to dokazuje da partizani brez pomoči zaveznikov niso predstavljali popolnoma nič saj so bili nemci superiorni tako po vojaški moči kot po vseh drugih resursih!
>
> edino kar so bili sposobni komunisti je bilo pravičniško gromovništvo - in to je stanovnik ponovno dokazal v dražgošah.rohnel je kot da bi motorko navijal!srhljivo in ostudno hkrati!
No, ne pozabljajte, da je bila partizanska vojska tehnično na ravni pušk in pogona na lastne (sestradane) noge, tako da praviloma juriši na neke utrjene pozicije ali tankovske brigade niso bili opcija.
Primerjalno gledano (francoska gverila, ruski partizani v zaledju, grški partizani) so bili partizani odlična vojska, par anekdot o njihovih porazih tega ne more zanikati.
Je pa na tem forumu žal ogromno simpatizerjev domobranstva (beri: volilcev SDS), kar se človeku rahlo zagnusi.
Smrt fašizmu!!
neka anekdota pripoveduje celo o zmagi,čeprav je izgubilo življenje več kot 1/3 borcev..anekdota o sutjeski,namreč...
tko kot anekdota kako je nemec rešil življenje maršalu.. bomba leti ,lux s ostrim germanskim očesom v tisočinki sekunde oceni kam bo padla in v drugi tisočinki odločno skoči pred maršala...
ko so nam to štorijo po službeni dolžnosti nabijal že v OŠ sem učitelja pobaru..pa je bila to granata,kajne..to pomeni da so se nemci prebili čist do tita...?ma ne,janez...izstrelk,letalska bomba..pa janez hitr..pa kako je potem luks to vid...ej,janez,molč,ne sprašuj..:)
eh,vi verniki..ja,res, poln simpatizerjev domobranstva je v prekmurju,štajerju...
tko da je prav da se ti gnusi prekmursko in štajersko domobranstvo...prav posebi nagravžen je koroško domobramstvo
se strinjam,smrt fašizmu in komunizmu!
sporočil: 4.633
Cankarjeva smrt je bila političen umor
Ivan Cankar velja za največjega slovenskega pisatelja in ni ga Slovenca, ki se o njem ne bi učil že v osnovni šoli. Toda kdo izmed nas ve, kako in zakaj je naš največji pisatelj umrl? Povsod je moč zaslediti, da je Cankar umrl 11. grudna 1918. Toda o tem, kakšen je bil vzrok njegove smrti, se v različnih virih pojavljajo povsem nasprotujoče si trditve. Stanko Janež v svoji Zgodovini slovenske književnosti (Založba Obzorja, Maribor 1975) na strani 413 piše: "Ob nekem padcu si je pretresel možgane, se v zimski noči prehladil in zbolel za špansko influenco, napadla ga je še pljučnica in mu opešalo srce. Umrl je 11. decembra 1918."
V drugem viru je navedeno: "proti koncu oktobra je padel po stopnicah in se hudo poškodoval. Umrl je 11. decembra 1918." (elektronski vir: www.dogaja.se/znani-...an_cankar/ [dostop 10. 11. 2011])
V tretjem viru piše: "Oktobra 1918 je doma nesrečno padel po stopnicah, nakar so ga odpeljali v ljubljansko bolnišnico, kjer je 11. decembra ponoči umrl. " (elektronski vir: www.vrhnika.si/?m=pages&id=17 [dostop 10. 11. 2011])
V četrtem viru spet piše tako: "Ob nekem padcu si je močno pretresel možgane, se prehladil, dobil pljučnico in 11. decembra 1918 umrl v ljubljanski bolnici. " (Francka Varl - Purkeljc, Naši književniki in njihova dela, Pomožni priročnik za pouk jugoslovanskih književnosti v osnovnih in poklicnih šolah, Založba Obzorja Maribor, Maribor 1981, str. 96)
V petem in šestem viru so trditve še bolj nasprotujoče. "Po daljši bolezni je umrl v deželni bolnici v Ljubljani" (elektronski vir: sl.wikipedia.org/wik...van_Cankar [dostop 10. 11. 2011]) in "Umrl je 11. decembra 1918 v Cukrarni. " (elektronski vir: www.dogaja.se/znani-...an_cankar/ [dostop 10. 11. 2011])
Ta različna poročila opisa Cankarjeve smrti, so me vzpodbudila, da sem pričel intenzivno raziskovati v tej smeri. Je torej umrl v deželni bolnišnici ali v Cukrarni - hiralnici za reveže? Je umrl zaradi poškodbe pri padcu, ali zaradi dolgotrajne bolezni? Če so ga po nesrečnem padcu doma odpeljali v bolnišnico, potem se nikakor ni mogel prehladiti v neki zimski noči. Zakaj je v zvezi z njegovo smrtjo navedenih toliko različnih vzrokov in krajev? Poraja se upravičen pomislek in sum, da je nekaj v zvezi s Cankarjevo smrtjo hudo narobe.
Zanimivo, da je Cankar v svoji črtici Edina beseda literarno opisal troje različnih smrti. V vseh je opisal tisto, kar naj bi se po njegovem pojmovanju skrivalo za njeno vidno podobo. Črtica mu je torej gradivo, ob katerem nakazuje "posebno občutje, prek katerega naj bi se razodela resnica o življenju in smrti. Ta resnica je skrivnostna, prav v tem pa je simbolizem teh besedil" (Kos, 1991, str. 269) Literarno resnico o smrti nam je zapisal pisatelj sam. Kakšna pa je resnica o njegovi smrti?
Že v mladosti sem bil slišal govorice, da naj bi Cankar pijan padel po stopnicah, ko je šel v Unionsko klet. Te govorice so bile pogoste v obdobju šestdesetih let in okoliščine kažejo na to, da so bile takrat načrtno razširjene. Nekomu je bilo v interesu, da največjega slovenskega pisatelja prikaže kot pijančka, ki je zaradi svojega nenadzorovanega popivanja nazadnje umrl.
Letos v začetku kimavca sem o spornih navedbah in vzrokih govoril s svojim znancem. Ta mi je povedal, da pozna nekoga, ki trdi, da je bil Cankar pretepen do smrti. Seveda sem vest takoj preveril in prišel do šokantih odkritij.
Ivan Cankar - arestant (karikatura Hinka Smrekarja)
Karikatura predstavlja pisatelja v spokorniški kuti, s trnovim vencem na glavi in z lilijo v desnici. Z levico drži risbo, ki ga predstavlja v arestantski uniformi, ko za zamreženim oknom nosi posodo za odpadke. Delo je nastalo leta 1913, ko je bil Cankar zaradi svojega znanega protiavstrijskega predavanja v Mestnem domu obsojen na večdnevni zapor, ki ga je prestal v jetnišnici na deželnem sodišču v Ljubljani.
Poglejmo torej do kakšnih ugotovitev sem prišel pri svojem raziskovanju Cankarjeve smrti.
Ivan Cankar je v svojem predavanju z dne 12. malega travna 1913 z naslovom Slovenci in Jugoslovani med drugim dejal: "Imenuj se dandanes v Ljubljani Slovenca, pa boš tepen, ne od nemških, temveč od ilirskih šovinistov. " Petdeset let po njegovi smrti, ga je drugi znameniti Slovenec, slavist dr. Anton Slodnjak imenoval "preroka" (vir: Naši razgledi, Mit velikega umetnika, 1968). Je Cankar preroško napovedal celo svojo smrt?! Po informacijah, ki mi jih je uspelo zbrati, so namreč našega pisatelja v resnici pretepli trije neznani moški, ki niso bili Slovenci. Na več mestih na glavi so mu prizadejali usodne smrtne rane. In to zaradi tega, ker se je vedno in povsod imenoval Slovenca in ker je svojemu rodu ostal vdan in zvest dobesedno do svoje smrti. Pravzaprav je njegova smrt celo posledica njegovih trdnih, izrazito slovensko zavednih političnih stališč. In kot je sam preroško dejal, v tistem času so bila takšna stališča, še posebej za tiste, ki so jih vztrajno javno izražali, lahko zelo nevarna.
15. kimavca 2011 sem se sestal z dvainosemdeset letnim gospodom Borisom Malešičem, za katerega mi je znanec dejal, da mi bo znal povedati več o Cankarjevi smrti. Zven njegovega glasu, drža in ostala govorica telesa so izdajali, da se je bil razveselil tega, da nekoga dejansko zanima, kaj se je z našim največjim pisateljem zgodilo in kakšna je resnica o njegovi smrti. Povedal mi je, da je večkrat osebno govoril z Francem Gorjupom, ki je Ivana Cankarja na lojtrskem vozu osebno odpeljal v Cukrarno. Pisatelj je bil ves pretepen in je imel hudo razbito glavo.
S Francem Gorjupom je Boris Malešič o Cankarjevi smrti prvič govoril okoli leta 1950 v Unionski dvorani, ko mu je pomagal pri redarstvu. Takrat je bil v Unionu medicinski ples. Malešič je Gorjupa poznal že od prej, saj je prijateljeval z njegovim zetom Hafnerjem od vrtca dalje. Malešič in Gorjup sta se v tej dvorani pogovarjala in nekako je prišla beseda tudi na Cankarja. Gorjup je tedaj v zaupnem pogovoru povedal, da so Cankarja leta 1918 pretepli trije srbsko govoreči neznanci. Dva sta ga držala, tretji pa ga je s kovinskim predmetom tolkel po glavi. Cankar je dejansko imel na glavi pet razčepljenih ran, razbito arkado in zlomljeno ličnico. Opis poškodb je pomemben tudi zaradi tega, ker so še danes delno vidne na posmrtni maski, ki se nahaja v preddverju Cankarjevega doma. Napad na Cankarja se je dejansko zgodil v veži stavbe na Kongresnem trgu št. 4 v središču Ljubljane (danes številka 6). Povedal je tudi, da je Cankar že nekaj časa pred smrtjo po vsej Ljubljani "rogovilil" ter glasno izražal svoje nestrinjanje glede zveze s Srbi. Opozarjal je, da bo imelo "ujedinjenje po srbsko" za Slovence katastrofalne posledice.
Avtor prispevka Dimitrij Kebe pred vhodom v vežo,
v kateri je bil po pričevanju pretepen Ivan Cankar
Že pred tem je Malešiču o Cankarjevem "rogoviljenju" govoril tudi njegov stric po materini strani, Ciril Majcen, rojen leta 1897, ki je imel za Bežigradom kavarno. Povedal mi je tudi, da je še vedno živa Gorjupova hči Anica Gorjup, poročena Hafner, ki mi je istega dne dejansko potrdila, kako je njen oče večkrat govoril, da je ubogega Cankarja na lojtrskem vozu peljal v Cukrarno. Prostovoljno je kot vojak nove slovenske vojske opravljal bolničarska dela. Povedala je tudi, da je bil Franc Gorjup Maistrov borec in je sodeloval v bojih za severno mejo.
Pričevanje Franca Gorjupa in Borisa Malešiča je potrebno presojati v luči družbeno-političnih in zgodovinskih razmer pred in med 1. svetovno vojno. Avstro-ogrska je počasi razpadala, med Slovenci pa je vse bolj prihajalo v ospredje narodno vprašanje in zavest o nujnosti vzpostavitve nove države. Ivan Cankar ni bil samo največji slovenski pisatelj, temveč je bil tudi družbeno angažiran politični aktivist in eden največjih govorcev tedanjega časa. Njegovi govori so bili tako iskreni, doživeti in buditeljski, da so navduševali široke ljudske množice. Imel je povsem jasna stališča do prihodnosti slovenskega naroda, ki zagovornikom "ujedinjenja" in novo-ilirizma (* opomba pisca 1) nikakor niso bila povšeči.
* opomba pisca 1: Novo-ilirizem, ilirizem ali ilirsko gibanje imenujemo jugoslovenarsko književno-kulturno in narodno-politično gibanje iz 19. stoletja, ki so ga Hrvati v svojem interesu spretno podtaknili Slovencem. Za Slovence je ilirizem pomenil težnjo, da bi v književnosti opustili svoj jezik in sprejeli skupni južnoslovanski jezik, oziroma hrvaški ali srbski jezik, kar bi posledično povzročilo izbris slovenskega naroda . Ilirizem je torej bil zgolj krinka za dejanske velehrvaške šovinistične interese.
V svojem predavanju Slovenci in Jugoslovani je jugoslovanski problem označil kot " izključno političen problem". Jugoslovansko vprašanje v kulturnem ali celo v jezikovnem smislu zanj sploh ni obstajalo. "Rešeno je bilo takrat, ko se je jugoslovansko pleme razcepilo v četvero narodov s četverim čisto samostojnim kulturnim življenjem. Po krvi smo si bratje, po jeziku vsaj bratranci - po kulturi, ki je sad več stoletne separatne vzgoje, pa smo si med seboj veliko bolj tuji, nego je tuj naš gorenjski kmet tirolskemu, ali pa goriški viničar furlanskemu. Bodi tega kriva zgodovina, bodi kriv kdorkoli - jaz ki dejstvo konštatiram, ga čisto gotovo nisem zakrivil. Nevarno je, dandanašnji take banalne resnice očitno povedati. "
Večkrat se je v svojem govoru neposredno obregnil ob Ilirce. Njim je aktivno nasprotoval, saj je zagovarjal individualnost slovenskega naroda, jezika in kulture. " To, kar Ilirci počenjajo, je že delirij. /…/ Naši od omedlevice navdušeni Ilirci pa niso pozabili samo na slovensko kulturo (slovenskega jezika itak nikoli niso znali), ne samo na Trubarja, Prešerna in Levstika, temveč pozabili so navsezadnje kar sami nase, na svoje ime in na svojo domovino. Pravega Ilirca je sram, da stanuje v Ljubljani, ne pa v Šabcu ali vsaj v Varaždinu", je dejal in še: "Ljudje so zdaj med nami - saj jih lahko vsaki dan slišite - ki bi nas najrajši prodali - kaj prodali - kar dali vbogajme.
Imenuj se dandanes v Ljubljani Slovenca, pa boš tepen, ne od nemških, temveč od ilirskih šovinistov. /…/ Najbolj gnusni, res - gnusni! - pa se mi zde tisti ljudje, ki čisto brez vzroka in brez povoda spravljajo v zvezo s političnim jugoslovanskim vprašanjem še slovenski jezik. Kar ponujajo ga, kar mečejo ga čez mejo, še ne vprašajo, kdo bi več zanj dal. Jaz še nisem videl Hrvata, ki bi prišel ponujat k nam svojo hrvaščino. Pri nas pa je drugače! ("Slovenec", - "Matica") Tako smo siti svoje kulture, da nam je že odveč in bi jo najrajši kar vrgli čez plot. - (Kulturni škandal!) "
Slika: Fran Ilešič in slovensko-hrvatsko zbližanje
Prepričan Ilirec, borec za zedinjenje s Hrvati, dr. Ilešič, slovstveni zgodovinar, skuša s peresom sešiti Hrvatovo srajco in Slovenčev predpasnik, ki imata oba uvezeno varstveno znamko: made in Germany - risba je bila reproducirana v Dom in svetu 1914 pod naslovom Complantatio Illirica Ilesici; objavljeno v: Slovenski likovni umetniki, Hinko Smrekar, DZS, Ljubljana 1957, str. 55
Ivan Cankar je v svojem predavanju odkrito podprl dr. Mihajla Rostoharja, docenta za filozofijo v Pragi, ki je istega leta v reviji Napredna misel v članku z naslovom Na dan z resnico! zapisal: "Imeli smo svoj narodni ideal v svobodni združeni Sloveniji, kateri nam je bil zvezda vodnica v naših notranjih razporih in zunanjih bojih. (…) Danes skoro ne vemo več, ali smo Slovenci narod, ali nismo, ali naj živimo in delamo za sebe kot narod, ali naj živimo in delamo za druge narode.
Prišli smo že tako daleč, da se skoro ne upamo poudariti svoje narodne eksistence poleg eksistence hrvaškega in srbskega naroda; ne upamo se izraziti svoje volje, da hočemo Slovenci obstajati kot narod poleg naših bratskih narodov na jugu in da pod nobenim pogojem ne moremo žrtvovati svoje narodnosti za ceno rešitve jugoslovanskega vprašanja. Nič čudnega, ako pri reševanju tega vprašanja Slovencev nikdo ne bo upošteval, ko pa že danes naši ljudje slovensko narodnost kar zastonj ponujajo po Balkanu.
To je naše narodno ponižanje! To je slovenska sramota! Prišli smo že tako daleč, da se odnarodnjevanje teoretično zagovarja s katoliškega kakor z jugoslovanskega stališča. Najdejo se danes na Slovenskem že ljudje z akademično izobrazbo, ki se javno okoli bahajo, da niso več Slovenci, ampak Jugoslovani. In iz jugoslovanskega renegatstva hočejo celo delati slovensko narodno gibanje! V tem je zapopadena vsa tragika slovenskega naroda. Pa tudi vsa konfuznost novoilirskega gibanja na Slovenskem.
Mi Slovenci smo zastonj imeli svoje velike duhove, svojega Trubarja, Prešerna, Jurčiča, Aškerca, Kopitarja, Miklošiča in druge (…). Mi Slovenci danes s tako lahkoto pljunemo na svojo narodno tradicijo in kulturen razvoj (…). Prepričani smo, da zdrav slovenski razum zmaga, da se Slovenci končno oprimejo zopet z vso dušo svojega narodnega ideala, in upamo, da je današnje ilirsko gibanje na Slovenskem sicer prežalostna ali vendarle prehodna epizoda v slovenskem javnem življenju." (Napredna misel 1912, 195-196)
Zagotovo ni odveč opomniti, da zgoraj zapisane besede zvenijo, kakor da bi jih nekdo napisal v današnjem času. Ivan Cankar se je med raziskavo pojavil pred mojimi duhovnimi očmi v popolnoma drugačni luči - kot neustrašen, trden, zaveden in odločen bojevnik za slovenski narod. Potem daleč zadaj, je v temo potonila podoba cmeravega Cankarja kakršnega smo poznali, in kot so nam ga prikazovali v šoli.
Napačno vnašanje jezikovnih in kulturnih vidikov v jugoslovansko vprašanje je Cankar odkrito očital tudi svoji socialnodemokratski stranki. I. jugoslovanske socialnodemokratske konference 21. in 22. listopada 1909 v Ljubljani v hotelu Tivoli se ni hotel udeležiti, ker se preprosto ni strinjal z idejami o ustvarjanju enotnega jugoslovanskega naroda in jezika. Takrat so se skrhali tudi njegovi stiki z glavnim zagovornikom takih stališč slovenske socialne demokracije Etbinom Kristanom.
Cankarjeva jasna in odločna stališča v zvezi s samobitnostjo slovenskega naroda so razvidna tudi v knjigi Matija Murko, Zbrano delo, Slovenska matica, Ljubljana 1962, na strani 205, kjer je navedeno: "Med novejšimi pisatelji je treba omeniti Ivana Cankarja. Ko so zagrebška in beograjska akademija s pomočjo Slovenske matice pripravljale južnoslovensko enciklopedijo, je dobil tudi Cankar povabilo, naj napiše svoj životopis.
Napisal ga je, ali ne za Slovensko matico, ampak najprej za podlistek "Slovenskega naroda" ter ga je začel takole (Moje življenje, v Ljubljani 1920) (* opomba pisca 2) : "Nedavno je Slovenska matica razpošiljala po naših krajih formular, na katerega naj bi ljudje napisali poglavitne zanimivosti iz svojega življenja in nehanja. Tudi jaz sem dobil tak formular, pa nisem vedel kaj bi z njim. Besedilo je namreč hrvaško, moj občevalni jezik pa je doma edinole slovenski. Državni uradi so se naučili slovenščine, morda se je bo sčasoma tudi Slovenska matica. /…/ Iz teh in takih razlogov sem izročil formular dekli, da podkuri z njim."
*Opomba pisca 2: Članek, ki ga je napisal Ivan Cankar za podlistek Slovenskega naroda, je izšel pod naslovom Moje življenje šele leta 1920, dve leti po pisateljevi smrti.
Cankar je svoja stališča, ki smo jih navedli v zgornjih odstavkih leta 1918 še bolj radikalno izražal. Ni mu bilo všeč "ujedinjenje", po katerem bi se Slovenci združili s kraljevino Srbijo na neenakopravnih temeljih, češ da so Srbi naši osvoboditelji in jim zato pripada privilegij v novi državi. Prav ta njegova neomajna stališča so kot kaže pripeljala tudi do njegove prezgodnje in tragične smrti. Cankarjeva tragična smrt je bila namreč političen umor!
V tem razburkanem in za slovenski narod usodnem času, so belgrajski jugoslovenarji načrtno in s prevaro izvajali prav to, čemur je Ivan Cankar vseskozi javno nasprotoval. Povsem so onemogočili predsednika Narodnega veča Države Slovencev, Hrvatov in Srbov, dr. Antona Korošca in s prevaro dosegli "ujedinjenje" po srbsko. Tematika je tako obsežna, da bo v zvezi z njo izšel samostojen članek. Vsekakor pa je bil Ivan Cankar s svojim vplivom posebej moteč in je predstavljal dolgoročno nevarnost velikosrbskim političnim interesom. Točno to ga je naposled stalo življenja.
Kruto resnico je na svoj način ob petdesetletnici Cankarjeve smrti opisal dr. Anton Slodnjak v Naših razgledih s sledečimi besedami: "Zato bi morali govoriti, pisati ob tej tragični obletnici o splošnem žalovanju zaradi prezgodnje smrti narodnega genija, ki je ugasnil v trenutku, ko je bil svojemu ljudstvu najbolj potreben. Njegova nesmiselna katastrofalna smrt, kakršna bi bila dandanes kljub vsemu vendarle najbrž nemogoča, ni samo uničila Cankarja v zenitu njegove ustvarjalnosti, temveč je zavrla tudi razvoj novih slovstvenih generacij ter otežila potomcem uživanje in umevanje njegove umetnosti."
Ivan Cankar v zrelih letih
Cankar v risbi, v spomin na 25. letnico smrti Ivana Cankarja, 1943, uredil Miha Maleš
Tik pred izidom tega članka, ko je bilo treba samo še izpiliti končno besedilo in vanj vstaviti slike, sem dobil knjigo od sodelavca, v kateri sem odkril zapis, ki kot drug neodvisen vir v celoti potrjuje moje ugotovitve o Cankarjevi smrti. Gre za knjigo Jožeta Kalana, Naš pravopis za tretje tisočletje, samozaložba, Tržič 1998. Na strani 105 je Kalan opisal Cankarja s temi besedami: "Cankar je bil prekaljen socialdemokrat, s stažem še z Dunaja. Tudi on je nekaj časa pritrjeval Ilirjancem. Toda podreditvi narodnih pravic Hrvatom, se je odločno uprl! Kolikor več so Ilirjanci ponujali Hrvatom, toliko bolj odločno je oporekal paktiranje! Ker ga niso mogli disciplinirati, so mu grozili! Kot izvrsten tribun, je z lahkoto potegnil za seboj večino naroda!"
Prav posebej pa je zanimiv Kalanov opis vzroka Cankarjeve smrti na isti strani knjige, ki je v ključnih elementih povsem istoveten mojim ugotovitvam. To je še toliko važnejše, ker predstavlja zapis v Kalanovi knjigi samostojen in od moje raziskave povsem neodvisen vir, s katerim so na ta način še enkrat podprti zaključki moje raziskave.
Kalanov zapis na strani 105 se glasi: "S koncem vojne 1918. leta, je tudi ljubljanska socialdemokratska stranka imela posvet za pogajanje s Hrvati. Tudi na tem zasedanju je Cankar imel ognjevit in odmeven govor. Žal se je potem izkazalo, da svojega zadnjega v življenju! Takoj po govoru se je umaknil v vežo, (mogoče zato, da bi se shladil). Trenutek za tem je skočil za njim eden od udeležencev, in Cankarja udaril po glavi, da se je zvalil na dno stopnišča! Ko so ga zatem najdli nezavestnega na dnu stopnišča, se ni več povsem ozavedel! Oblast, ki je, kakor smo videli, pripadala projugoslovanskim narodnoizdajalskim privržencem ilirjanskega in prosrbskega Koroščevega kroga, o atentatu, ali (kakor je sama razglasila), nesreči, ni dovolila preiskave!"
Cankarjeva izvirna posmrtna maska, delo Lojzeta Dolinarja, na kateri se kljub kozmetičnim popravkom vidijo sledovi poškodb
V današnjem času je večina Cankarjevih družbenih pogledov znova zelo aktualnih. Sodobna slovenska družba je očitno na podobnem preobratu, le da je na nek način stanje še težje. Sedanje generacije Slovencev so skoraj povsem brez narodne zavesti, ne poznajo svoje zgodovine in so odtujene od svojih korenin. Ivan Cankar bi dandanašnji zagotovo "rogovilil" še bolj kot leta 1918 in se pri tem ne bi oziral na morebitne posledice. Njegove znamenite besede imajo še sedaj svojo domovinsko pravico:
"Jaz bratje pa vem za domovino in mi vsi jo slutimo. Kar so nam siloma vzeli, za kar so nas ogoljufali in opeharili, bomo dobili povrnjeno in poplačano s stoterimi obrestmi! Naša domovina je boj in prihodnost; ta domovina je vredna najžlahtnejše krvi in najboljšega življenja. Iz muke trpljenja in suženjstva neštetih milijonov bo vzrasla naša domovina: vsa ta lepa zemlja z vsem svojim neizmernim bogastvom. Tedaj bodo le še grenak in grd spomin te gosposke domovine, na suženjstvu zidane, s krvjo in solzami gnojene, sramota človeštva, zasmeh pravici…"
Dimitrij Kebe, v Ljubljani, 21. 11. 2011
DODATEK OPS:
Upamo in verjamemo, da bo zdaj lažje razumeti, da so bile besede o tem, da je Slovence ozmerjal s hlapci, iztrgane iz konteksta, ko so jih take lansirali v javnost in so jih v nedogled ponavljali. Ko pa nekaj ponaavljaš postane resnica in zgodilo se nam je, da mnogi Slovenci pravijo sami sebi, da smo od nekdaj narod hlapcev, ko nas more vedno nekdo voditi, da preživimo. To je podtalno vplivanje na narodovo zavest in je nakaj podobnega, če bi svojemu otroku govorili, da je majhne, nesposoben in ne bo z njega nikoli nič. Če bi to ponavljali bi se slej kot prej s tem sprijaznil in bi takšen postal.
V resnici pa hlapci živijo samo eno genaracijo in če bi bilo res, da smo narod hlapcev nas Slovencev že davno tukaj nebi bilo. Je pa res, da je zadnji čas, da se zavemo svoje prvobitnosti, tudi tako velikih mož, kot je Cankar in uredimo to deželo po kateri je hrepenel tudi Cankar po meri delovnega, poštenega slovenskega človeka.
In še druge poleg hlapcev nam skušajo vsiliti, da bi tako bili, znana je o tem kako, da smo Slovenci nevoščljivi. Nismo taki Slovenci, marveč so takšni barbari med nami, ki nam skušajo svoje barbarske vzorce obnašanja vsiliti, da bi bili čim bolj podobni njim. Ne podlegati barbarskim vzorcem obnašanja, ki se kažejo v pohlepu, napuhu, nespoštovanju do drugih, nepoštenosti, podtalnem delovanju, opravljanju, spletkarjenju in laganju. Tega naši predniki zavedni Slovenci niso poznali.
www.gibanje-ops.com/...itien-umor
Ivan Cankar velja za največjega slovenskega pisatelja in ni ga Slovenca, ki se o njem ne bi učil že v osnovni šoli. Toda kdo izmed nas ve, kako in zakaj je naš največji pisatelj umrl? Povsod je moč zaslediti, da je Cankar umrl 11. grudna 1918. Toda o tem, kakšen je bil vzrok njegove smrti, se v različnih virih pojavljajo povsem nasprotujoče si trditve. Stanko Janež v svoji Zgodovini slovenske književnosti (Založba Obzorja, Maribor 1975) na strani 413 piše: "Ob nekem padcu si je pretresel možgane, se v zimski noči prehladil in zbolel za špansko influenco, napadla ga je še pljučnica in mu opešalo srce. Umrl je 11. decembra 1918."
V drugem viru je navedeno: "proti koncu oktobra je padel po stopnicah in se hudo poškodoval. Umrl je 11. decembra 1918." (elektronski vir: www.dogaja.se/znani-...an_cankar/ [dostop 10. 11. 2011])
V tretjem viru piše: "Oktobra 1918 je doma nesrečno padel po stopnicah, nakar so ga odpeljali v ljubljansko bolnišnico, kjer je 11. decembra ponoči umrl. " (elektronski vir: www.vrhnika.si/?m=pages&id=17 [dostop 10. 11. 2011])
V četrtem viru spet piše tako: "Ob nekem padcu si je močno pretresel možgane, se prehladil, dobil pljučnico in 11. decembra 1918 umrl v ljubljanski bolnici. " (Francka Varl - Purkeljc, Naši književniki in njihova dela, Pomožni priročnik za pouk jugoslovanskih književnosti v osnovnih in poklicnih šolah, Založba Obzorja Maribor, Maribor 1981, str. 96)
V petem in šestem viru so trditve še bolj nasprotujoče. "Po daljši bolezni je umrl v deželni bolnici v Ljubljani" (elektronski vir: sl.wikipedia.org/wik...van_Cankar [dostop 10. 11. 2011]) in "Umrl je 11. decembra 1918 v Cukrarni. " (elektronski vir: www.dogaja.se/znani-...an_cankar/ [dostop 10. 11. 2011])
Ta različna poročila opisa Cankarjeve smrti, so me vzpodbudila, da sem pričel intenzivno raziskovati v tej smeri. Je torej umrl v deželni bolnišnici ali v Cukrarni - hiralnici za reveže? Je umrl zaradi poškodbe pri padcu, ali zaradi dolgotrajne bolezni? Če so ga po nesrečnem padcu doma odpeljali v bolnišnico, potem se nikakor ni mogel prehladiti v neki zimski noči. Zakaj je v zvezi z njegovo smrtjo navedenih toliko različnih vzrokov in krajev? Poraja se upravičen pomislek in sum, da je nekaj v zvezi s Cankarjevo smrtjo hudo narobe.
Zanimivo, da je Cankar v svoji črtici Edina beseda literarno opisal troje različnih smrti. V vseh je opisal tisto, kar naj bi se po njegovem pojmovanju skrivalo za njeno vidno podobo. Črtica mu je torej gradivo, ob katerem nakazuje "posebno občutje, prek katerega naj bi se razodela resnica o življenju in smrti. Ta resnica je skrivnostna, prav v tem pa je simbolizem teh besedil" (Kos, 1991, str. 269) Literarno resnico o smrti nam je zapisal pisatelj sam. Kakšna pa je resnica o njegovi smrti?
Že v mladosti sem bil slišal govorice, da naj bi Cankar pijan padel po stopnicah, ko je šel v Unionsko klet. Te govorice so bile pogoste v obdobju šestdesetih let in okoliščine kažejo na to, da so bile takrat načrtno razširjene. Nekomu je bilo v interesu, da največjega slovenskega pisatelja prikaže kot pijančka, ki je zaradi svojega nenadzorovanega popivanja nazadnje umrl.
Letos v začetku kimavca sem o spornih navedbah in vzrokih govoril s svojim znancem. Ta mi je povedal, da pozna nekoga, ki trdi, da je bil Cankar pretepen do smrti. Seveda sem vest takoj preveril in prišel do šokantih odkritij.
Ivan Cankar - arestant (karikatura Hinka Smrekarja)
Karikatura predstavlja pisatelja v spokorniški kuti, s trnovim vencem na glavi in z lilijo v desnici. Z levico drži risbo, ki ga predstavlja v arestantski uniformi, ko za zamreženim oknom nosi posodo za odpadke. Delo je nastalo leta 1913, ko je bil Cankar zaradi svojega znanega protiavstrijskega predavanja v Mestnem domu obsojen na večdnevni zapor, ki ga je prestal v jetnišnici na deželnem sodišču v Ljubljani.
Poglejmo torej do kakšnih ugotovitev sem prišel pri svojem raziskovanju Cankarjeve smrti.
Ivan Cankar je v svojem predavanju z dne 12. malega travna 1913 z naslovom Slovenci in Jugoslovani med drugim dejal: "Imenuj se dandanes v Ljubljani Slovenca, pa boš tepen, ne od nemških, temveč od ilirskih šovinistov. " Petdeset let po njegovi smrti, ga je drugi znameniti Slovenec, slavist dr. Anton Slodnjak imenoval "preroka" (vir: Naši razgledi, Mit velikega umetnika, 1968). Je Cankar preroško napovedal celo svojo smrt?! Po informacijah, ki mi jih je uspelo zbrati, so namreč našega pisatelja v resnici pretepli trije neznani moški, ki niso bili Slovenci. Na več mestih na glavi so mu prizadejali usodne smrtne rane. In to zaradi tega, ker se je vedno in povsod imenoval Slovenca in ker je svojemu rodu ostal vdan in zvest dobesedno do svoje smrti. Pravzaprav je njegova smrt celo posledica njegovih trdnih, izrazito slovensko zavednih političnih stališč. In kot je sam preroško dejal, v tistem času so bila takšna stališča, še posebej za tiste, ki so jih vztrajno javno izražali, lahko zelo nevarna.
15. kimavca 2011 sem se sestal z dvainosemdeset letnim gospodom Borisom Malešičem, za katerega mi je znanec dejal, da mi bo znal povedati več o Cankarjevi smrti. Zven njegovega glasu, drža in ostala govorica telesa so izdajali, da se je bil razveselil tega, da nekoga dejansko zanima, kaj se je z našim največjim pisateljem zgodilo in kakšna je resnica o njegovi smrti. Povedal mi je, da je večkrat osebno govoril z Francem Gorjupom, ki je Ivana Cankarja na lojtrskem vozu osebno odpeljal v Cukrarno. Pisatelj je bil ves pretepen in je imel hudo razbito glavo.
S Francem Gorjupom je Boris Malešič o Cankarjevi smrti prvič govoril okoli leta 1950 v Unionski dvorani, ko mu je pomagal pri redarstvu. Takrat je bil v Unionu medicinski ples. Malešič je Gorjupa poznal že od prej, saj je prijateljeval z njegovim zetom Hafnerjem od vrtca dalje. Malešič in Gorjup sta se v tej dvorani pogovarjala in nekako je prišla beseda tudi na Cankarja. Gorjup je tedaj v zaupnem pogovoru povedal, da so Cankarja leta 1918 pretepli trije srbsko govoreči neznanci. Dva sta ga držala, tretji pa ga je s kovinskim predmetom tolkel po glavi. Cankar je dejansko imel na glavi pet razčepljenih ran, razbito arkado in zlomljeno ličnico. Opis poškodb je pomemben tudi zaradi tega, ker so še danes delno vidne na posmrtni maski, ki se nahaja v preddverju Cankarjevega doma. Napad na Cankarja se je dejansko zgodil v veži stavbe na Kongresnem trgu št. 4 v središču Ljubljane (danes številka 6). Povedal je tudi, da je Cankar že nekaj časa pred smrtjo po vsej Ljubljani "rogovilil" ter glasno izražal svoje nestrinjanje glede zveze s Srbi. Opozarjal je, da bo imelo "ujedinjenje po srbsko" za Slovence katastrofalne posledice.
Avtor prispevka Dimitrij Kebe pred vhodom v vežo,
v kateri je bil po pričevanju pretepen Ivan Cankar
Že pred tem je Malešiču o Cankarjevem "rogoviljenju" govoril tudi njegov stric po materini strani, Ciril Majcen, rojen leta 1897, ki je imel za Bežigradom kavarno. Povedal mi je tudi, da je še vedno živa Gorjupova hči Anica Gorjup, poročena Hafner, ki mi je istega dne dejansko potrdila, kako je njen oče večkrat govoril, da je ubogega Cankarja na lojtrskem vozu peljal v Cukrarno. Prostovoljno je kot vojak nove slovenske vojske opravljal bolničarska dela. Povedala je tudi, da je bil Franc Gorjup Maistrov borec in je sodeloval v bojih za severno mejo.
Pričevanje Franca Gorjupa in Borisa Malešiča je potrebno presojati v luči družbeno-političnih in zgodovinskih razmer pred in med 1. svetovno vojno. Avstro-ogrska je počasi razpadala, med Slovenci pa je vse bolj prihajalo v ospredje narodno vprašanje in zavest o nujnosti vzpostavitve nove države. Ivan Cankar ni bil samo največji slovenski pisatelj, temveč je bil tudi družbeno angažiran politični aktivist in eden največjih govorcev tedanjega časa. Njegovi govori so bili tako iskreni, doživeti in buditeljski, da so navduševali široke ljudske množice. Imel je povsem jasna stališča do prihodnosti slovenskega naroda, ki zagovornikom "ujedinjenja" in novo-ilirizma (* opomba pisca 1) nikakor niso bila povšeči.
* opomba pisca 1: Novo-ilirizem, ilirizem ali ilirsko gibanje imenujemo jugoslovenarsko književno-kulturno in narodno-politično gibanje iz 19. stoletja, ki so ga Hrvati v svojem interesu spretno podtaknili Slovencem. Za Slovence je ilirizem pomenil težnjo, da bi v književnosti opustili svoj jezik in sprejeli skupni južnoslovanski jezik, oziroma hrvaški ali srbski jezik, kar bi posledično povzročilo izbris slovenskega naroda . Ilirizem je torej bil zgolj krinka za dejanske velehrvaške šovinistične interese.
V svojem predavanju Slovenci in Jugoslovani je jugoslovanski problem označil kot " izključno političen problem". Jugoslovansko vprašanje v kulturnem ali celo v jezikovnem smislu zanj sploh ni obstajalo. "Rešeno je bilo takrat, ko se je jugoslovansko pleme razcepilo v četvero narodov s četverim čisto samostojnim kulturnim življenjem. Po krvi smo si bratje, po jeziku vsaj bratranci - po kulturi, ki je sad več stoletne separatne vzgoje, pa smo si med seboj veliko bolj tuji, nego je tuj naš gorenjski kmet tirolskemu, ali pa goriški viničar furlanskemu. Bodi tega kriva zgodovina, bodi kriv kdorkoli - jaz ki dejstvo konštatiram, ga čisto gotovo nisem zakrivil. Nevarno je, dandanašnji take banalne resnice očitno povedati. "
Večkrat se je v svojem govoru neposredno obregnil ob Ilirce. Njim je aktivno nasprotoval, saj je zagovarjal individualnost slovenskega naroda, jezika in kulture. " To, kar Ilirci počenjajo, je že delirij. /…/ Naši od omedlevice navdušeni Ilirci pa niso pozabili samo na slovensko kulturo (slovenskega jezika itak nikoli niso znali), ne samo na Trubarja, Prešerna in Levstika, temveč pozabili so navsezadnje kar sami nase, na svoje ime in na svojo domovino. Pravega Ilirca je sram, da stanuje v Ljubljani, ne pa v Šabcu ali vsaj v Varaždinu", je dejal in še: "Ljudje so zdaj med nami - saj jih lahko vsaki dan slišite - ki bi nas najrajši prodali - kaj prodali - kar dali vbogajme.
Imenuj se dandanes v Ljubljani Slovenca, pa boš tepen, ne od nemških, temveč od ilirskih šovinistov. /…/ Najbolj gnusni, res - gnusni! - pa se mi zde tisti ljudje, ki čisto brez vzroka in brez povoda spravljajo v zvezo s političnim jugoslovanskim vprašanjem še slovenski jezik. Kar ponujajo ga, kar mečejo ga čez mejo, še ne vprašajo, kdo bi več zanj dal. Jaz še nisem videl Hrvata, ki bi prišel ponujat k nam svojo hrvaščino. Pri nas pa je drugače! ("Slovenec", - "Matica") Tako smo siti svoje kulture, da nam je že odveč in bi jo najrajši kar vrgli čez plot. - (Kulturni škandal!) "
Slika: Fran Ilešič in slovensko-hrvatsko zbližanje
Prepričan Ilirec, borec za zedinjenje s Hrvati, dr. Ilešič, slovstveni zgodovinar, skuša s peresom sešiti Hrvatovo srajco in Slovenčev predpasnik, ki imata oba uvezeno varstveno znamko: made in Germany - risba je bila reproducirana v Dom in svetu 1914 pod naslovom Complantatio Illirica Ilesici; objavljeno v: Slovenski likovni umetniki, Hinko Smrekar, DZS, Ljubljana 1957, str. 55
Ivan Cankar je v svojem predavanju odkrito podprl dr. Mihajla Rostoharja, docenta za filozofijo v Pragi, ki je istega leta v reviji Napredna misel v članku z naslovom Na dan z resnico! zapisal: "Imeli smo svoj narodni ideal v svobodni združeni Sloveniji, kateri nam je bil zvezda vodnica v naših notranjih razporih in zunanjih bojih. (…) Danes skoro ne vemo več, ali smo Slovenci narod, ali nismo, ali naj živimo in delamo za sebe kot narod, ali naj živimo in delamo za druge narode.
Prišli smo že tako daleč, da se skoro ne upamo poudariti svoje narodne eksistence poleg eksistence hrvaškega in srbskega naroda; ne upamo se izraziti svoje volje, da hočemo Slovenci obstajati kot narod poleg naših bratskih narodov na jugu in da pod nobenim pogojem ne moremo žrtvovati svoje narodnosti za ceno rešitve jugoslovanskega vprašanja. Nič čudnega, ako pri reševanju tega vprašanja Slovencev nikdo ne bo upošteval, ko pa že danes naši ljudje slovensko narodnost kar zastonj ponujajo po Balkanu.
To je naše narodno ponižanje! To je slovenska sramota! Prišli smo že tako daleč, da se odnarodnjevanje teoretično zagovarja s katoliškega kakor z jugoslovanskega stališča. Najdejo se danes na Slovenskem že ljudje z akademično izobrazbo, ki se javno okoli bahajo, da niso več Slovenci, ampak Jugoslovani. In iz jugoslovanskega renegatstva hočejo celo delati slovensko narodno gibanje! V tem je zapopadena vsa tragika slovenskega naroda. Pa tudi vsa konfuznost novoilirskega gibanja na Slovenskem.
Mi Slovenci smo zastonj imeli svoje velike duhove, svojega Trubarja, Prešerna, Jurčiča, Aškerca, Kopitarja, Miklošiča in druge (…). Mi Slovenci danes s tako lahkoto pljunemo na svojo narodno tradicijo in kulturen razvoj (…). Prepričani smo, da zdrav slovenski razum zmaga, da se Slovenci končno oprimejo zopet z vso dušo svojega narodnega ideala, in upamo, da je današnje ilirsko gibanje na Slovenskem sicer prežalostna ali vendarle prehodna epizoda v slovenskem javnem življenju." (Napredna misel 1912, 195-196)
Zagotovo ni odveč opomniti, da zgoraj zapisane besede zvenijo, kakor da bi jih nekdo napisal v današnjem času. Ivan Cankar se je med raziskavo pojavil pred mojimi duhovnimi očmi v popolnoma drugačni luči - kot neustrašen, trden, zaveden in odločen bojevnik za slovenski narod. Potem daleč zadaj, je v temo potonila podoba cmeravega Cankarja kakršnega smo poznali, in kot so nam ga prikazovali v šoli.
Napačno vnašanje jezikovnih in kulturnih vidikov v jugoslovansko vprašanje je Cankar odkrito očital tudi svoji socialnodemokratski stranki. I. jugoslovanske socialnodemokratske konference 21. in 22. listopada 1909 v Ljubljani v hotelu Tivoli se ni hotel udeležiti, ker se preprosto ni strinjal z idejami o ustvarjanju enotnega jugoslovanskega naroda in jezika. Takrat so se skrhali tudi njegovi stiki z glavnim zagovornikom takih stališč slovenske socialne demokracije Etbinom Kristanom.
Cankarjeva jasna in odločna stališča v zvezi s samobitnostjo slovenskega naroda so razvidna tudi v knjigi Matija Murko, Zbrano delo, Slovenska matica, Ljubljana 1962, na strani 205, kjer je navedeno: "Med novejšimi pisatelji je treba omeniti Ivana Cankarja. Ko so zagrebška in beograjska akademija s pomočjo Slovenske matice pripravljale južnoslovensko enciklopedijo, je dobil tudi Cankar povabilo, naj napiše svoj životopis.
Napisal ga je, ali ne za Slovensko matico, ampak najprej za podlistek "Slovenskega naroda" ter ga je začel takole (Moje življenje, v Ljubljani 1920) (* opomba pisca 2) : "Nedavno je Slovenska matica razpošiljala po naših krajih formular, na katerega naj bi ljudje napisali poglavitne zanimivosti iz svojega življenja in nehanja. Tudi jaz sem dobil tak formular, pa nisem vedel kaj bi z njim. Besedilo je namreč hrvaško, moj občevalni jezik pa je doma edinole slovenski. Državni uradi so se naučili slovenščine, morda se je bo sčasoma tudi Slovenska matica. /…/ Iz teh in takih razlogov sem izročil formular dekli, da podkuri z njim."
*Opomba pisca 2: Članek, ki ga je napisal Ivan Cankar za podlistek Slovenskega naroda, je izšel pod naslovom Moje življenje šele leta 1920, dve leti po pisateljevi smrti.
Cankar je svoja stališča, ki smo jih navedli v zgornjih odstavkih leta 1918 še bolj radikalno izražal. Ni mu bilo všeč "ujedinjenje", po katerem bi se Slovenci združili s kraljevino Srbijo na neenakopravnih temeljih, češ da so Srbi naši osvoboditelji in jim zato pripada privilegij v novi državi. Prav ta njegova neomajna stališča so kot kaže pripeljala tudi do njegove prezgodnje in tragične smrti. Cankarjeva tragična smrt je bila namreč političen umor!
V tem razburkanem in za slovenski narod usodnem času, so belgrajski jugoslovenarji načrtno in s prevaro izvajali prav to, čemur je Ivan Cankar vseskozi javno nasprotoval. Povsem so onemogočili predsednika Narodnega veča Države Slovencev, Hrvatov in Srbov, dr. Antona Korošca in s prevaro dosegli "ujedinjenje" po srbsko. Tematika je tako obsežna, da bo v zvezi z njo izšel samostojen članek. Vsekakor pa je bil Ivan Cankar s svojim vplivom posebej moteč in je predstavljal dolgoročno nevarnost velikosrbskim političnim interesom. Točno to ga je naposled stalo življenja.
Kruto resnico je na svoj način ob petdesetletnici Cankarjeve smrti opisal dr. Anton Slodnjak v Naših razgledih s sledečimi besedami: "Zato bi morali govoriti, pisati ob tej tragični obletnici o splošnem žalovanju zaradi prezgodnje smrti narodnega genija, ki je ugasnil v trenutku, ko je bil svojemu ljudstvu najbolj potreben. Njegova nesmiselna katastrofalna smrt, kakršna bi bila dandanes kljub vsemu vendarle najbrž nemogoča, ni samo uničila Cankarja v zenitu njegove ustvarjalnosti, temveč je zavrla tudi razvoj novih slovstvenih generacij ter otežila potomcem uživanje in umevanje njegove umetnosti."
Ivan Cankar v zrelih letih
Cankar v risbi, v spomin na 25. letnico smrti Ivana Cankarja, 1943, uredil Miha Maleš
Tik pred izidom tega članka, ko je bilo treba samo še izpiliti končno besedilo in vanj vstaviti slike, sem dobil knjigo od sodelavca, v kateri sem odkril zapis, ki kot drug neodvisen vir v celoti potrjuje moje ugotovitve o Cankarjevi smrti. Gre za knjigo Jožeta Kalana, Naš pravopis za tretje tisočletje, samozaložba, Tržič 1998. Na strani 105 je Kalan opisal Cankarja s temi besedami: "Cankar je bil prekaljen socialdemokrat, s stažem še z Dunaja. Tudi on je nekaj časa pritrjeval Ilirjancem. Toda podreditvi narodnih pravic Hrvatom, se je odločno uprl! Kolikor več so Ilirjanci ponujali Hrvatom, toliko bolj odločno je oporekal paktiranje! Ker ga niso mogli disciplinirati, so mu grozili! Kot izvrsten tribun, je z lahkoto potegnil za seboj večino naroda!"
Prav posebej pa je zanimiv Kalanov opis vzroka Cankarjeve smrti na isti strani knjige, ki je v ključnih elementih povsem istoveten mojim ugotovitvam. To je še toliko važnejše, ker predstavlja zapis v Kalanovi knjigi samostojen in od moje raziskave povsem neodvisen vir, s katerim so na ta način še enkrat podprti zaključki moje raziskave.
Kalanov zapis na strani 105 se glasi: "S koncem vojne 1918. leta, je tudi ljubljanska socialdemokratska stranka imela posvet za pogajanje s Hrvati. Tudi na tem zasedanju je Cankar imel ognjevit in odmeven govor. Žal se je potem izkazalo, da svojega zadnjega v življenju! Takoj po govoru se je umaknil v vežo, (mogoče zato, da bi se shladil). Trenutek za tem je skočil za njim eden od udeležencev, in Cankarja udaril po glavi, da se je zvalil na dno stopnišča! Ko so ga zatem najdli nezavestnega na dnu stopnišča, se ni več povsem ozavedel! Oblast, ki je, kakor smo videli, pripadala projugoslovanskim narodnoizdajalskim privržencem ilirjanskega in prosrbskega Koroščevega kroga, o atentatu, ali (kakor je sama razglasila), nesreči, ni dovolila preiskave!"
Cankarjeva izvirna posmrtna maska, delo Lojzeta Dolinarja, na kateri se kljub kozmetičnim popravkom vidijo sledovi poškodb
V današnjem času je večina Cankarjevih družbenih pogledov znova zelo aktualnih. Sodobna slovenska družba je očitno na podobnem preobratu, le da je na nek način stanje še težje. Sedanje generacije Slovencev so skoraj povsem brez narodne zavesti, ne poznajo svoje zgodovine in so odtujene od svojih korenin. Ivan Cankar bi dandanašnji zagotovo "rogovilil" še bolj kot leta 1918 in se pri tem ne bi oziral na morebitne posledice. Njegove znamenite besede imajo še sedaj svojo domovinsko pravico:
"Jaz bratje pa vem za domovino in mi vsi jo slutimo. Kar so nam siloma vzeli, za kar so nas ogoljufali in opeharili, bomo dobili povrnjeno in poplačano s stoterimi obrestmi! Naša domovina je boj in prihodnost; ta domovina je vredna najžlahtnejše krvi in najboljšega življenja. Iz muke trpljenja in suženjstva neštetih milijonov bo vzrasla naša domovina: vsa ta lepa zemlja z vsem svojim neizmernim bogastvom. Tedaj bodo le še grenak in grd spomin te gosposke domovine, na suženjstvu zidane, s krvjo in solzami gnojene, sramota človeštva, zasmeh pravici…"
Dimitrij Kebe, v Ljubljani, 21. 11. 2011
DODATEK OPS:
Upamo in verjamemo, da bo zdaj lažje razumeti, da so bile besede o tem, da je Slovence ozmerjal s hlapci, iztrgane iz konteksta, ko so jih take lansirali v javnost in so jih v nedogled ponavljali. Ko pa nekaj ponaavljaš postane resnica in zgodilo se nam je, da mnogi Slovenci pravijo sami sebi, da smo od nekdaj narod hlapcev, ko nas more vedno nekdo voditi, da preživimo. To je podtalno vplivanje na narodovo zavest in je nakaj podobnega, če bi svojemu otroku govorili, da je majhne, nesposoben in ne bo z njega nikoli nič. Če bi to ponavljali bi se slej kot prej s tem sprijaznil in bi takšen postal.
V resnici pa hlapci živijo samo eno genaracijo in če bi bilo res, da smo narod hlapcev nas Slovencev že davno tukaj nebi bilo. Je pa res, da je zadnji čas, da se zavemo svoje prvobitnosti, tudi tako velikih mož, kot je Cankar in uredimo to deželo po kateri je hrepenel tudi Cankar po meri delovnega, poštenega slovenskega človeka.
In še druge poleg hlapcev nam skušajo vsiliti, da bi tako bili, znana je o tem kako, da smo Slovenci nevoščljivi. Nismo taki Slovenci, marveč so takšni barbari med nami, ki nam skušajo svoje barbarske vzorce obnašanja vsiliti, da bi bili čim bolj podobni njim. Ne podlegati barbarskim vzorcem obnašanja, ki se kažejo v pohlepu, napuhu, nespoštovanju do drugih, nepoštenosti, podtalnem delovanju, opravljanju, spletkarjenju in laganju. Tega naši predniki zavedni Slovenci niso poznali.
www.gibanje-ops.com/...itien-umor
sporočil: 1.122
štajersko in prekmusrko domobranstvo??????
dej mladič obriši si mleko izpod noska in pejt pančkat........
dej mladič obriši si mleko izpod noska in pejt pančkat........
sporočil: 48.253
[vuksan]V Drazgosah so najprej partizani sprovocirali Nemce, ceprav so vedeli, da se bodo ti mascevali nad civilisti v vasi, in so vedeli da civilistov ne bodo mogli zascititi.
No, ne pozabljajte, da je bila partizanska vojska tehnično na ravni pušk in pogona na lastne (sestradane) noge, tako da praviloma juriši na neke utrjene pozicije ali tankovske brigade niso bili opcija.
Da/Ne?
In ce Da, se ti to zdi sprejemljiva taktika bojevanja? Meni ne.
sporočil: 413
[0710Pr1]Aha, torej je edina šansa, da ponovno pride na ablast Presvetli Janša Ivan Janez (ter tako reši Slovenijo izpod udbokomunajzarske mafije), samo tako, da dokončno krepne tričetrt naroda?!
Veliko pa je tudi takšnih, ki gredo v Dražgoše zaradi izleta, pohoda in tradicije. A ti so tudi tisti, ki so najbolj lahkoverni in vodljivi. Politika jih ne zanima, zato ne poslušajo bedarij, ki jih razni Kučani, Turki in Jankoviči govorijo. Glasujejo po principu - jaz sem levo usmerjen, sem za socialo, pa Janše ne maram.
Tako, da dokler ti ljudje ne umrejo, ne bo sprememb.
Obstajata dva lažja in hitrejša načina:
- uporaba ameriških Tomahawkov, po predlogu s69t
- odstop Presvetlega in predaja desne štafete bolj umirjenemu in nekonflikntnemu politiku
sporočil: 32.780
Zadnja sprememba: najobj 08.01.2012 22:07
[bc123a]
> [najobj]
> ... evo, jaz pa še nisem slišal, da ne bi kdo imel v svoji familiji starčkov ali pa stark, ki jim gre zaradi njihovih let pač spet malo na otročje ... khmm, sploh pa še nisem slišal, da se zaradi tega otroci ali vnuki teh starčkov ali stark ne bi mogli pogovarjati o stvareh, ki se tičejo njihovega življenja tukaj in zdaj ...
Pa saj to pravim. Leta 2012 "nam" gre tako slabo, da rabimo nekdanje socialisticne politike za svetovalce?!?!? WTF?
... eh, kako pa bi ti na Zokijevem mestu Kučana imenoval, če bi te novinarji gnjavili s vprašanji o njegovem statusu ? ... khmm, in kaj bi ti na Zokijevem mestu Kučanu rekel, če bi te povabil na tortico in kavo, češ da ti mora nujno nekaj povedat ? ... jebiga, tudi to je neke vrste "realpolitik" ...
P.S.: če o rezultatih dosedanjih pogajanj vsi skupaj veselo ne lažejo, potem itak lahko vidimo, da so Zokija, ne glede na vse njegove "svetovalce", že krepko postavili na realna tla in to skupaj z vsemi njegovimi "svetovalci" vred ... ja, in isto se bo zgodilo tudi z Janšo, če Zokiju ne bo uspelo pridobiti večine ... jebiga, rezultati volitev so takšni, kot so in po mojem skromnem mnenju se še kar v nekaj morebitnih novih iteracijeh ne bodo bistveno spremenili ...
sporočil: 3.637
[bc123a]Glej, niti po morali niti po pravu za to niso odgovorni partizani. Ker če so, Nemci niso. Nemci so požigali in pobijali!
> [vuksan]
> No, ne pozabljajte, da je bila partizanska vojska tehnično na ravni pušk in pogona na lastne (sestradane) noge, tako da praviloma juriši na neke utrjene pozicije ali tankovske brigade niso bili opcija.
V Drazgosah so najprej partizani sprovocirali Nemce, ceprav so vedeli, da se bodo ti mascevali nad civilisti v vasi, in so vedeli da civilistov ne bodo mogli zascititi.
Da/Ne?
In ce Da, se ti to zdi sprejemljiva taktika bojevanja? Meni ne.
Ne vem kaj so partizani vedeli in kaj ne. Gotovo pa so vedeli, da se Nemci utegnejo "nekje" maščevati. V Dražgošah, Ljubljani, Mariboru, whatever....In ja, ni ga na svetu, ki bi to lahko preprečil.
A to pomeni, da je gverila v neki državi moralno neupravičena? Pri tem da ne veš, a te itak ne mislijo iztrebiti, ker si manjvredna rasa? Ne, vedno je pred bogom in zakonom odgovoren tisti, ki izvaja represalije nad civili. Te so prepovedane po vojnem pravu!
sporočil: 48.253
[vuksan]Pizda, clovek, to je pa ze bolano opravicevanje.
Ne vem kaj so partizani vedeli in kaj ne. Gotovo pa so vedeli, da se Nemci utegnejo "nekje" maščevati. V Dražgošah, Ljubljani, Mariboru, whatever....In ja, ni ga na svetu, ki bi to lahko preprečil.
sporočil: 3.637
Stojim za tem. Edina alternativa je, da rečeš, da je upor proti
tako okrutnim okupatorjem (zaradi maščevanja) sam po sebi
nemoralen. To se mi pa zdi zamenjava vlog krivca in žrtve.
sporočil: 2.725
Zadnja sprememba: anon-25464 08.01.2012 22:15
[vuksan]no to alternativo so Angleži svetovali svojim sodržavljanom - prebivalcem kanalskih otrokov
Stojim za tem. Edina alternativa je, da rečeš, da je upor proti tako okrutnim okupatorjem (zaradi maščevanja) sam po sebi nemoralen. To se mi pa zdi zamenjava vlog krivca in žrtve.
in po vojni niso nikogar brez sojenja pobili kot kolaboranta
sporočil: 8.635
[vuksan]....................... tudi pobijanje ujetnikov je po mednarodnem pravu prepovedano - pa vendar so partizani pri kranju zmasakrirali luksemburške vojake ki so služili v nemški vojski potem ko so se vdali in je bilo bitke konec - in zmasakrirali so jih tako divjaško zverinsko kot so indijanci generala custra in njegove vojake 80 let pred tem!in to ni nobena vojska ampak so banditi!vodili so jih pa oficirji - komunisti!
> [bc123a]
> > [vuksan]
> > No, ne pozabljajte, da je bila partizanska vojska tehnično na ravni pušk in pogona na lastne (sestradane) noge, tako da praviloma juriši na neke utrjene pozicije ali tankovske brigade niso bili opcija.
>
> V Drazgosah so najprej partizani sprovocirali Nemce, ceprav so vedeli, da se bodo ti mascevali nad civilisti v vasi, in so vedeli da civilistov ne bodo mogli zascititi.
>
> Da/Ne?
>
> In ce Da, se ti to zdi sprejemljiva taktika bojevanja? Meni ne.
Glej, niti po morali niti po pravu za to niso odgovorni partizani. Ker če so, Nemci niso. Nemci so požigali in pobijali!
Ne vem kaj so partizani vedeli in kaj ne. Gotovo pa so vedeli, da se Nemci utegnejo "nekje" maščevati. V Dražgošah, Ljubljani, Mariboru, whatever....In ja, ni ga na svetu, ki bi to lahko preprečil.
A to pomeni, da je gverila v neki državi moralno neupravičena? Pri tem da ne veš, a te itak ne mislijo iztrebiti, ker si manjvredna rasa? Ne, vedno je pred bogom in zakonom odgovoren tisti, ki izvaja represalije nad civili. Te so prepovedane po vojnem pravu!
sporočil: 7.124
Cankar je literarno gledano največji modernist ( še Murn, Kette,
Župančič, modernisti) je oa daleč od tega da bi bil po vsebini
svojih del in kot osebnost zgled okolici. Po teh parametrih ga
prekaša vsaj Ivan Tavčar. To pa je primerjava razdeljenosti na
literarni sceni po slovensko; na eni strani Ivan Tavčar, uspešrn
karkoli že se je lotil in na drugi strani Ivan Cankar, klošar in
mračnjak.
sporočil: 3.637
[EdiSce]Ena podrobnost. Za Slovane je bilo drugače. Leta 1941 nisi mogel vedeti, kaj mislijo Nemci narediti s teboj. Bila je realna možnost izgona (se je že začel za Slovence...), genocida...
> [vuksan]
> Stojim za tem. Edina alternativa je, da rečeš, da je upor proti tako okrutnim okupatorjem (zaradi maščevanja) sam po sebi nemoralen. To se mi pa zdi zamenjava vlog krivca in žrtve.
no to alternativo so Angleži svetovali svojim sodržavljanom - prebivalcem kanalskih otrokv
in po vojni niso nikogar brez sojenja pobili kot kolaboranta
Sploh pa je treba upoštevati, da je vprašanje kje bi bile naše meje brez partizanov. Pa zakaj v tem primeru Italija ne bi bila do Postojne? Pa zakaj bi nas kdo šljivil.